Estetski kirurg Franci Planinšek, večni iskalec lepote, je odšel v belino

Mit, da je estetska kirurgija nekaj, kar se tiče le nečimrnih, bogatih zvezdnikov, je v novem tisočletju krepko razvodenel. Ljudje smo tudi vizualna, telesna bitja, razvoj znanosti pa je omogočil, da nam skozi življenje ni treba iti z vsemi svojimi demoni. Telesne značilnosti, naj bodo prirojene ali pridobljene, na našo samopodobo in s tem na samozavest ne vplivajo zmeraj spodbudno, kar se lahko mimogrede dotakne tudi naše kariere, intimnega življenja in splošnega občutka zadovoljstva.
Da je estetski kirurg mnogo več kot le nekdo, ki popravi naš ukrivljeni nos ali poveča oprsje, je postalo jasno tudi, ko se je v drugi polovici junija, mnogo prezgodaj, poslovil cenjeni specialist estetske kirurgije Franci Planinšek. Dočakal je le 58 let. Po smrti so se od njega, tudi na družbenih omrežjih, poslovili številni znani in manj znani Slovenci in marsikomu je vzelo dih, kolikih življenj se je dotaknilo delo tega umetnika svojega poklica, ki je bil v marsičem pred svojim časom. Tako predan znanosti in delu, da je sebe večkrat postavil v vlogo preizkuševalca novih metod pomlajevanja in polepševanja. Zamaknjen, skrivnosten, na prvi pogled tudi nekoliko hladen, vzvišen, kar je bila napačna interpretacija njegove nefiltrirane neposrednosti in zdrave kritične distance do vsega. Brezpogojni estet, do konca častitelj vsega lepega na tem svetu in zagovornik misli, da je manj več. Kar je zagovarjal tudi pri svojem delu. Klovnovsko napihnjenih obrazov, pa če so za radikalne posege še tako rotili, iz njegove ordinacije nismo videli priti.

​Antiseptična domačnost na 138 kvadratnih metrih

Tu in tam je odprl vrata v svoj svet in v spominu so nam ostale prazne, sterilno čiste bele stene njegovega prostornega in hipersodobno opremljenega stanovanja, ki ga je pokazal v eni od televizijskih oddaj, kasneje tudi za kakšno revijo, kjer je razkril, da ne mara, da se njegovih sten kdorkoli dotika. Čistost, svetloba in antiseptičnost. Ko si pri njem poiskal nasvet ali pomoč na poti do večje samozavesti, na poti k sebi, je v hipu postal tvoj največji zaveznik in najbolj brutalno iskren kritik hkrati. Če si čakal, da ti bo povedal, kar želiš slišati, si čakal zaman. Razen če je strokovno presodil, da je tako prav. Morda ji ne bo prav, da jo citiramo, a človeško plat tega velikana slovenske estetske kirurgije je ob njegovem slovesu morda še najbolje na svojem facebook profilu povzela legendarna Salome: "Po operaciji spremembe spola ne vem, če bi bi zmogla, če ne bi bilo dr. Francija Planinška. Brez njegove pomoči ne vem, če bi sploh bila danes živa. Velik človek, še večje srce."

​Lepota kot somerje med pravilnostjo, redom in simetrijo

Prav neločljivost s sinom ga je pripeljala do zapleta z UKC Ljubljana, kjer so ga konec leta 2013 odpustili, ker mu je pri operacijah pomagal mladoletni Jakob Franc. Kirurg je skušal izredno odpoved delovnega razmerja izpodbijati na delovnem in socialnem sodišču, a to je pritrdilo bolnišnici, prvostopenjsko sodbo je potrdilo tudi višje sodišče, kasneje še vrhovno. Planinšek je s tožbo hotel doseči ponovno zaposlitev v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Vrhovno sodišče je v sodbi zapisalo, da je Planinšek v reviziji neutemeljeno navedel, da s spornimi dejanji ni kršil svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj mu njegovih ravnanj ne prepovedujeta niti pogodba o zaposlitvi niti noben predpis. "Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pravila zdravniške etike in določbe več predpisov," je pisalo v sodbi vrhovnega sodišča. V UKC so Planinšku prekinili delovno razmerje, potem ko se je izkazalo, da je plastični kirurg svojega sina dvakrat pripeljal v operacijsko sobo, obakrat med dežurstvom, in kljub opozorilu medicinskih sester vztrajal, da fant ostane v operacijski sobi in sodeluje pri operativnem posegu.

Do konca pokončen deloholik in ljubljenec medijev

Planinšek je zbolel za redko genetsko boleznijo, za katero oboli največ pet ljudi na deset tisoč prebivalcev v populaciji. Ob slovesu se mu je v zelo osebnem zapisu na uradni spletni strani UKC Ljubljana poklonil kolega dr. Uroš Ahčan. "Spominjam se ga v ambulanti, ko je 90-letni ženici izrezal maligni tumor na obrazu in jo nato po odstranitvi šivov dvignil pred ogledalo, da se je lahko sama prepričala, da je dosežen popoln rezultat, brez opaznih sprememb. Bil je človeški, ljudski. Franci je bil kolegialen, pripravljen vzeti vsako dežurstvo, kljub temu da jih je sam imel že 17. Njegov dom je bila bolnišnica in njegova razširjena družina sodelavci in pacienti. Nikoli ne bom pozabil petka popoldan, ki je živ kot včerajšnji dan. Kot specializant sem bil dežuren in na opeklinskem oddelku sem se boril za življenje otroka. Franci je bil v pripravljenosti in se takoj odzval klicu. Skupaj z anesteziologinjo smo otroka oživljali več ur. Pravi karakter in nepopustljivost ekipe sta mu rešila življenje," je zapisal.