Prvi clio RS je bil prava mala raketa z dvolitrskim motorjem. Vendar ni bil najmočnejši, vso slavo je požel clio V6. Začelo se je že leta 1999 z dirkaško serijo Clio V6 Trophy, ki je zamenjala serijo Spider Trophy. V lupini običajnega clia druge generacije sta bila za sedežem V6 iz lagune z 210 kW (285 KM) in vsa dirkaška oprema. Do leta 2003 so naredili 159 primerkov avtomobila, ki je prvenstveno nastal zaradi promocije novega clia. Idejo so potem od 2001. prenesli tudi v "običajen" cestni avto, prav tako narejen na osnovi druge generacije, le da si je z njo delil zelo malo delov. Trilitrski V6, ki je preko lagune izviral iz skupine PSA, je bil navit na 169 kW (230 KM) in postavljen na sredo vozila, tja, kjer je imel običajni clio zadnje sedeže. Nova konstrukcija in ojačitve so zahtevale dodatnih 300 kilogramov, zaradi česar V6 pri pospeševanju ni bil bistveno hitrejši od običajnega clia RS, je pa imel zato višjo končno hitrost, 235 km/h. Prva faza do prenove clia je štela 1555 primerkov.
V drugi fazi je z novo podobo luči in odbijačev clio V6 dobil še nekaj dodatne moči, 188 kW (255 KM), in je služil prestižu, manj pa vsakodnevni rabi, poraba goriva je bila okoli dvanajst litrov, prtljažnika pa zaradi položaja motorja praktično ni bilo. Do zaključka proizvodnje so naredili še 1309 primerkov, skupaj 2864. Čeprav je bil avto mešanica med dirkaškim in običajnim svetom, je imel kar nekaj serijske opreme – senzor za dež, avtomatske dnevne luči, klimatsko napravo in avdio sistem s CD-izmenjevalnikom za šest CD-jev (čeprav je zvok motorja za voznikom in sopotnikom prinesel neko povsem drugačno izkušnjo in je malokdo vrtel CD-je). Ob lansiranju clia V6 so mediji o njem pisali kot moderni klasiki in imeli so prav. Dvajset let pozneje so posamezni primerki vredni vsaj 70 tisoč evrov. Tudi clio williams iz prve generacije na primer se danes ceni na okrog 40 tisočakov.
Drugi posebnež iz Dieppa pa je renault sport megane trophy, dirkaška različica megana RS. To je bil za dirkaško serijo namenjen avto, ki razen podobe z običajnim meganom (in tudi RS) ni imel nič skupnega. Narejen je bil na cevasti šasiji z zunanjostjo iz steklenih vlaken v podobi megana. Avto je imel močno predelan, sredinsko postavljen 3,5-litrski V6, prenesen iz modela Vel Satis, motor pa je bil pri Renaultu sposojen od koncernskega partnerja Nissana. Pri 7000 vrtljajih je razvijal 242 kW (330 KM) in 390 Nm navora pri 4500 vrtljajih. Moč je na zadnja kolesa prenašal Sadevov 6-stopenjski sekvenčni menjalnik. Avto ni cestno legalen in je bil namenjen zgolj v Renault Eurocupu, je pa sodeloval tudi v drugih prvenstvih, kot sta na primer belgijsko turno prvenstvo in 24 ur Dubaja. Z drugo generacijo Megana RS je postal vizualno še hujša beštija z Nissanovim V6-motorjem z 243 kW (331 KM). Zaradi lahke gradnje je dirkalnik tehtal le 980 kilogramov.
