Potem ko so v petdesetih letih prejšnjega stoletja v državi, ki je narekovala razvoj prevoznih sredstev, štirikolesniki dobili tudi vlogo pri preživljanju časa brez obveznosti, sploh pri prvi povojni generaciji, so šestdeseta prinesla iskanje novih trendov. Tradicionalne limuzinske oblike so postale bolj kupejevske, z dolgim nosom in mogočnimi motorji. Sredi šestdesetih se je rodil mišičnjak (muscle car), posebna kasta avtomobilov, ki niso bili le sloki, atraktivni in močni, pač pa tudi cenovno dostopni – uporabni tako za vsakodnevno rabo kot merjenje moči med adrenalina polnimi mladeniči za nastopaštvo pred prikupnimi dekleti.

Dodge challenger, chevrolet camaro in ford mustang so predstavniki večnega rivalstva ameriških avtomobilskih gigantov za naklonjenost voznikov, ki jim pot pomeni več kot sam cilj. Popkultura, predvsem glasba in filmi, so tudi na našo celino prinesli dovolj slikovit opis, kako je živeti v svetu, ki se ga vojne niso neposredno dotaknile. Ko si je Evropa še lizala rane, je vožnja z odprto streho sredi kilometre in kilometre dolgih ravnih cest proti sončnemu zahodu, skupaj z mogočnim zvokom osemvaljnih strojev, spomnila, da je lahko tudi tehnika umetnina, poezija in strast.

In ravno mišičnjaki so pravi primer, kako se stoletja človeškega raziskovalnega duha, mojstrstva obrti, domišljije in inženirske genialnosti stečejo v isto točko, četudi je to avto. Mišičnjaki so dokaz, da je avto lahko več kot prevozno sredstvo – so spomenik človeški nečimrnosti, pa tudi genialnosti, kako ustvariti nekaj, za kar vemo, da ni povsem racionalno, pa si to vseeno želimo. S stotinami delčkov, ki pri visokih temperaturah in naglem gibanju premikajo človeka in meje njegovih zmogljivosti.

Prvi menedžer znamke, ki je naredila Ameriko mobilno, Lee Iacocca, je vedel, kaj želi, in to je tudi dobil. Ko je mustang leta 1964 ugledal luč sveta, je bil dostopen, povprečno močan, a tudi privlačen avtomobilček za mlajše generacije in tiste, ki vedo, kaj hočejo. Drznost inženirjev, med njimi tudi Carrolla Shelbyja, je potem izurila prerijskega žrebca, da je postal dirkaški konj, in že generacije ohranja primat najbolje prodajanega ameriškega športnega avtomobila.

Svet se je z desetletji spreminjal, postavil na glavo. Bencin ni več tekel v potokih, okolje je postalo pomembno, brezciljno vožnjo zaradi nje same so zamenjale druge skrbi. Tudi mišičnjaki so imeli svoje vzpone in padce. Mustang je v letih, ko je bil tu, ker je pač bil, pred četrt stoletja spet našel svoje korenine in jih utrdil bolj kot kadarkoli prej. Naj bo to osnovna različica ali dodelani in nadgrajeni mach 1 z V8, ki smo ga imeli priložnost spoznati, filozofija ostaja enaka – avto lahko ima dušo in mustang jo ima. In to da tudi vedeti tako navzven kot ob prvem zagonu motorja. Je prevozno sredstvo, ampak to ni, je poklon človeški genialnosti, zbirateljski predmet kot slika ali kip, pa ne nazadnje tudi naložba, ki ji bo zaradi posebnosti z leti, ko avto naš vsakdanji pelje proti neznanim cestam, vrednost le še rasla. Tudi naši zanamci ne bodo pozabili na avtomobile in tudi oni bodo potovali. Začne se lahko pri točki A, točka B pa lahko tudi malo počaka.

Aktualni mustang z oznako mach 1 je najbolj drzna izvedba tega ameriškega mišičnjaka. Da ne bo pomote, to ni novost pri tem modelu, saj so jo prvič uporabili konec šestdesetih in potem še v začetku novega tisočletja. So jo pa zdaj precej bolj oplemenitili. Mustang je namreč v tej izvedbi najbolj oster, natančen in eksploziven. Poglejmo, zakaj. Najprej velja omeniti njegovo veliko srce. Pod sprednji dolg pokrov motorja je vgrajen še za odtenek bolj navit petlitrski bencinski osemvaljnik, ki pri 7250 vrtljajih razvija 338 kilovatov (460 KM), pri 4900 vrtljajih pa 529 Nm navora. Zaloge moči in navora je za 1751 kilogramov težko legendo občutno dovolj. Motor testnega primerka je bil spojen z ročnim šeststopenjskim menjalnikom Tremec, kar je v avtomobilskem svetu danes že precejšnja redkost, a hkrati ta kombinacija ponuja tisti prvinski vozniški užitek.

Za voznika bo v tem primeru veljalo malenkostno napenjanje mišic, saj menjalna ročica zahteva precej bolj čvrste premike, podoben pristop pa velja tudi za potisk stopalke za sklopko. Tudi zato je rezultat pospeševanja z mesta do 100 km/h na papirju za odtenek slabši, a še vedno bliskovit in traja vsega 4,8 sekunde, 13 sekund tak mustang potrebuje pri pospeševanjih na 400 metrov, medtem ko najvišjo hitrost doseže pri 267 km/h. Ampak to so le tovarniški podatki. V praksi je lahko tudi drugače, zato pa mustang za volanom potrebuje izkušenega voznika, saj je pogon speljan na zadnji kolesni par, izbor najbolj športnega programa vožnje pa pomeni, da bodo zadnja kolesa brez elektronskega nadzora. Brez klasičnega ameriškega "burnouta" pač ne gre.

Fordovi razvojniki so machovo število kakopak povezali s hitrostjo in ga unovčili kot dober marketinški prijem. Po drugi strani dajejo vedeti, da je to najhitrejši serijski mustang. Čeprav ima oznako mach1, kar bi v fizikalnih zakonitostih pomenilo hitrost 1225 km/h, se ta ne more približati tem vrednostim, zato pa mustang po dinamiki precej izstopa. Ne nazadnje ima na digitalnih merilnikih zelo jasen napis Ground Speed. Ameriškemu mišičnjaku so razvojniki dali drugačne oblikovne poteze sprednjega odbijača, spremenjena je maska, opaznih je več odprtin za zajem zraka, izboljšana je aerodinamika, tudi s pomočjo nove rebraste plošče podvozja, ki tok zraka usmerja k zavoram. V tem aerodinamičnem paketu je še nov usmerjevalnik zraka spredaj in zadaj ter na novo oblikovan difuzor. Če k temu prištejemo še za nekaj milimetrov nižje podvozje, so fordovci izračunali, da ta različica ustvarja za 22 odstotkov več tlačne sile za potrebe boljšega oprijema med vožnjo. Seveda se niso ustavili zgolj pri izboljšavah aerodinamike. Izboljšali so še učinkovitost Brembovega zavornega sistema, mu vgradili prilagodljivo vzmetenje MagneRide in izpilili delovanje volanskega mehanizma, vse z namenom, da Američan ceste zajema z visoko dozo suverenosti.

Ampak mustang je nekakšna avtomobilska ikona. Ustvarjen za nastopanje. Že vsakodnevni jutranji zagon motorja in nizki toni izpušnega sistema pustijo poseben pečat. Te lahko uporabnik tudi deloma zaduši preko gumba na volanu, a to med našim druženjem ni prišlo v poštev. Še bolj huronsko je renčanje osemvaljnika, ko se ogret približuje rdečemu polju vrtljajev, da samodejnega dodajanja plina med prestavljanjem prestav nižje niti ne omenjamo. Čista uživaška ameriška klasika. Seveda je mustang mach 1 tudi primerno ovrednoten. Dobrih 75 evrskih tisočakov oziroma 10 tisočakov več od brata z oznako GT.

Živimo v malce drugačnih časih, ki se jih zasvojenci z bencinom morda še niti ne zavedamo povsem. Zaradi dosegljivosti vozil nasploh in verjetnega postopnega prehoda na avtomobile v obliki napol brezimnih vozil za osebni transport, nam in posebej mladim manjka kanček tehnične kulture ali odnosa do nje. Ste bili kdaj v muzeju računalnikov? Posrečenega so imeli (morda je še vedno) na bližnji Reki. Saj zaigra srce, ko vidite C64, spectrum, atari ali amigo, prve domače računske in igričarske stroje. Ampak kakšna čustva pa gojite do 386-ice, prvega pentiuma ali 1 Gb ključka? Nobenih? Tako je pri večini sodobnih avtomobilov, ko jih postavimo ob bok recimo našemu mustangu mach 1. So uporabni, so tam, so novi, a popolnoma nič več kot to. Ko se nam zahoče, ga zamenjamo za drugega.

Že prvi zvok in drget osmih valjev ob zagonu, rahlo poplesovanje celotnega avtomobila prepričajo bolj občutljive. Ostali morda potrebujejo malce počez speljan ovinek, varno seveda, kričečih osem valjev pred rdečim območjem ali prilepljenost na sedež pri pospeševanju. Da se zavedo, da je popolnoma utirjeno življenje … na smrt dolgočasno. Dolgočasno pa z mustagom mach 1 sploh nikoli ni. Še najmanj zaradi pogledov drugih, saj podobnih vozil vseeno ni tako ekstremno malo. Dolgočasno ni zaradi intenzivnosti občutkov, ki jih avto daje. Ni sterilen, daleč od tega, lahko gre tudi malo na živce z jeklenim menjalnikom in mišičasto sklopko. Z večnim kolovratenjem s sedeži zadaj in zasilno klopjo, kamor gredo sicer tudi otroški sedeži.

Današnji otroci nimajo naših izkušenj s smrdečimi izpuhi dojcev, Mercedesovimi 200 D, modrim dimom wartburga ali "modričem" ob popuščanju plina pred zavojem v stoenki. Vseeno pa začutijo naše veselje, se mu sprva močno čudijo, a kaj kmalu popustijo. Bi mustang mach 1 ponovno prinesel nekaj sproščenega veselja za volan? Zagotovo! Mar to pomeni nevarno vedenje na cesti? Še zdaleč ne! Morda je to otroško veselje celo bolj pomembno kot zgolj preračunavanje, koliko bodo tako kleni analogni avtomobili vredni čez 25 ali 30 let. Mislite, da ne boste dobili bencina? Tudi oves za konje si lahko še vedno omislite, pa morda res ni tako poceni, kot je bil davnega 1886 pred Carlom Benzom. Ali pač?