(FOTO) Avtomobil 20. stoletja: Fordov model T je bil prvi avto na svetu, ki si ga je lahko privoščil celo delavec za tekočim trakom

Ko gre za izbiro Fordovega modela T, se večina strinja in pravilnost izbora potrdi z dejstvom, da so ga kot prvega izdelovali na tekočem traku, a gre za več kot zgolj to. Henry Ford, strojnik samouk in industrialec, je bil tehniki predan z dušo in s telesom in je v tem duhu skozi lastne izkušnje, najprej z opazovanjem, kasneje s popravljanjem in na koncu tudi z razvojem tehnike, prišel do konstruktorja avtomobilov in hkrati tudi (s pomočjo nekaj vlagateljev) do vloge ustanovitelja znamke Ford leta 1903. Za začetek je vsem delničarjem predstavil svoj na novo razvit avtomobil, ki je takoj postavil hitrostni rekord za avtomobile – eno miljo (1,6 km) je z letečim štartom prevozil v 39,4 sekunde, kar je v povprečju 146,9 kilometra na uro.

Do leta 1908 je iz tovarne prišlo devet modelov, a so bili nekateri bolj različice kot samostojni modeli. Potem je sledil 12. avgust 1908, ko so pričeli izdelovati nov model in iz tovarne je 27. septembra 1908 pripeljal prvi ford model T, katerega glavni konstruktor je bil inženir Childe Harold Wills. Model T je bil prvi avtomobil na svetu, ki si ga je lahko privoščil celo delavec za tekočim trakom. S tem je Fordu uspel preboj: avtomobili niso bili več domena bogatašev.

Ključna je bila seveda cena. To je lahko znižal v prvi vrsti zaradi izdatne posodobitve tekočega traku, ki ga je že leta 1901 vpeljal Američan Ransom E. Olds za proizvodnjo avtomobila Oldsmobile model R. A je bilo pri tem izjemnega pomena še nekaj, kar se danes zdi povsem samoumevno: model T je bil izdelan iz izmenljivih delov. Se pravi: vsak sestavni del je bilo moč namestiti na katerikoli model T, ker so bili deli znotraj podjetja standardizirani. Dotlej je bil vsak sestavni del izdelan bolj na oko in prilagojen konkretnemu vozilu, tako da ga ni bilo moč namestiti na drug avtomobil – ali pa je to zahtevalo dodatne dodelave. Izmenljivi deli so seveda pomenili z naskokom lažje vzdrževanje kot dotlej.

Model T je imel klasično šasijo, na katero je bil spredaj vpet 2,9-litrski vrstni štirivaljnik moči 15 kilovatov, ki je model T pognal do 68 kilometrov na uro. Motor je deloval na bencin, kerozin in na etanol, zagnal pa se je seveda z jekleno ročico. Sprva je imel T svetila na acetilen, od leta 1915 pa že električne luči. Leta 1919 je dobil tudi električni zaganjalnik. Motor je preko planetnega menjalnika z dvema prestavama (in z vzvratno) gnal zadnji kolesi. Med osema je bilo natanko 100 palcev oziroma 2,54 metra, dolg je bil 3,4 metra, širok 1,68 in visok 1,86, tehtal pa je 540 kilogramov. Prva platišča so bila še lesena, jeklena je dobil šele leta 1926.

Leta 1909 je Henry Ford rekel, da lahko dobi kupec avtomobil v katerikoli barvi, če je le to črna. Toda model T je bil v prvih letih na voljo v sivi, zeleni, modri ali rdeči barvi in šele leta 1914 je bila uveljavljena politika ''kakršna koli barva, dokler je črna''. Fordovi vzroki za tako odločitev naj bi bili bili cena, trajnost in hitrejše sušenje po barvanju, čeprav za slednje ni bilo resničnega dokaza. Dejstvo pa je, da se je v tistem času kemična industrija (barv) šele dobro razvijala. In v času proizvodnje modela T so uporabljali preko 30 vrst črne barve za različne dele avtomobila.

V času proizvodnje se je model T seveda spreminjal. Uradno je sicer šlo za isti model, a ga danes uvrščajo v pet generacij, ki so sledile letom 1909, 1915, 1917, 1923 in 1926. Zadnja je oblikovno že namigovala na prihajajoči novi model A. Šlo je tudi za karoserijske različice, ki so jih takrat imenovali touring, roadster, tourabout, torpedo runabout, depot hack ipd, poleg tega so ga priredili tudi za gasilce, za policijo, v avtobus, v tirnično vozilo, v traktor …

V tistih letih ceste še niso bile prekrite z asfaltom, zvečine je šlo za blatne, redko za utrjene (makadamske) ceste in model T je bil prepoznaven tudi po svojih za današnje razumevanje terenskih sposobnostih: zlahka se je kosal s kamnitimi ali blatnimi cestami, lahko je prečil manjše potoke, premagal strm klanec, z zamenjavo enega od pogonskih koles z jermenico pa je lahko poganjal različne naprave, kot so žaga, mlatilnica, ventilator za silos, tekoči trak, vodna črpalka, električni generator in podobno. Številni lastniki so ga sami preuredili za različne namene – denimo v traktor ali v žago za led, nastal pa je tudi že trg neodvisnih proizvajalcev, ki so ponujali komplete za preureditev v traktor – med drugim tudi Harry Ferguson, ki se je kasneje proslavil ravno z izdelavo lastnih (tudi nam poznanih) traktorjev. Ker je bilo teh avtomobilov veliko, je bilo tudi veliko tako ali drugače odsluženih, in marsikdo je njegov motor uporabil v druge namene, tudi za pogon letal ali čolnov. Poljaki so ga leta 1920 preuredili celo v oklepno vozilo, saj je takrat divjala poljsko-sovjetska vojna.

Marsikateri je končal tudi kot vozilo za premagovanje posebnih ovir, denimo v močno zasneženih krajih, kjer so nekateri namesto prednjih koles tja namestili sani, namesto zadnjih pa gosenice – takšni so služili v veliki meri kot poštna vozila za odročne zasnežene kraje. Številne tovarne so ponujale predelane modele T kot tirnična vozila, ki so jih uporabljali celo v tako oddaljenih deželah, kot je Indija. Več kot 900 jih je tvrdka American LaFrance predelala v gasilska vozila, ki niso služila le v Severni Ameriki, pač pa tudi v Evropi in v Avstraliji.

Kot rečeno je bil za model ključen koncept izdelave na tekočem traku, a so ga tam sprva izdelovali ročno in v prvem mesecu so jih izdelali zgolj enajst, kar je bilo krepko premalo za povpraševanje. Zato so vse več operacij prepustili strojem in že leta 1910 izdelali skupaj 12 tisoč teh avtomobilov. S preselitvijo v nove proizvodne prostore in z vsemi izboljšavami je tam nastal vzorčni, napredni model izdelave na tekočem traku. V naslednjih desetletjih se je to načelo razvilo v sodobno, togo proizvodnjo na tekočem traku izdelkov visoke kakovosti. Do leta 1914 je tako s tekočega traku prišel en model T na vsake tri minute, kar pomeni, da so proizvodnjo enega avtomobila z 12 ur in pol skrajšali na zgolj 93 minut! Tega leta je Ford proizvedel več avtomobilov kot vsi drugi proizvajalci na svetu. Model T je postal velika prodajna uspešnica, tako da je bil v tem času edini ford, ki je prihajal s tekočih trakov, model T. Ko so izdelali desetmilijontega, je bila polovica avtomobilov na svetu fordov. Fordu med letoma 1917 in 1923 sploh ni bilo treba oglaševati, saj je model T postal norma ali kot bi rekli Nemci: ''das Auto'' (tisti avtomobil). Ker so jih bili sposobni izdelati od 9 do 10 tisoč na dan, je to samo v letu 1923 pomenilo več kot dva milijona izdelanih, kar je bilo za model T najbolj uspešno leto.

Ford T je bil uspešen, ker je Fordu uspelo, kar danes ni več mogoče: izdelati zares dober avtomobil in ga ne (veliko) spreminjati. Henry je bil prepričan, da je T največ avtomobila, kar ga kupec potrebuje. Toda to je na nek način tudi zakoličilo konec tega avtomobila, saj je tekmecem že uspelo (kopirati proizvodnjo in) ponuditi udobnejše in lepše avtomobile za konkurenčno ceno. Tako je 26. maja 1927 Henry Ford s sinom Edslom iz tovarne pripeljal zadnji, 15-milijonti ford T, drugod po svetu pa so ga nekaj časa še izdelovali. Čisto zadnji naj bi bil prišel iz tovarne na Irskem decembra 1928.

Ford nadomestnih delov za model T ne izdeluje več, ker pa so še tisoči v uporabi (predvsem seveda kot starodobniki), nekatera zasebna podjetja še vedno izdelujejo številne bolj iskane nadomestne dele. So pa pri Fordu leta 2002 za svojo stoletnico izdelali šest modelov T, za katere so uporabili nekaj ohranjenih delov in na novo izdelanih na podlagi originalnih delavniških risb.