Naredila in za seboj pustila je marsikaj, a zapomnili si jo bomo tudi po torbici, ki v očeh nekaterih velja za koničen modni kos, po mnenju drugih pa za najbolj preplačan in po videzu povprečen modni dodatek na svetu. V 77. letu je umrla britansko-francoska pevka, igralka in aktivistka Jane Birkin. Zaslovela je v duetu s tedanjim partnerjem Sergeem Gainsbourgom, posebej s svetovno znano pesmijo Je T'aime ... Moi Non Plus. Znana je bila tudi po sodelovanju z modno hišo Hermes, ki je po njej poimenovala znamenito torbico Birkin.
Začelo naj bi se bilo tako: v Angliji rojeni, a v Franciji živeči pevki naj bi se na letalu, ki je letelo iz Pariza v London, razsula vsebina torbice. Ko je vse tisto, kar ženske po navadi spravijo v "ročno prtljago", pospravljala nazaj, je svojemu sopotniku, ki ni bil nihče drug kot slavni izvršni direktor prestižne blagovne znamke Hermes Jean-Louis Dumas, potožila, da ne najde prave "weekend bag" - torbe, v katero bi lahko spravila vse, kar potrebuje za potepanja ob koncu tedna. In ikona je bila tako rekoč rojena. Tri leta kasneje je namreč Dumas oblikoval torbico, za katero ga je navdihnila Jane Birkin in za katero si najbrž niti v sanjah ni predstavljal, da bo kmalu začela podirati številne rekorde. Tudi tistega za čakalno dobo, saj je na te "modne mokre sanje" bilo treba od naročila čakati do šest let. Še pred nekaj leti pri Hermesu menda sploh niso sprejemali naročil zanjo, saj niso mogli izpolniti številnih želja. Izdelava torbice, ki jo ponujajo v štirih klasičnih velikostih in številnih barvah, je namreč nadvse dolgotrajna, saj torbe izdeluje več kot 300 šivilj in šivilcev, za kar porabijo do 48 ur, šivajo pa jo z zgolj eno povoščeno nitjo. Strojno na torbico prišijejo le zadrgo in notranje žepe. Ob vsem tem ne le cena, ampak tudi čakalna doba za tiste, ki prisegajo na prestiž, nista presenečenje. Mit o čakalnih listah pa je pred nekaj leti porušil modni strokovnjak Michael Tonello, ki je v petih letih kupil nekaj sto birkink in jih nato preprodajal bogatim ženskam po svetu, ki so do najbolj zaželene torbice na svetu želele priti čez noč.
Torbica, ki stane kot stanovanje
V svoji knjigi Bringing Home The Birkin (Prinesti domov birkinko) je celo zapisal, da je razvpita čakalna lista spreten Hermesov marketinški trik. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da je Hermesu uspelo, da se je o torbici spletlo toliko legend, da lahko mirno trdimo, da bo slavna birkinka ostala večni modni dodatek in predmet poželenja, ki pridno polni Hermesov proračun. Za statusni simbol je namreč treba kar globoko seči v žep. Za najcenejšo naj bi bilo treba odšteti pet do sedem tisoč evrov, potem pa cene - odvisno od materiala - že poletijo v nebo. Torba iz krokodilje kože stane okrog 25 tisoč evrov, dame, ki si na njej zaželijo še diamant ali zlate dodatke, pa bodo morale zanjo plačati do sto tisoč evrov in več. Ob cenah, primerljivih s cenami nepremičnin, je povsem jasno, da so torbice namenjene le najpremožnejšim.
Nekateri namesto v delnice vlagajo v birkinke. Torbicam namreč vrednost s starostjo le narašča. Tako naj bi slavna Victoria Bekcham imela kakšnih sto birkink. Birkinke pa so priljubljene tudi pri izdelovalcih ponaredkov. Čeprav obstaja resna nevarnost, da jim bodo ponaredek zasegli, njih pa oglobili, ponarejene torbice v tujini gredo za med. Vsaka si pač želi svojo birkinko, četudi ta ni prava.
Razvpita čakalna lista naj bi bila spreten Hermesov marketinški trik
Skozi leta je torbica dobila tudi nekaj resne konkurence. Pred leti so modni navdušenci ponoreli za torbico iz hiše Mansur Gavriel. Večini sicer nepoznana modna hiša je pravo manijo povzročila s torbicami, ki se na vrhu zapirajo s trakom. Ne le, da so si jo takoj prisvojile zvezdnice, med njimi tudi avstralska supermanekenka Miranda Kerr, ki se nato nekaj časa ni ločila od svoje mansurke, tudi navadni smrtniki so stali v vrsti, da so se dokopali do torbice za dobrih 500 evrov. Še posebej veliko je bilo povpraševanje po črni z živo rdečo notranjostjo.
Najljubša Angležinja Francije s preveč seksi pesmijo
Ob poklonu torbici bi seveda bilo žaljivo ne pokloniti se tudi spominu na žensko, ki ji je dala ime. Kdo je bila Jane Birkin? V Veliki Britaniji rojeno igralko s stalnim prebivališčem v Franciji so 16. julija našli mrtvo na njenem domu v Parizu. V zadnjem obdobju je imela težave z zdravjem, zaradi katerih je morala odpovedati koncerte. "Najljubša Angležinja Francije" je bila znana po razmerju in glasbenem sodelovanju s francoskim umetnikom Sergeem Gainsburgom. V šestdesetih in sedemdesetih letih je veljala tudi za modno ikono.
Rodila se je leta 1946 v Londonu. Preživela je idilično otroštvo na angleškem podeželju, nato jo je osvojil "swinging London", kmalu zatem pa še odrske deske. Leta 1966 je nastopila v Povečavi Michelangela Antonionija in s svojo goloto razburila konservativnejše občinstvo, ki je bilo dodatno presunjeno tudi leta 1969, ko je z Gainsbourgom zapela sloviti duet Je T'aime... Moi Non Plus. Zaradi eksplicitne erotike je bila pesem v več državah prepovedana, kasneje pa je doživela številne priredbe.
Priljubljeni francoski pop zvezdnik Gainsbourg, s katerim je bila več let v intimnem razmerju, je za njen krhki glas napisal številne pesmi. Mnoge so postale uspešnice, izvajala pa jih je tudi po ločitvi in po njegovi smrti leta 1991. Posnetke njegovih pesmi ali takšnih, ki so se večinoma navdihovale po njem, je zabeležila na petih albumih v živo. Sicer pa je v svoji karieri posnela še ducat studijskih albumov ter sodelovala s številnimi glasbeniki, kot so Feist, Paolo Conte, Beth Gibbons, Bryan Ferry, Rufus Wainwright in Johnny Marr iz zasedbe The Smiths. Na igralskem področju je med drugim znana po vlogah v filmih Smrt na Nilu in Zlo pod soncem, nastalih po romanih Agathe Christie, ter Lepe norice Jacquesa Rivetta.
Potomka igralke Judy Campbell in mati treh hčera, med njimi prav tako slavne igralke in pevke Charlotte Gainsbourg, je v Ljubljani nastopila dvakrat: leta 2004, ko je predstavila album Arabesque, in leta 2012, ko je Gainsbourgove pesmi prepevala v okviru svetovne turneje ob 20. obletnici njegove smrti. Kot humanitarka je Jane Birkin sodelovala z Amnesty International, zavzemala se je za ogrožene otroke na vojnih območjih, posnela je film o aidsu ter obiskala Palestino, Ruando, Izrael ter Bosno in Hercegovino.