Danes, ko je to vse zelo dostopno, pa smo odrasli, in če nimamo svojih otrok, so te igrače le še spomin. A otrok v nas, pri tistih seveda, ki ga še niso zatrli, vedno rad pogleda na pisane police v trgovini in potem ... ah, zakaj pa ne, odpre denarnico in se vrne v otroštvo.
Ampak začnimo na začetku. Električne avtoceste, tako imenovani slotcar. Princip je enostaven - električno gnane avtomobilčke preganjamo na stezi z vnaprej narejeno linijo, vsak od njih pa prejema elektriko iz dveh tračnic, nad katerima vozi, k legi pa mu pomagajo še magneti, ki ga držijo nad kovinskimi vodili, in jeziček, ki drsi v samem utoru ali žlebu. Umetnost igre je potem v tem, da s posebno kontrolno pištolo doziramo elektriko in s tem upravljamo hitrost. Medtem ko polni pritisk pomeni tudi polno hitrost, je treba pred ovinki pravi čas popuščati ali spustiti moč, sicer reč odfrči naravnost iz žleba (in s steze). Za domačo igro je to pomenilo kar nekaj potrpežljivosti, ampak največji profiji, ki danes tekmujejo v tem hobi športu, vozijo brez magnetov, tako da avto skozi ovinke vozi povprek. Avtomobilčki so v različnih merilih, od 1:24 pa nekoč celo do 1:87, kar je merilo H0, v katerem so narejene električne železnice.
Električne avtoceste
Slotcar je star že več kot 100 let. Prva komercialna avtocesta se je pojavila v katalogih igrač že leta 1912, izdelovalo pa jo je podjetje Lionel. Zadeva je bila presenetljivo podobna današnjim, le da je bilo upravljanje s hitrostjo s kontrolno pištolo na voljo le kot doplačilo. Po nekaj letih je vse skupaj zamrlo in minilo je več kot 30 let, da so se električne avtoceste zares prijele. Vmes so entuziasti počeli marsikaj - avtomobilčki so zrasli do velikosti 1:16 in gnani so z miniaturnimi motorčki z notranjim izgorevanjem. Privezani na vodilo so tako delali kroge po stezi, večjega nadzora pa pravzaprav ni bilo. Pravi razvoj se je začel v štiridesetih letih, ko so mojstri izdelovali avtomobilčke z elektromotorji, prva resnejša aplikacija pa je nastala v dobrodelne namene pri podjetju Southport. Dvajsetmetrska steza s šestimi progami in avtomobili v merilu 1:32, ki so vozili po tirnicah (šele kasneje so nastali utori, od koder tudi izvira ime slotcar).
Električne avtoceste so stare več kot 100 let, danes so lahko zanimiva oblika zabave za vse vrste otrok, pa tudi resen hobi.
Leta 1957 je podjetje Minimodels predelalo svoje modele Scalex 1:30 na elektriko in rodila se je najbolj slavna električna avtocesta Scalextric, s še eno revolucijo - uporabo plastike. Hkrati so podobno rešitev naredili tudi pri Victory Industries (VIP). Obe podjetji sta orali ledino, prvo v imitaciji dirkalnih avtomobilov, VIP pa na cestnih modelih.
V šestdesetih je slotcar manija dosegla ZDA in nastal je pravi bum tako med otroki kot odraslimi in slotcar je postal eden glavnih hobijev Američanov. Številne nove tovarne so predstavljale svoje inovacije in izboljševale tehnologijo, posel je cvetel po celem svetu. Desetletje kasneje je bilo navdušenje pri kraju in električne avtoceste in železnice so se za nekaj časa poslovile iz otroških sob, seveda pa to ne pomeni, da so bile tudi pozabljene. Razvoj je šel naprej, hitrosti so rasle, izboljšani so bili motorji, magneti, gume na avtomobilčkih. V naših krajih je preprosto slotcar progo izdelovala izolska Mehanotehnika. Tako za pokušnjo je bila to čisto spodobna igrača, ki pa ni bila najboljše kakovosti. V naše kraje so poleg Scalextrica romali tudi drugi proizvajalci, predvsem nemška Carrera. V zadnjih dvajsetih letih je šel razvoj v smeri digitalizacije, kjer lahko po eni liniji vozi več avtomobilčkov, pogruntavščina "kretnice" pa omogoča tudi menjavo linij in prehitevanje.
Radijski valovi za avtomobilčke
Če so bile slotcar avtoceste igrača za otroške sobe, pa da ne zapostavljamo velikih otrok - polne garaže s kompleksnimi kreacijami, ne smemo mimo bolj proste zabave - avtomobilčkov na daljinsko vodenje. Ostalega, kar vozi po vodi in leti po zraku, tokrat ne bomo niti omenjali. Danes je tovrstna zabava spet v modi, sploh tisti bolj zagnani so iz tega naredili celo znanost. Princip je tudi tu enak - avto, dirkalnik, buggy na električni (ali bencinski) pogon, ki ga upravljamo s kontrolno pištolo preko radijskih valov.
Daljinsko upravljanje je predvidel že Tesla, v prvih desetletjih, ki so sledila, pa je reči na daljavo upravljala predvsem vojska. Prvič je bil električni avto v velikosti dveh metrov na radijsko vodenje predstavljen leta 1954 na natečaju podjetja Ford, ki je potem idejo pograbilo in jo uporabljalo za testiranje pomanjšanih modelov pravih avtomobilov in s tem pocenilo razvoj. Podobno kot električne avtoceste je tudi avto RC (radio controled) vzcvetel v šestdesetih v ZDA in od rigidne osnove na začetku prešel na čisto pravo miniaturno vzmetenje, menjalnike in motorje. Komercialno je bil prvi omembe vreden izdelek Mustang v merilu 1:11, ki so ga izdelali pri Wen-Mac/Testors in je imel električni motor, za doplačilo pa so prodali konverzijo na majhen bencinski motor in upravljanje po žici. Naslednji korak je seveda bilo brezžično radijsko vodenje. Od tu so šle poti razvoja v več smeri - od poenostavljenih nizkostroškovnih in nezahtevnih igrač za domačo sobo do dirkaških specialk, s katerimi so se hobi fantje (in dekleta) spoprijemali na pravih dirkah na parkiriščih ali miniaturnih dirkaških stezah. Spet, tudi slednje je odvisno od denarja. Lahko je cel kit že izgotovljen in potrebujete le baterije in drvite po domačem dvorišču, za nekaj sto evrov, pa tudi tisočaka ali dva pa lahko dobite profesionalen izdelek, ki zahteva obilico nastavljanja vzmetenja, volana in dosega izjemne hitrosti, tudi preko 150 kilometrov na uro. Traxxasov modelček XO-1 je edini serijski RC-avto do zdaj, ki je presegel 100 milj (161 km/h) na uro. Tega seveda otroku (ali, bolje rečeno, sebi) ne boste kupili za prvo igračo, saj upravljanje zahteva veliko znanja in vaje. Tudi daljinsko vodene igrače je v zadnjih dveh desetletjih zajela digitalizacija in upravljanje ni več odvisno od izbire frekvenčnega signala (kar je brez dogovora ob več RC-avtih pripeljalo do mešanja komand in neljubih dogodkov), pač pa je digitalno in v vsak ukaz, pa naj bo plin, zavora ali vrtenje volana, je dodana digitalna identifikacija, ki jo sliši le en sam RC-avto.
Ob teh "prostovozečih" avtomobilih spet ne smemo mimo različice za "reveže", kjer je avto za sabo vlekel žico za upravljanje. Ampak smo imeli vsaj to; Mehanotehnika je spet naredila številne plastične modele, ki smo jih upravljali s preprostim upravljalnikom in kratko žico, tako da smo otroci pač hodili za njim. Sosedov fant, ki je imel strica v Nemčiji in je dobil pravo brezžično reč, pa je lahko imel naenkrat seveda izjemno veliko število prijateljev.
"Čisto običajne" ceste
In potem so tu še običajne otroške avtoceste brez elektrike, ki so bile narejene za najmanjše avtomobilske modelčke, med znanimi proizvajalci lahko omenimo Matchbox, Bburago in Hot Wheels. Delovale so s pomočjo mame gravitacije in tudi tam smo spuščali po stezi avtomobilčke, ki so po kakem lupingu ali dveh prevozili ciljno črto. Morda se bo kdo med vami spomnil, da smo mulčki primerjali avtomobile med sabo in da je bilo zelo pomembno, kako so imeli "uležana" kolesa in "federacije". Pri tem so bili Matchboxovi precej boljši (in tudi hitrejši) kot recimo znamke Majorette ali Bburago. Pozneje so pri Hot Wheels dodali posebne krtačke na baterijo, ki so z vrtečimi valjčki pospešili avto. Na tak način so avtomobilčki brez motorjev lahko vozili v nedogled, oblika steze pa je bila stvar domišljije. Danes je internet poln videoposnetkov, kjer so veliki otroci zgradili tudi več 100 metrov takih stez po hiši, okoli nje in po vrtu in celo po drevesih. Ob običajnih cestah ne smemo pozabiti na eno, ki je vendarle imela miniaturne avtomobilčke na pogon - nemški Darda. Sistem, ki je bil izjemno popularen ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih pri naših nemško govorečih sosedih, je imel poseben motorček na polževo vzmet, ki si ga navil s premikanjem avtomobila malo naprej, malo nazaj in potem spustil. Ni šlo pretirano daleč, a za krog po razgibani cesti je bilo dovolj. Sistem Darda je tako kot številne druge igrače povozil trend buljenja otrok v računalniške zaslone in pozneje telefone.
Zdaj pa, kot bi rekli legendarni angleški komiki, nekaj čisto drugega! Pravzaprav ne. Ni treba, da vse ostane pri sanjah in spominih. Avtoceste, take in drugačne, avtomobili in letala na daljinsko vodenje. Vse to je danes v kaki zaprašeni škatli v kleti ali pa je romalo v smeti. Če ste imeli veliko sreče, so se s tem igrali še vaši otroci, preden so prišli v puberteto. Entuziastov je pri nas dovolj, morda je kateri celo za vogalom, in nekateri so ugotovili, da lahko svoj hobi in obsesijo kot posel delijo tudi z drugimi.
Raj za otroke na Koroškem
Na Ravnah na Koroškem je nastal poseben tematski projekt. Je točno tak, kot bi ga hoteli imeti, ko smo bili otroci, in točno tak, s katerim bi se še danes igrali. Obiskali smo RC Fun Park, projekt v stalni nadgradnji, ki ne bo pustil hladnega nikogar, ki je vsaj malo cepljen na avtoceste in podobno igračevje. Pravzaprav obstaja celo nevarnost, da boste tam hoteli obtičati za več dni. Skratka, v hali v dveh nadstropjih je nenavaden raj za male in velike otroke.
Ustanovitelji RC Fun Parka so imeli vizijo ustvariti prvi RC-park v Sloveniji, kjer se lahko ljudje srečajo in uživajo v skupnih izkušnjah z RC-avtomobili. Ta se je v enem letu tudi udejanila in RC Fun Park je postal priljubljena destinacija za vse, ki imajo radi tovrstne igrače in hobije. RC Fun Park ponuja veliko štiripasovno slotcar stezo, ki je primerna za dirkanje tako kot na tekmovalnem nivoju ali pa samo za postavljanje hitrih krogov. Spomini na Mehanotehnikin približek hitro zbledijo, ko gledaš v to čudo. Ko ti na samem prizorišču pokažejo, kako električno vozilce, ki ga na tire držijo magneti, odpelje 30-metrski krog v 8 sekundah, dobiš v pragmatični buči odraslega otroka nov zagon. Natančnost se meri v stotinkah. In še več, mojstri na dirkah vozijo, kot rečeno, brez magnetov, kar pomeni obilico dodatnega znanja. Mojstrstvo tisočink, lahko rečemo.
Poleg tega je v parku tudi steza proizvajalca Kyosho, kjer lahko tekmujemo z avtomobili z daljinskim upravljanjem in se preizkusimo v spretnostnih ovirah na crawling poligonu, kjer s spet milimetrsko natančnostjo RC-terenci lezejo čez ovire, skale in mostove iz debel. Za najmlajše obiskovalce, ki imajo še nerodne prste, pa je seveda na voljo velika steza Hot Wheels, kjer lahko spuščajo avtomobile in navijajo, kateri bo prišel prej na cilj. Tu se lahko najdejo tako otroci za rojstnodnevno zabavo kot odrasli v teambuildingu, ki se po službi še ne bi podali domov. Za dogovor o terminih obiska jih poiščite na facebooku ali pokličite 051 642 844.
Priznam, v halo na Ravnah smo prišli past radovednost, a smo ostali več kot uro. Sploh zato, ker si lahko kot odrasli priznamo, da je v nas še vedno otrok, ki se želi dokazovati. Fantje pripravljajo tudi stezo za drift z velikimi RC-avtomobili in dvoransko off-road progo s skoki in vsem, kar je povezanega z umazanijo. Fascinantno je tudi, da so vse proge nameščene v zelo lepo dodelane makete in kulise, ki se ne naredijo kar čez noč, gradnja lahko traja več mesecev, potrebna pa je seveda tudi domišljija.
RC Fun Park ima v prihodnosti še velike načrte, so povedali: "V načrtu je izgradnja zunanje steze za RC-avtomobile različnih panog, ki bo obiskovalcem omogočila različne aktivnosti ter urjenje in dokazovanje svojega znanja." Za konec so nam pokazali enega od teh profesionalnih RC-buggyjev, ki leti krepko čez 100 kilometrov na uro. Samo baterije v njem, ki so narejene z enako tehnologijo kot tiste v teslah, so vredne več sto evrov. In ko v rokah profesionalcev reč leti 100 na uro in pri tem naredi dve pirueti, je jasno, da je otrok v nas še kako živ. Mama, kdaj gremo kupit?!
