V preteklih desetletjih je bilo posebnežev z epohalno idejo za hud biznis vedno na pretek. Eden od njih je bil ameriški inženir John DeLorean. Leta 1925 v Michiganu rojeni možakar je po diplomi hitro našel mesto v avtomobilski industriji. Leta 1953 se je zaposlil pri Packardu, od 1956 naprej pa je delal za General Motorsove znamke Pontiac in Chevrolet, med drugim je podpisan pod modela Nova in Vega. Leta 1973 je šel na svoje in ustanovil podjetje DeLorean Motor Company (DMC) in ustvaril svojo vizijo avtomobilizma. Sredi sedemdesetih je bil prototip z imenom DeLorean Safety Vehicle (DSV) nared, zrisal ga je Girgetto Giugiaro iz Italdesigna, njegova posebnost pa je bila karoserija iz nerjavečega jekla in dvižna vratra, poganjal ga je V6-motor, ki so ga skupaj razvili pri Peugeotu, Renaultu in Volvu (PRV). Manjkala je le še tovarna ...
Za mesto tovarne je bil izbran Dunmurry, predmestje Belfasta na Severnem Irskem, potem ko je lokalna razvojna agencija obljubila izdatno finančno podporo s 100 milijoni funtov, izgradnjo tovarne pa je prepustil Renaultu. Na vrhuncu proizvodnje je bilo tam zaposlenih 2000 ljudi. Motor je izdeloval Renault, preostalo mehaniko pa Lotus. Da bo šlo za nekaj zares posebnega, je pokazal tudi American Expressov katalog leta 1980, kje je bilo mogoče novi avto dobiti v 24-karatnem zlatu za 85 tisoč dolarjev, ampak pozor - naredili naj bi jih bili le sto. V resnici so potem prodali le štiri, ampak to je druga zgodba.
John DeLorean je bil vsekakor izvrsten inovator, predvidel je plastično ulito šasijo, sredinsko nameščen motor, varnostno blazino, odbijače z absorbcijo udarca in ultra široke pnevmatike. Ko so v sedemdesetih predstavili prototip, je ta imel oznako DSV-12, po predvideni ceni dvanajst tisoč dolarjev, kasneje pa DMC-12, čeprav se po tem, ker je podjetje pač izdelovalo en sam model, številka ni več pojavila. Sprva predvideni Fordov motor je zamenjal CItroenov, ki pa je bil prešibek, zato je na koncu sredinsko nameščeni motor postal PRV V6 v zadku. Dizajn notranjosti prototipa se je do serijske proizvodnje popolnoma spremenil, nekateri elementi so bili predragi za izdelavo, drugi nesmiselni. Tudi plastično zasnovo je zamenjala klasična jeklena, čeprav so bili prvi prototipi še prekriti s fiberglasom, je potem tega zamenjalo brušeno nerjaveče jeklo brez barve, z le eno plastjo laka, ki je preprečeval oksidacijo.
Vsi, ki se vsaj malo spoznajo na ta posebni avto, so občudovali njegova dvižna vrata, ki so jih podpirali torzijske palice in oporniki, napolnjeni s tekočim dušikom, te je za DeLorean razvilo letalsko podjetje Grumman Aerospace. Vrata so bila osvetljena z rdečo in rumeno lučko, ki je označevala vogale, zaradi upognjene oblike vrat pa se je namesto cele šipe odpirala le majhna lina na njej.
V6 s tremi očeti, PRV, je iz 2,85 litra prostornine dal povprečnih 97 kW (132 KM) pri 5500 vrtljajih in 207 Nm navora. Motor je bil evolucija tistega, ki je poganjal veliko Renaultovo limuzino 30. Kot med valji je bil točno 90 stopinj, za gorivo pa je poskrbel Boschev vbrizg goriva K-Jetronic. Motor, ki je bil seveda edini na voljo, je imel dve opciji - petstopenjski ročni ali tristopenjski samodejni menjalnik. Podvozje je šlo v korak s časom, s štirimi neodvisno vzmetenimi kolesi, z dvojnim vpetjem spredaj in multilinkom zadaj. Zaradi enake trdote vzmeti in manjše teže spredaj je bil avto videti, kot da z nosom gleda proti nebu. DeLorean je bil obut v 14-palčna jeklena platišča s širino pnevmatik spredaj 195/60 in 235/60 zadaj. Ker je motor v deloreanu zadaj, je tudi razmerje teže v dveh tretjinah na zadnjih kolesih. Kot se za posebneža spodobi, so za zaviranje skrbeli štirje zavorni diski s servoojačevalnikom zavornih čeljusti.
Prvi serijski delorean je zapeljal s tekočih trakov v Belfastu 21. januarja 1981, največ so jih prodali oktobra tega leta, kar 720, Do konca 1981 je DMC izdelal 7500 avtomobilov, a jih je prodal le 3000, januarja 1982 pa le 350, visoki stroški in dolg dobaviteljem je tako naredil svoje. Že februarja 1982 pa je sledila prisilka in za njo oktobra še stečaj. Točna številka zaradi pomanjkljivih seznamov nikoli ne bo znana, najbolj točen približek pa je, da je na svet zapeljalo 8975 primerkov.
Čeprav je DeLorean želel avto predstaviti kot športnika, je strokovna javnost, ki je avto pohvalila zaradi videza in nizke porabe, v njem prepoznala običajen GT, s podpovprečnimi voznimi lastnostmi v primerjavi s konkurenco. Leta 2017 je ameriški Time delorean uvrstil na seznam 50 najbolj zanič avtov vseh časov. Do 100 kilometrov na uro je na papirju pospešil v devetih sekundah z ročnim menjalnikom, ampak ta številka je bila v resnici bolj blizu desetice ali, odvisno od revije, ki ga je testirala, nekaj malega čez 10,5 sekunde.
Še nekaj tehnikalij - V dolžino je delorean meril toliko kot aktualni clio, 4,27 metra, visok je bil 1,14 metra in 1,97 metra z odprtimi vrati, bil pa je precej širok, točno dva metra je meril. Medosna razdalja pri 2,41 metra ni bog ve kako izdatna za velike potnike. In ne nazadnje, avto je imel 1233 kilogramov, ker je bilo za takratne čase kar precej in se je odražalo tudi pri voznih lastnostih.
Ne samo pospešek, tudi kakovost izdelave je bila tista, ki je uspešno zbijala kredibilnost otroku Johna DeLoreana, da o težavah z mehaniko niti ne govorimo. Prvi primerki so menda porabili tudi 200 ur v postprodukciji za odpravo težav in napak. Kakovost se je s časom popravila in do konca proizvodnje leta 1982 so bili problemi večinoma odpravljeni. Tovarna je v zgodovini modela objavila štiri vpoklice - med drugim zaradi zatikajoče se stopalke za plin in poplesavanja sprednjega vzmetenja. Med običajnimi težavami ob prodaji je na dolgem seznamu tudi čuden položaj stopalke sklopke, nedelujoči inštrumenti (predvsem merilnik hitrosti), motorizirani zaklepi vrat in napačno nastavljeno stekanje koles. Prvi modeli so imeli težave še s prešibkim alternatorjem in občasnim ugašanjem motorja. Ker je bilo napak veliko, je prišlo do spora tovarne s prodajalci, ki niso želeli več popravljati novih garancijskih napak, dokler jim tovarna ni plačala stroškov za prve. Prav tako ni bilo pravih orodij za vsa popravila, niti tovarna nikoli ni izdala prave servisne knjige. Težave so v obup spravljale predvsem kupce, ki so za avto že tako ali tako dali 25 tisoč dolarjev (danes okoli 80 tisočakov), ob koncu zgodbe leta 1983 pa že 34.000 dolarjev (današnjih 98 tisoč). Slab glas pa seveda seže v deveto vas.
No, vsaj seznam doplačil ni bil pretirano dolg, edina opcija je bil samodejni menjalnik za 650 dolarjev, notranjost pa si je bilo mogoče omisliti v črni in pozneje tudi v sivi barvi. Oprema za tisti čas ni bila napačna - avto je imel usnjene sedeže, klimatsko napravo, radio s kasetofonom, električni pomik line na stranski šipi, električno zaklepanje in pomik ogledal ter po višini in globini nastavljiv volan. Tu so bila še zatemnjena stekla, stranska plastična zaščita, intervalni brisalniki in električno odroševanje zadnje šipe. Prodajalci so potem lahko dodali še ponjavo za prekrivanje, prevleko za sedeže iz ovčje volne, tepihe, strešni prtljažnik in nosilec za kovček za smuči.
Delorean je kar pogosto dobival nadgradnje, neodvisno od modelnega leta. Sprednji pokrov motorja je sprva imel dva vzdolžna žleba in vratca za dolivanje goriva, pod njim pa pokrovček na ključ, ki ga je po tem, ko je zmanjkalo prvih, zamenjal običajen, za dolivanje goriva pa je bilo treba odpreti celoten motorni pokrov. Čisto na koncu je pokrov postal povsem raven, na desnem sprednjem vogalu pa je bil nalepljen napis DMC. Nekaj je bilo tudi praktičnih rešitev. Kmalu se je pokazalo, da tisti manjši ne dosežejo ročaja za zapiranje vrat, zato so dodali usnjen trak. Prvi radio ni imel ure, zato so jo vgradili pred prestavno ročico, potem pa je novi ASI-jev radio to potrebo ukinil. Prvih 2200 deloreanov je imelo anteno v sprednji šipi, ki pa je bila preslabotna, zato so jo zamenjali s strešnim "bičem", pozneje pa z vlačljivo teleskopsko anteno. In kot rečeno, prvi Ducellierjev alternator je proizvajal 80 amperov, kar je bil premalo za vse luči in elektroniko in se je zato praznil akumulator. 90-amperska Motorolina enota je ta problem odpravila.
Kaj pa se je zgodilo z Johnom DeLoreanom? Oktobra 1982 je bil obtožen zaradi preprodaje mamil. V času, ko je bil DMC že v dolgovih, ga je tajni policijski sodelavec prepričal, da financira preprodajo 100 kilogramov kokaina v vrednosti 24 milijonov dolarjev. Ker je šlo za nastavljeno akcijo, se je DeLorean na sodišču uspešno obranil, a šele leta 1984, ko je DMC že zdavnaj ugasnil. Leta 1994 je patentiral visečo enotirno železnico, ki pa je ni nikoli zgradil. V letih pred svojo smrtjo je sanjal o obuditvi tovarne in avtomobilu z imenom DMC2 in temu namenil precej časa. Da bi dobil denar za zagon, je celo prodajal hightech ure preko interneta z imenom DeLorean Time. Umrl je 19. marca 2005 v bolnišnici v New Jerseyju za posledicami infarkta. Pokopan je v rodnem Michiganu, na grobu pa je upodobljen njegov avto z odprtimi dvižnimi vrati.
Ampak zgodba o posebnem avtomobilu se ni kar tako končala, čeprav je bil po merilih "kanta", pa je zaradi pojave in ne nazadnje tudi filmske franšize dosegel kultni status. Pred 20 leti je neko podjetje iz Teksasa začelo izdelovati replike, ocenjujejo pa, da po cestah še vedno vozi kakih 6500 primerkov, eden tudi pri nas. In ne nazadnje, prav lani je podjetje, ki je odkupilo znamko, predstavilo elekktričnega deloreana za 21. stoletje, ki v vseh pogledih spominja na legendarni original.
