Pogosto se setve lotevamo predvsem pri enoletnicah, ki nam z živobarvnimi cvetovi popestrijo poletje in jesen, redkeje pa se s tem načinom razmnoževanja in pridobivanja novih sadik lotevamo pri zelnatih trajnicah, a povsem neupravičeno. Setev je namreč zelo poceni pot do večjega števila novih sadik in je najobičajnejši način razmnoževanja. Proces kaljenja semena in nadaljnjega gojenja je lahko zelo dolgotrajen in ne nujno vedno uspešen. Različne vrste trajnic se v tem zelo razlikujejo. Nekatere zrastejo kot plevel, pri nekaterih moramo upoštevati nekaj njihovih specifičnih zahtev za uspešno kalitev in rast, spet tretje pa so tako zahtevne, da je tako razmnoževanje bolje prepustiti strokovnjakom.
So pa primeri, ko setev ni mogoča oziroma nima smisla. To velja za veliko sort, saj sejanci praviloma ne obdržijo vseh starševskih lastnosti. Če želimo oranžno sorto ameriškega slamnika, je bolje, da jo množimo vegetativno, saj obstaja velika verjetnost, da bomo s setvijo dobili predvsem rožnate ali drugače obarvane potomce.
Če želimo oranžno sorto ameriškega slamnika, je bolje, da jo množimo vegetativno
Če torej odmislimo posebnosti in se osredotočimo na ne tako majhen del trajnic, ki ga je mogoče vzgojiti iz semena tudi brez posebnega predznanja, bomo za večjo gredo lahko v primerjavi z nakupom sadik privarčevali tudi več kot sto evrov. V zakup moramo vzeti predvsem to, da imamo manjši prostor, kjer bomo lahko nemoteno oskrbovali male sejance, čas in samodisciplino, da bomo na dnevni ravni spremljali rast in izvedli vse potrebne korake, ki vodijo do sadik.
Lepo po korakih
Lahko bi rekli, da ima skoraj vsaka vrsta trajnic specifične zahteve glede setve in nadaljnjega gojenja, a se da za mnoge napotke precej posplošiti. Pa si poglejmo nekaj pomembnih dejstev in korakov:
• seme po obiranju ali nakupu shranimo v temen in hladen prostor;
• sejemo v zračen substrat;
• manjše ko je seme, manj ga pokrivamo, in obratno, večje ko je seme, bolj ga pokrijemo s substratom;
• ločimo tudi temnokalivke, ki morajo biti pokrite s substratom, in svetlokalivke, pri katerih mora biti seme izpostavljeno svetlobi;
• površino setvenega substrata po setvi zasujemo s tanko plastjo finega kremenčevega peska;
• setveno posodo ali lonček v domačih razmerah pokrijemo z naluknjano prozorno folijo in skrbimo za stalno ohranjanje vlage;
• večina semen najbolje kali v temperaturnem razponu med 16 in 22 stopinjami Celzija;
• po kalitvi pazimo, da bo okolica zračna in zelo svetla, da se izognemo pretegovanju;
• s pikiranjem oziroma presajanjem mladih rastlinic počakamo, da te razvijejo vsaj dva prava lista;
• za nadaljnje gojenje se moramo pozanimati, kakšen substrat zahteva posamezna vrsta, saj tiste najobčutljivejše na gnilobo koreninskega vratu v tej fazi potrebujejo že zelo peščen oziroma izredno zračen substrat.
Za razmnoževanje iz semena
Nekaj vrst, preprostih za razmnoževanje iz semena: rmani (Achillea spp.), rožlin (Alcea rosea), orlice (Aquilegia spp.), nekatere zvončnice (Campanula spp.), rdeča špajka (Centranthus ruber), ostrožnik (Delphinium spp.), nageljčki, klinčki (Dianthus spp.), naprstci (Digitalis spp.), škrlatni ameriški slamnik (Echhinacea purpurea), bodoglavci (Echinops spp.), kokarda, trobojnica (Gaillardia grandiflora), sretena (Geum chiloense), planika (Leontopodium alpinum), ivanjščica (Leucanthemum spp.), lan (Linum perenne), lupina, volčji bob (Lupinus polyphyllus), lučca (Lychnys spp.), večina kadulj (Salvia spp.).
Nekaterih ne moremo sejati
Seveda ne moremo sejati rastlin, ki ne razvijejo semena (na primer številne polnocvetne sorte, nekatere pocvitajoče krvomočnice). Ne sejemo niti sort, ker te ne obdržijo lastnosti. Sejemo le "sortne skupine", kot je rman Achillea Cerise Queen, a pri tem moramo vedeti, da bodo potomci variirali po odtenku cveta, lahko pa tudi po višini.