Aljoša Stojič
Ko nam upokojeni mariborski televizijec Marjan Šrimpf reče, da je posnel svoj zadnji film (dokumentarni, feljtonski, portretni, potopisni ...), to pomeni, da je ta vsaj predzadnji. Zdaj nam je, ob svoji 55. filmski stvaritvi, zatrdil ravno to: "Za konec pa še ta dokumentarni feljton Iz Eldorada do pekla. Moj labodji spev ..." A kdo ve, se Marjanu na koncu razgovora vendarle utrne, "saj dobro vem, zarečenega kruha se največ poje".
Na pot z dvema dolarjema v žepu
V filmski Eldorado in pekel nas vabijo z besedami: "Gotovo ne boste uganili, kdo je bil najbogatejši Slovenec in šesti najbogatejši Američan konec 19. stoletja s samostojno zasluženim premoženjem. To je bil Anton Prestopec iz Javorja pri Litiji, ki je odpotoval v Ameriko z dvema dolarjema v žepu. V času zlate mrzlice v Klondiku je našel in izkopal tono in pol čistega zlata, danes vrednega prek 60 milijonov evrov." (Sredi tega tedna bi za 1,5 tone zlata na borzi dobili 67,5 milijona evrov; op. p.)
Bil je šesti najbogatejši Američan konec 19. stoletja
Kamin, ki je padel z neba
"Po Sivčevi ideji in njegovi knjižni predlogi sva odšla iskat sledi za Prestopcem/Standerjem in odkrila marsikaj novega, česar prej niso razkrivali nobeni nam dostopni dokumenti. Pri poti do najinega cilja sva imela neverjetno srečo, da sva srečala Petra Tallmana, ki obožuje lik in delo Antona Prestopca, o njem ve skorajda vse, podatki o največjem slovenskem iskalcu zlata so kar vreli iz njega. Gospod Tallman nama je med drugim pokazal Prestopčev kamin (po 120 letih je zelo dobro ohranjen), ki ga niti v sanjah ne bi našla, saj stoji v gozdu, na prostoru nekdanje kolibe, v kateri je bival Prestopec. Ta kamin je le streljaj, približno sto metrov, stran od kraja, kjer je Prestopec izkopal večino od 1500 kilogramov zlata," navdušeno opiše Kranvogel. Šrimpf pa izpove podrobnosti tega srečanja:
Anton, kralj Klondika
Na območju, kjer je Anton Prestopec našel 1,5 tone zlata, so do danes zemlji odvzeli okoli 500 ton te žlahtne kovine. To veliko pove o Antonovem podvigu. "Peter Tallman mu zato pravi kralj Klondika. Vedno, ko gre mimo Antonove peči (kamina), se ustavi in ga pozdravi in obenem povpraša, kam neki bi skril zrnca svojega zlata. V kamin, si reče Tallman, vanj vtakne roko, da pobrska ... Ne boste verjeli, ampak na ogromnem ameriškem hladilniku v tamkajšnji rudarski jedilnici je visela slika Antona Prestopca/Standerja! Vse to smo posneli ..."
Malo sreče z zlatom
Med 100.000 iskalci zlata jih je v času zlate mrzlice v Klondiku obogatelo morda 300, le nekaj deset jih je to bogastvo znalo obdržati; Antona iz Litije ni bilo med njimi.
Brezsrčni in surovi ljudje
Zlato mrzlico v Klondiku je doživeto popisal ameriški pisatelj Jack London, tudi sam mlad zlatokop. Marjan Šrimpf o zlatih koordinatah: "GOLD! GOLD! GOLD! GOLD! Tako je pisalo na naslovnici časopisa Seattle Post Intelligencer 17. julija leta 1897. Iz Seattla in San Francisca so se zlatokopi napotili do Skagwaya, aljaškega mesteca na meji s Kanado, od koder se je večina namenila čez prelaza Chilkoot in White; čez slednjega se je dalo priti s konji. Tam naj bi bilo v krutih razmerah poginilo tri tisoč konj. Jack London je v reportažah in knjigah popisoval to nečlovečnost ljudi. Ljudje so postali živali, je zapisal: brezsrčni in surovi so."
Našel je zlato ...
"Obstajata dve legendi, kako je naš junak našel zlato," pove Marjan Šrimpf. "Po prvi je Prestopec pojedel zadnjo konzervo mesa, in ko si je v potoku Eldorado poplaknil žejo, je naenkrat na dnu, med kamenčki in peskom, zagledal štiri svetlikajoča se zrnca zlata. Po drugi verziji je zlata zrnca našel po običajni poti - s korcem, koritom za zajemanje vode in presajanje."
Prestopec je zaril v zlato 27. avgusta 1897, nemudoma je označil svoje parcele in odhitel v kraj Forty Mile, da bi tam poiskal živež in opremo za nadaljnji izkop. Ker denarja ni imel, je Anton vneto iskal garanta, poroka, ki bi zanj založil besedo. Natakar v salonu mu je prisluhnil. In tako je Clarence Barry našemu Antonu ponudil roko in garantiral zanj, da je sploh lahko dobil opremo za izkopavanje zlata. V zameno mu je Prestopec obljubil polovico vseh parcel, pol bodočega zlata torej. Barry je znal z bogastvom premišljeno ravnati, postal in ostal je milijonar, modro je investiral, medtem ko je Anton propadel. Po štirih letih od odkritja zlate žile je Prestopec odšel v Seattle. Blazno se je zaljubil v Violeto Raymond, pevko in plesalko v varietejih. Postala je njegova femme fatale.
... in usodno žensko
"V Violeto se je Anton zaljubil do ušes in ji poklanjal vse, kar je imel - največ pa je imel zlata. Vse načine, kako razsipen je bil z zlatom, je sploh težko našteti: med drugim je kanglice za mleko polnil z zlatom in ga sipal na oder varieteja, v katerem je plesala Violeta. Ob tem jo je moledoval, naj se poroči z njim," našteva Marjan Šrimpf. "Zanjo je kupoval diamante, baje jih je v Dawsonu takrat zaradi njega zmanjkalo. Violeta je bila zelo visoka ženska, 182 centimetrov je merila v višino, ampak za našega Antona to ni bila nobena ovira, kvečjemu izziv, da ji dal izdelati zlato verigo od glave do pet. Ni čudno, da je naposled le izdavila: 'Poročila se bom s teboj.' In to je bila, kot se je izkazalo, Antonova največja napaka."
Anton je pil, žena je trošila. Zveni znano?
Anka Tasmanka, Gorenjka v džungli in stara zakonca
Marjan Šrimpf in Robert Kranvogel sta v tandemu ustvarila 35 filmov. "Kot mož in žena se poznava," zašili Kranvogel. Preračunano čez palec, sta v sobi skupaj preživela dobra tri leta, če prištejemo še snovanja in montaže filmov pa skupne službene televizijske projekte, je njunih doživetij še za nekaj let več.
Šrimpf izpostavi tri njune filme: "Zgodba o Anki Tasmanki, dokumentarec o goreči okoljevarstvenici Anki Makovec iz Tasmanije. Gorenjka v džungli je nastala v Boliviji, v njej nastopa slikarka Ejti Štih z Bleda. Izpostavil bi še film o Vladimirju Kosu, slovenskem misijonarju v Tokiu, tudi Prešernovem nagrajencu. Z Robertom sva posnela petnajst portretov o pomembnih izseljencih in zdomcih z vsega sveta. Oddajo Slovenci po svetu sem delal osemnajst let pa vsako leto je nastal vsaj en film ..."
Robert Kranvogel doda: "Leta 2010 sva bila na Antarktiki, lani pa v arktičnem krogu, kjer sva iskala sledi o našem zlatokopu ... Svet sva z Marjanom prečesala po dolgem in počez: Mehika, Nikaragva, Gvatemala, Kostarika, Filipini, Vietnam, Kambodža, Laos, Indonezija, Malezija, Šrilanka, Avstralija, Japonska, Samoa, Tonga, Velikonočni otoki in Čile, Bolivija, Argentina, Mjanmar ... Z Marjanom sva res kot stara zakonca."
Film gre na festival v Dawson
Marca bo film Iz Eldorada do pekla odromal na festival dokumentarnega filma v Dawson. Tam vsako leto prikazujejo filme, povezane s Klondikom in zlato mrzlico konec 19. stoletja. Dokumentarec bo na TV Slovenija objavljen predvidoma konec februarja, na festival v Dawson pa bosta avtorja poslala film v celoti preveden v angleščino.
Ga je pokopala rumena mrzlica?
Ko si je Anton za silo opomogel od vsega hudega, je znova krenil po zlato. To pot je prečkal Beringovo morje, prispel v Sibirijo; leta 1922 se je zapletel v spor z boljševiki, a se je izognil zaporu in se čudežno uspel vrniti v ZDA, potem pa se je za njim izgubila vsak sled. Morda so ga raztrgali grizliji, ugibajo zgodovinarji, morda ga je pokopala bolezen - rumena mrzlica. Njegova druga žena ga je zvesto, a zaman čakala do leta 1952, ko je v časniku Oregon News le objavila kratko osmrtnico z naslovom "Umrl je Anton Stander".
Večer gori!
"S tem filmom nekako končujem novinarsko kariero, ki sem jo začel v tej vaši Večerovi bajti leta 1969 pri Dragu Simončiču v mariborski rubriki. Najbolj mi je ostal v spominu moj članek s trikolonskim naslovom Večer gori! Šlo je za gasilsko vajo v sklopu akcije Nič nas ne sme presenetiti," se hudomušno spominja Marjan Šrimpf.
