Matic Sever
Alpski, gozdni, azijski ... Velika večina Slovencev si želi doma poustvariti košček gorovja in tamkajšnjega rastja, a to posnemanje gora oziroma tamkajšnjih podob in rastišč ni edina možnost. Predvsem v senci si lahko omislimo nekakšen gozdni senčni skalnjak s povsem drugačnim rastjem ali pa se odločimo za bolj umirjen, izčiščen slog s pridihom japonski vrtov. Tu se nabor in izbira ne končata, domišljija in naše želje ne poznajo meja.
Za skalnjak nasploh izbiramo predvsem nižje rastline. Izbiramo lahko med različnimi blazinastimi trajnicami, nižjimi okrasnimi travami, čebulnicami in pritlikavimi sortami grmovnic. Poskrbimo za pestrost oblik in ne pozabimo na raznoliko obarvanost listov. Bolj kot želimo poudariti podobnost skalnjaka z našimi hribi, več pravih gorskih in njim podobnih vrst in sort rastlin moramo uporabiti.
Katere so alpske rastline
Alpske rastline so v najožjem pomenu samo samonikle rastline evropskih Alp, kadar pa govorimo v vrtnarskem jeziku, imamo v mislih vse rastline, ki so primerne za skalnjake in alpinetume ter po navadi izvirajo iz gorstev po svetu, z različnih skalnih rastišč, klifov, bolj sušnih sredozemskih območij, ravnin visoko na severu … Skratka, vse rastline, ki jim tako pripravljeno rastišče ustreza ter se po višini, širini in videzu lepo podajo med skale in kamne.
Pojem alpske rastline predstavljajo predvsem trajnice (tudi trave in čebulnice), sledijo jim pritlikavi grmički in nekaj enoletnic. Na splošno jim je skupna počasnejša rast oziroma razraščanje. V svojem naravnem okolju so navajene slabih rastnih razmer in so prilagoditve na te v tisočletjih zapisale v svoje gene, zato večinoma tudi v vrtu izrazito ne odstopajo od podobe, kakršno razvijejo v naravi.
Za alpski slog naj bo podobno visokogorju
Na grobo bi jih lahko razdelili v dve skupini. Prave alpske/gorske rastline so tiste vrste, ki izvirajo iz gorovij. Nekaj bolj poznanih primerov: alpska velesa (Dryas octopetala), Kochov svišč (Gentiana acaulis), planika (Leontopodium alpinum), avrikelj (Primula auricula), nekateri nageljčki (Dianthus sp.), trebušasta in karpatska zvončnica (Campanula cochleariifolia in C. carpatica), srčastolistna mračica (Globularia cordifolia).
Druga skupina so gorskim podobne rastline z nižinskih območij, ki jih vsako pomlad srečujemo v vseh vrtnih centrih, kjer ponujajo nizke bujno cvetoče zelnate blazinice. Od pogosteje gojenih so taki grenik (Ibersi sempervirens), skalna zlatenka (Aurinia saxatilis), obmorski pečnik (Armeria maritima), številne homulice, kot je šesterokotna (Sedum sexangulare), drobnolistni pušpan (Buxus microphylla), perjanka (Pennisetum alopecuroides) 'Little Bunny', širokolistna hrušica (Muscari latifolium), sivka (Lavandula angustifolia), plazeči brin (Juniperus procumbens) 'Nana'.
Najlažje je z najenostavnejšimi
Še posebej začetniki naj si ne belijo glave z iskanjem in preizkušanjem zahtevnejših posebnosti. Za skoraj vsakim vogalom je spomladi na voljo kar nekaj zelo povprečnih, a dovolj simpatičnih rastlin, ki predvsem z blazinasto rastjo lepo zapolnijo območja med skalami ter ostanejo nizke in prikupne. Te so: iglaste plamenke (Phlox subulata), avbrecije (Aubrieta sp.), greniki (Iberis sempervirens), gorski grobeljnik (Alyssum montanum), sinjezelena bilnica (Festuca glauca), plazeča sadrenka (Gypsophilla repens), obmorski pečnik (Armeria maritima), netresk (Sempervivum sp.), blazinasto oziroma poleglo rastoče homulice (Sedum sp.).
Večina je nezahtevna za gojenje
Rastline, ki so najpogosteje sajene v skalnjake, so zelo enostavne za gojenje in jih v skalnjak sadimo enako, kot bi jih v vrtno gredico. Če bi se radi preizkusili s trajnicami z visokogorskih območij in botaničnimi čebulnicami, ravnamo drugače. Mnoge namreč potrebujejo zelo odcedna tla, zato jim na dno sadilne jame nasujemo konkretno plast peska. Če imamo dovolj prostora, se raje odločimo za manj različnih rastlin in po več istih vrst sadimo v skupine. V najslabšem primeru se pri manjših motivih odločimo za vsaj tri vrste, posadimo po tri sadike, ostale pa po eno.
