V času razcveta potrošništva se je marsikdo že navadil, da hitro kupi kaj novega. Kadar govorimo o vrtu in vrtnih rastlinah, pa lahko dokaj enostavno preskočimo "nujen" nakup novih sadik s preprostim razsajanjem. Ne le, da bomo pridobili nove sadike, tudi stare bomo s tem pomladili.
Razsajanje
Pri nekaterih vrstah prej, pri drugih pozneje pridemo do točke, ko jih je treba razsaditi. Koliko let je potrebnih za to opravilo, je odvisno od vrste in sorte ter razmer za rast. Najhitreje se bomo lotili tako imenovanih kratkoživih trajnic, tu naj omenim, da pri njih bodisi razsajanje sploh ni potrebno, ker prej odmrejo, ali pa jim ravno z rednim, včasih tudi vsakoletnim razsajanjem podaljšamo življenjsko dobo in jih tako uspešno vzdržujemo razmeroma dolgo. Tak primer so nekatere iskrivke (Heuchera).
Za večino zelnatih trajnic velja neka povprečna doba za razsajanje; tega opravila se navadno lotimo na pet do sedem let. To je v splošnem tudi starost nasada, ki potrebuje generalno prenovo, če želimo obdržati kar najlepši videz in vitalnost vseh njegovih rastlin.
Potem so tu še dolgožive trajnice, ki na istem mestu brez presajanja in razsajanja lahko uspešno rastejo tudi več desetletij. To so izjeme, ki pa so zelo dragocene pri dobrem načrtovanju vrtov in še bolj javnih zelenih površin, kjer želimo stroške oskrbe kar se da zmanjšati. Nabor takih dolgoživih trajnic ni obsežen, a zadosten, da z njimi tvorimo vsaj glavni del zasaditev.
Kdaj razsaditi
Prvo pravilo pri razsajanju je, da se ga lotimo v primernem času. Tudi po tem so si trajnice različne. Za večino lahko zatrdim, da ne bomo zgrešili, če se bomo deljenja lotili spomladi, ko (ali tik preden) rastlina požene. Podobno velja za poznojesensko razsajanje, ko minejo visoke temperature. Spomladanske čebulnice bomo s kakšno izjemo, kot je navadni mali zvonček (Galanthus nivalis), raje razsadili ali presadili v času njihovega mirovanja (poleti ali jeseni). Določene pa so tako trpežne, da se jim skoraj nič ne pozna, tudi če jih razsadimo poleti, le dobro jih moramo zalivati, včasih pa še to ni nujno.
Če se razsajanja lotimo spomladi, ne bomo zgrešili
Kaj pa, če ne moremo izbirati časa presajanja in razsajanja? To se navadno zgodi pri kakšnih gradbenih delih. Če ne gre drugače, vse rastline, ki imajo možnost obnove nadzemnih delov, porežemo za najmanj polovico. S tem bomo močno zmanjšali izgubo vode skozi liste in se bo presajeni del rastline lažje na novo ukoreninil in na novo pognal nadzemni del. V takih primerih je ob suhem in toplem vremenu tudi nujno vsakodnevno zalivanje do takrat, ko se rastline obrastejo in je vidno, da so se že vrasle v nova tla.
Kako razsaditi
Pri trajnicah, ki tvorijo več brstov oziroma poganjkov, je bistveno, da pri delitvi rastline vsak del obdrži vsaj en brst, bolje več njih. So tudi izjeme, ki bodo pognale iz spečih brstov na koreninah ali podzemnih steblih, a pri večini ne gre tako. Predvsem pa pazimo na koreninski sistem. Nekatere vrste imajo plitek in bogato razraščen sistem, ki ga zlahka razdelimo, spet druge le nekaj večjih in debelejših korenin, ki jih z malo nepazljivosti ali grobosti hitro poškodujemo do te mere, da brstom ne ostane kaj dosti za nadaljevanje življenja. Najbolj težavno je razsajati trajnice z izredno gosto rastjo, kot so nekatere amsonije (Amsonia spp.) ali baptizije (Baptisia spp.). Pri drugih, kot je na primer rudbekija (Rudbeckia Goldstrum), skorajda trgamo posamezne poganjke z nekaj koreninami in jih sadimo ločeno v novo gredico.
Ker želimo koreninski sistem obdržati kar se da nepoškodovan, po izkopu trajnico poskušamo najprej razdeliti z roko, tako da narazen vlečemo koreninski sklop, držimo pa blizu brstov.
Če ne gre, si pomagamo tako, da le malo od strani med brste ali od spodaj zarežemo s škarjami ali nožem in ponovno poskušamo šop korenin razpreti z rokami. Če tudi to ne gre, pač po celi dolžini zarežemo.
Pri zelo velikih koreninskih grudah, kakršne najdemo pri starih hostah, maslenicah, potonikah …, na sredino zapičimo dvoje vil in razpremo, da dobimo dva večja dela in ju potem bodisi še posamezno z vilami ponovno razkoljemo ali ročno in z nožem delimo naprej na manjše dele.
Z lopato le v skrajni sili
Seveda gre razsajanje najhitreje in bolj na grobo tudi z lopato za prekopavanje ali drugim orodjem, le da moramo računati, da bomo pri takem načinu verjetno dobili malenkost manjši izplen novih sadik.
