To seveda ne pomeni, da so Francozi vrgli puško v koruzo, le marketinško filozofijo so spremenili. Pravzaprav so se vrnili na začetek - Renault Sport je (spet) postal Alpine.
Oddelek Renault Sport je nastal konec leta 1976 po združitvi dveh znamk in delavnic francoskega velikana, Alpine in Gordini. Dirkaški oddelek Alpine, glavna avtošportna divizija Renaulta, je bil v Dieppu. Od tam so ga preselili v Gordinijevo tovarno v Viry-Chatillonu, streljaj od Pariza. Če je bil Alpine zadolžen za konstrukcijo dirkalnih avtomobilov, so se pri Gordiniju ukvarjali pretežno z motorji. In ker sta otroka neprestano prihajala v konfliktne situacije, se je oče Renault odločil in obe tovarni postavil pod isto streho, da bi s tem nastalo bolj harmonično delovno okolje. Glavna naloga nove divizije je bila priprava na vstop v F1 in revolucijo s turbo motorji, seveda pa to ni bilo vse, saj se je Renault dokazoval tudi v drugih serijah.
Renaultovi avtomobili pod Gordinijevo taktirko so dobili veliko rallyjev v petdesetih in šestdesetih letih in Alpine kot druga podružnica Renaulta je celo osvojil prvi naslov svetovnega prvaka v rallyju (WRC) leta 1973. Pozneje so z R5 turbo in R17 gordini še dosegli posamične uspehe, dokler se Francozi niso konec leta iz tega športa umaknili. So pa zato na evropskem nivoju osvojili naslove v letih 1999, 2004 in 2005. Pozabiti ne smemo niti vztrajnostnih rallyjev. Leta 1979 je štirikolesno gnana katrca osvojila drugo mesto na Dakarju, z renaultom 20 turbo 4x4 pa so 1982. celo zmagali. Pozneje je Renault podprl Schlesserjeve buggyje, s katerimi je legendarni dirkač zmagal v letih 1999 in 2000.
Ves ta čas po združitvi je tekla tudi proizvodnja avtomobilov športne znamke Alpine, vse do 1994, ko je Renault zmogljive avtomobile, ki so jih izdelovali v tovarni v Dieppu, označil z Renault Sport. Tam je proizvodnja tekla vse do 2018, do konca zgodbe pa tudi v Renaultovi tovarni v španski Palenciji. Največje reorganizacije je Renault Sport doživel 2002. in 2016., a z novo strategijo francoske tovarne se je po 45 letih umaknil ponovnemu rojstvu znamke Alpine. Renault Sport je že pred nekaj leti razvil novi športni avto Alpine A110, zdaj pa se je vse skupaj torej obrnilo - Alpine je postal samostojna divizija, medtem ko je Renault Sport decembra 2021 uradno prenehal delovati kot samostojna divizija.
Dva najbolj prepoznavna modela zadnjega desetletja sta bila clio in megane R.S., majhna in malo večja cestna raketa za dinamične voznike. Letos bo pod okriljem Alpine narejenih še 1976 primerkov megana renault sport ultime, potem pa oznake R.S. dokončno več ne bo. To pa ne pomeni, da v skoraj treh desetletjih od leta 1994 niso ustvarili nekaj zares tehnično čudovitih kreacij.
Renault je s ponovno uvedbo samostojne znamke Alpine ugasnil Renault Sport, enako se je preimenovala tudi Renaultova ekipa v formuli ena
Pred začetkom avtomobilske zgodbe Renault Sporta je tovarna dala na trg nekaj majhnega, nekaj, kar imajo veliki. Renault clio je bil uspešnica že v prvi generaciji kot duhovni naslednik katrce in petice. Vsi mulci tistega časa pa so sanjali o športni različici clia williams, ki so jo pripravili pri znameniti britanski tovarni, ki je v formuli 1 uporabljala prav Renaultove motorje in v devetdesetih letih serijsko dobivala kar nekaj sezon zapored. Clio williams z zlatimi platišči in modro barvo in navitim motorčkom s 150 britansko rejenimi konjiči je sam po sebi sprožil razmišljanje šefov, da je čas za namenske cestne avtomobile za tiste, ki vedo, da ni vse le vožnja od točke A do točke B.
Uvertura Renault Sporta med cestnimi avtomobili je bil projekt W94, s katerim so pomladi 1995 v Ženevi presenetili javnost - šlo je za mali brezstrešni spider, dvosedežni roadster z aluminijasto šasijo in sredinsko nameščenim motorjem. Čeprav ga na naših cestah nismo veliko srečevali (ali ga sploh nismo), so avto izdelovali vse do 1999. V 3,8-metrskem malčku se je vrtel isti 2-litrski motor kot v cliu williams, do stotice pa je 900 kilogramov težka zverinica potegnila v samo 5,8 sekunde. Končna hitrost, s čelado na glavi, se razume, je bila pri 251 kilometrih na uro.
Prava pot Renault Sporta pa se je šele začela z drugo generacijo clia. Malce bolj zaobljeni malček je dobil svojo različico Renault Sport leta 1999. Poganjal ga je izboljšani 2-litrski štirivaljnik F43 730 s 16-ventilsko glavo in variabilnim krmiljenjem ventilov in je premogel 127 kW (172 KM). Moč na sprednji kolesni par se je prenašala preko petstopenjskega ročnega menjalnika, v notranjosti pa je kraljevalo bolj športno vzdušje s športnimi sedeži, odetimi v usnje in alkantaro z všitim logotipom Renault Sport in serijsko klimatsko napravo. Leta 2004 izboljšan model je dobil dodatnih deset konjskih moči, pa tudi športni elementi na zunanjosti so postali bolj dodelani in "odrasli".
Tretja generacija v letih od 2005 do 2012 je iz F1 prevzela zadnji difuzor in stranske vstopnike za hlajenje zavor, motor je bil še izboljšan na 145 kW (197 KM), in čeprav je bil težji od druge generacije, je tudi do stotice prišel v 6,9 in ne več 7,1 sekunde, zahvaljujoč novemu šeststopenjskemu menjalniku. Po prenovi tretje generacije se je številka moči motorja zaokrožila na 200.
Četrta generacija clia RS je bila najbolj radikalna - atmosfersko polnjeni Renaultov 2-litrski motor sta zamenjala Nissanov 1,6-litrski turbo in šeststopenjski dvosklopčni menjalnik. Motor je v startu še vedno zmogel 147 kW (200 KM), leta 2016 pa je prišla še različica Trophy z 220 konji. Ta motor je poskrbel, da je clio renault sport trophy stotico usekal v samo 6,6 sekunde. Od pete generacije naprej je šla dediščina modrega williamsa v pokoj, ne pa tudi v pozabo. Prva velikoserijska renault sportova raketa pa ni dolgo ostala sama - z enako strastjo so se Renaultovi strokovnjaki posvetili tudi večjemu modelu Megane. Druga generacija tega malega družinskega avtomobila je prišla na trg leta 2004 in je osupnila s svojim nenavadnim dizajnom zadka s pokonci postavljeno zadnjo šipo in "preščipnjenim" prtljažnikom. Prvi megane RS je bil na voljo s tremi ali petimi vrati - šasijo so sestavljali v Španiji, motor in ostalo pa zaključili v Dieppu. V primerjavi cliom tistega časa je imel megane 2-litrski motor s turbo polnilnikom s 165 kW (225 KM), ki je avtu omogočal pospešek do stotice v samo 6,5 sekunde in končno hitrost 240 km/h. Ves čas so izdelovali tudi posebne izdaje, kot je na primer model Megane RS 230 Renault F1 Team R26, posvečen dvema naslovoma prvaka v F1 leta 2005 in 2006 in se imenuje po zmagovalnem dirkalniku R26 iz 2006. Motor je bil malce bolj navit in je imel 169 kW (230 KM) ter 310 Nm navora, dodatno pa je bila tu še delna zapora diferenciala. Med drugimi različicami druge generacije najdemo tudi dizelskega RS s 175 konji, pa za 123 kilogramov lažjo različico R26.R.
Druga generacija megana R.S., ki je temeljila na tretji, je prihajala s tekočih trakov med letoma 2010 in 2016. Izboljšani turbo motor F4Rt je zdaj zmogel že 184 kW (250 KM) in 195 kW (265 KM) v različici Trophy od leta 2011 naprej. Megane R.S. 265 trophy je odpeljal Nurburgring v samo 8 minutah in 8 sekundah in za 9 sekund izboljšal rekord predhodnika R26.R. Seveda v skupini za avtomobile s sprednjim pogonom.
Med letoma 2012 in 2013 je bila na osnovi R.S. 265 narejena tudi omejena serija Red Bull Edition v čast ekipi v F1, ki je zmagovala z njihovimi motorji. Leto pozneje je rekord Nurburgringa odvzel Seat z leonom cupra z 280 KM. Francozi so v odgovor pripravili 275 trophy R (2014-2017), s katerim so nekaj tednov pozneje popravili čas Špancev z 7:58,4 na 7:54,4. Prirastek moči je šel tudi na račun izboljšanega izpušnega sistema, ki ga je pripravil Akrapovič. Za volanom je sedel znani Renaultov preizkusni voznik Laurent Hurgon.
Od 2017. naprej je na trgu še tretja in zadnja generacija megana renault sport. Motor je zdaj 1,8-litrski turbo štirivaljnik, ki si ga deli z alpine A110 in premore 206 kW (280 KM) v osnovni in 221 kW (300 KM) v izvedbah Trophy in Trophy.R. Prav ta model v različici Ultime v 1976 primerkih bo konec tega leta zaključil zgodbo o Renault Sportu.
