(FOTO) Letališče na morju: Največja letalonosilka ima 112 tisoč ton izpodriva

A ko so letala postala pomemben del vojskovanja, se je pokazalo, da gredo težko skupaj z večstoletno doktrino vojne mornarice, dokler se niso rodile letalonosilke.

Za vsako tehnično novotarijo se kaj hitro najde rešitev tudi za najbolj skrajne težave. Potem ko je letalo, še preden je doseglo starost dvomestne številke, že izkazalo v bojih balkanskih vojn in v italijanski zasedbi Libije, je postalo jasno, da bo v vseh bodočih vojnah imelo pomembno, če ne najpomembnejšo vlogo. Stara šola izpred prve svetovne vojne je pri vseh velesilah na prvo mesto postavljala velikanske bojne ladje s topniško močjo celih divizij, a bitka pri Jutlandu med nemško in britansko mornarico je pokazala, da bodo bojne ladje imele le še stransko vlogo.

V prvih mesecih prve svetovne vojne so letala igrala izvidniško vlogo nad bojišči, piloti pa so se med sabo obstreljevali s pištolami in si na koncu salutirali ter odleteli vsak na svojo stran. A tako kot se je v naslednjih letih velike vojne letalo razvilo v najbolj smrtonosno orožje, so njegova "trdna tla" dobila drugo svetovno vojno na Pacifiku. Daleč od kopnega in letališč so letala lahko pristajala in morala pristajati le na posebej prirejenih ladjah, ki pa so, v nasprotju s prepričanjem, precej starejše od pacifiškega teatra izpred 80 let.

V zrak z ladij

Pred letali so na nebu kraljevali baloni in cepelini, ki so jih za izvidniške potrebe spuščali tudi z ladij nekje konec 19. stoletja in v začetku dvajsetega. Te prve ladje že lahko imenujemo "letalonosilke", čeprav so še daleč od današnje logike 300-metrskih ploskih ladij, ki s sabo vozijo cele eskadrilje. Ko je leta 1903 poletelo prvo letalo, težje od zraka, je bil njihov prestop na ladje le še vprašanje časa. Američani so že leta 1910 s krova križarke uspešno lansirali letalo, vendar so v tistih časih mornarici bolj koristila vodna letala, ki so jih prevažali v posebnih hangarskih ladjah. Ena prvih je bila britanska HMS Engadine, ki je službo nastopila 1911, prevažala pa je štiri hidroplane Short 184, ki so jih v vodo iz hangarjev in nazaj prestavili z dvigali. S te iste ladje in še dveh drugih so Angleži na božični dan 1914 z letali bombardirali bazo cepelinov v nemškem Cuxhavenu, ki je bil zunaj dosega britanskih kopenskih letališč. Na podoben način je v bojih za Tsingtao, ko so Japonci in Britanci skupaj nastopili proti nemški koloniji na Kitajskem, sodelovala japonska letalonosilka Vakamija s štirimi hidroplani, ki so bombardirali nemški komunikacijski in poveljniški center in poškodovali manjšo ladjo. Bil je to šele zgodnji september, dober mesec v prvi svetovni vojni, napad z Vakamije pa šteje za prvo vojaško akcijo letalonosilke, čeprav z ladij takrat letala še niso vzletala. V dvajsetih letih je evolucija letalonosilk pohitela. Ladje z ravnim krovom so bile večinoma predelane iz običajnih vojaških ali tovornih ladij, britanska HMS Hermes pa je bila prva namensko zgrajena letalonosilka, naročena že leta 1917 in splovljena septembra 1919, vseeno pa jo je za dobro leto prehitela japonska letalonosilka Hošo.

Desettisočtonski in 182 metrov dolgi Hermes je na krov lahko sprejel le 20 letal, drugo svetovno vojno pa je dočakal v Singapurju in bil potopljen aprila 1942 ob šrilanški obali. Američani so se zamudili skoraj celo desetletje, a ob pričetku uporabe konec dvajsetih let je bila letalonosilka Lexington, kamor sta sodili še letalonosilki Saratoga in Langley, občutno večja od vseh drugih podobnih ladij na svetu.

Vojno bodo odločile letalonosilke

Druga svetovna vojna je pomenila zlato dobo letalonosilk. Najprej japonska prevlada na Pacifiku in napad na Pearl Harbour decembra 1941, ki danes šteje za eno največjih vojaških napak, in potem ameriško osvobajanje Pacifika z velikansko floto različnih letalonosilk, od tistih največjih do spremljevalnih in lahkih letalonosilk. Letalonosilke so v manjšem številu sodelovale tudi v Sredozemlju in na Atlantiku, kjer so ščitile konvoje. Japonci so po Midwayu letalonosilke gradili kar s predelavo bojnih ladij, najbolj radikalna uporaba letal na morju pa je povezana z japonsko podmornico I-400, ki je prevažala tri hidroplane Aichi M6A Seiran, vendar se je ta koncept izkazal za neuspešnega.

Danes vse velike mornarice temeljijo na letalonosilkah kot jedru bojne moči, vloga je še stoletje nazaj pripadla bojnim ladjam. Glavni razmah se je zgodil med drugo svetovno vojno predvsem zaradi učinkovitosti, ki jo je pomenila letalonosilka s svojimi letali. Superletalonosilke so nastale v šestdesetih in izpodrivajo več kot 75 tisoč ton, večino pa poganja jedrski reaktor. Kljub svoji moči pa so letalonosilke ranljive, zato jih vedno spremlja flota, ki poskrbi za protizračno, protiladijsko in protipodmorniško delovanje, nudi tehnično in oskrbovalno podporo in omejeno bojno moč, skupaj pa tvorijo tako imenovano bojno skupino.

Pred drugo svetovno vojno so trije sporazumi iz let 1922, 1930 in 1936 omejili velikost ladij, vključno z letalonosilkami, po drugi svetovni vojni pa omejitev ni bilo več in letalonosilke so zrasle preko vseh meja. Tako ima sodobna ameriška letalonosilka razreda Nimitz štirikrat večji izpodriv kot USS Enterprise iz druge svetovne vojne, število letal pa je nespremenjeno tudi zaradi večjih in bolj zapletenih letal današnjega časa.

Po morjih pluje 29 letalonosilk

Letališče na morju ima kopico značilnosti. Letala vzletajo v veter, pri čemer letalonosilka pospeši skoraj do končne hitrosti, kar zmanjša relativno vzletno hitrost letala, ki ga po večini izstrelijo s parnim ali elektromagnetnim katapultom, to letalo v dveh sekundah pospeši z ničle do več kot 250 km na uro. Spet druge mornarice, kot je britanska, uporabljajo drugačen koncept, kjer njihova letala, F-35 (pred tem pa harrierji), vzletajo s pomočjo skakalnice na premcu. Klasično pristajanje na letalonosilki velja za najbolj zahtevno opravilo v letalstvu – na kratki stezi, ki se po navadi še ziba nekaj metrov gor ali dol, mora letalo s posebno kljuko uloviti eno od štirih žic, ki ustavijo letalo. Američani se radi pohvalijo, da je služba na krovu letalonosilke najbolj nevarno početje na svetu, zato pri njih velja strog red, različna opravila pa pomenijo tudi različno obarvane uniforme. Posadko tipične ameriške letalonosilke sestavlja 5000 mož, zaradi jedrskega reaktorja, ki jo poganja, pa lahko ostane na morju neskončno dolgo, vse je odvisno le od oskrbovalnih ladij za posadko. Pa saj ste gledali Top Gun. Oba filma.

Če so bile letalonosilke v drugi svetovni vojni domena velesil, pa jih danes srečamo v številnih drugih mornaricah. ZDA imajo enajst letalonosilk, še tri gradijo. Kitajska, Indija, Italija, Japonska in Velika Britanija imajo po dve, cel kup držav pa po eno: Brazilija, Francija (ki končuje še eno), Rusija (v stalnem remontu), Španija, Tajska in Turčija. ZDA, na primer, so v svoji vojaški zgodovini upokojile kar 55 letalonosilk, dvanajst pa jih niso (še v času 2. svetovne vojne) nikoli dokončale.

Tudi nekdaj mogočna ruska flota operira z le eno letalonosilko, od leta 1995 operativno Admiral Kuznetsov z letali Su-33, ki je nazadnje izpred sirske obale odplula s pomočjo vlačilcev, saj je s slabo zasnovo precej pokvarljiva roba. Sestrsko ladjo Varjag so po razpadu Sovjetske zveze dobili Ukrajinci in jo leta 2001 prodali Kitajcem, ki so iz nje nameravali narediti plavajoči kazino, potem pa le predelali v vojaške namene. Med eksotične države pa se uvršča Tajska s svojo Chakri Naruebet, narejeno po načrtih španske Principe de Asturias. V uporabi je od leta 1997, vendar je večino časa zaradi pomanjkanja sredstev neaktivna. So pa najnovejša pridobitev v svetu "ploskokrovk" Turk s svojo pred mesecem lansirano TCG Anadolu (Anatolija).

V prihodnje bomo priča menjavi generacij. Predvsem ameriška mornarica načrtuje postopno zamenjavo razreda Nimitz z razredom Ford, ki bo precej bolj avtomatiziran, kar bo pomenilo manjšo potrebo po posadki, predvidoma le še 3000 članov. Med drugimi novostmi bo tudi novi elektromagnetni katapult namesto parnega in brezpilotna letala. Američani so sicer načrtovali sedem ali osem novih letalonosilk, pa jih potem oklestili na tri. Vse pa je odvisno od proračuna, saj naj bi ena ameriške davkoplačevalce stala skoraj 20 milijard dolarjev. Tudi Kitajci, ki so prvo kupili od Ukrajincev, drugo pa naredili sami, pripravljajo še dve tovrstni plovili, vendar jih pred koncem desetletja ne bo. V tekmo pa se podajajo tudi Indijci z razredom Vikrant in Rusi, ki večno sanjajo o floti šestih letalonosilk, a se ta hip ukvarjajo s povsem drugačnimi problemi.

Kaj pa Slovenci? Si predstavljate letalonosilko v Piranskem zalivu? Dobra šala, mar ne, četudi bi imeli preveč denarja, sploh, ker ima naša lepa dežela zelo omejeno vojno letalstvo. Ampak če bi s tem lahko na primer strašili sosede ali pa naredili turistično znamenitost, zakaj pa ne.