Hendikep in seksualnost se ne izključujeta, tudi invalidi uživajo v spolnosti

Vselej sem verjela, da tudi tisti, ki ne sliši, ne vidi, ne hodi, pravzaprav je vseeno, za kakšno oviranost gre, lahko uživa v spolnosti. Stroka se strinja, da kaže ljudi s hendikepom na vse načine spodbujati, naj v življenju užijejo, kar le lahko, in vse jasneje postaja, da to velja tudi za njihovo seksualnost. Pravzaprav je še posebej nečloveško, da seks odrekamo ljudem, ki so za marsikaj prikrajšani. In vsakokrat sem pretresena, ko mi potožijo, da se jim godi prav to." Citat je iz knjige Pomoč pri seksualnem življenju ljudi s hendikepom, ki jo je napisala britanska aktivistka Tuppy Owens, ko se je soočila z dejstvom, da se tudi socialni in zdravstveni delavci, ko gre za ljudi s hendikepom, z vprašanjem o spolnosti ne želijo ukvarjati. Knjigo je pri nas izdal zavod za aplikativne študije Opro. V Sloveniji sta se na obvestilo o izidu knjige med več sto invalidskimi organizacijami odzvali zgolj dve. Knjiga ne le odpira tabuizirana vprašanja, pač pa s svojo vsebino lahko konkretno pripomore k večji kvaliteti življenja ljudi z različnimi oviranostmi. Je iskrena, konstruktivna in tako vir praktičnih nasvetov za zdravstvene in socialne delavce oziroma vse, ki pomagajo osebam s hendikepom.

Želel si je najti prostitutko

V iskanju srečnega konca je naslov kratkega dokumentarnega filma Teje Klinar, ki smo si ga pred kratkim lahko ogledali v ljubljanski Trubarjevi hiši literature. Zgodba govori o Štefanu, invalidu s cerebralno paralizo, ki se sooča z mnogimi problemi, predvsem pa s pomanjkanjem spolnega življenja. Film je socialno-umetniški projekt, s katerim je Klinarjeva pred dvema letoma magistrirala na Akademiji za likovno umetnost. Štefana je srečevala v domači soseski in se nekega dne z njim zaklepetala pred lokalno prodajalno. Začela sta se spoznavati, in ko je s časom vse lažje razumela njegov govor, je ugotovila, da so njegove tako imenovane posebne potrebe izključno fizične narave. S časom sta postala prijatelja, in ko mu je Teja povedala, s čim se ukvarja, ji je preprosto predlagal, naj posname njega.

"Sam je prišel na idejo o filmu. Želel si je najti prostitutko, želel je, da posnamem film, in želel si je postati slaven," Teja duhovito začne njuno skupno zgodbo. "Zdela se mi je zanimiva zamisel, a obljubiti, kaj od tega bova res uresničila, mu nisem mogla. Priznam, da nisem verjela, da bova našla seksualno delavko, ki bi bila pripravljena nastopiti v filmu. A kot je videti na koncu, nama je tudi to nekako uspelo. Zanimivo je, da si dejavnosti režiserja znotraj faz pri dokumentarnem filmu ne sledijo v enakem vrstnem redu kakor pri igranem filmu. Skozi proces sem ugotovila, da je večina režije v smislu strukture zgodbe pravzaprav narejena v postprodukcijski fazi. Z drugimi besedami: scenarij dokumentarnega filma se dejansko lahko začne šele v fazi postprodukcije. Film prikazuje, kako imamo vsi enake potrebe, le da so naše morda lažje uresničljive, ljudje s posebnimi potrebami pa velikokrat potrebujejo pomoč nekoga zunanjega," pripoveduje avtorica, ki je skoraj leto dni spotoma sestavljala zgodbo, v kateri je sreča enega postala sreča obeh, in jo je na koncu uokvirila v 15-minutni film. V iskanju srečnega konca je na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma KGIFF v Kranjski Gori prejel prvo nagrado za najboljši kratki film. Čeprav gre za tabuizirano temo, Tejina okolica nad odločitvijo, kaj bo osrednja nit njenega magistrskega dela, ni bila pretirano presenečena. Na akademiji je zelo odprta publika, ki ne postavlja tabujev. Podobno je bilo v krogu njenih prijateljev, nekoliko drugače pa doma. "Odziv staršev je bil sprva nekoliko bolj zadržan, kar pripisujem generacijskim razlikam."

Teja Klinar se kot podiplomska študentka Akademije za likovno umetnost raziskovanja problema seveda ni lotila, kot bi se ga strokovnjakinja za socialno delo ali psihologinja. Je vizualna umetnica, ki se danes v največji meri ukvarja s fotografijo. Zato je 15-minutno zgodbo in njene slike stkala v umetniški projekt. Socialno-umetniški, kot ga sama označi.

"Cilj projekta je večnamenski in se odvija na različnih ravneh. V umetniškem smislu je bil posnet film, ki gledalcu ne podari končnih odgovorov na nekatera življenjska vprašanja, ki se dotikajo protagonista in se z emocijami prenašajo na gledalca, temveč le prostor za razmišljanje. V socialnem smislu je to projekt, ki odpira tabuizirane teme, ki se dotikajo marginaliziranih skupin; ljudi s posebnimi potrebami in seksualnih delavk. V človeškem smislu je bil cilj pomagati prijatelju. Vsi se med seboj prepletajo, manko posameznega od naštetih bi pomenil tako slab film kot slab odnos. Dober odnos, ki se gradi na zaupanju, pa je temelj dokumentarnega filma."

Spolnost je del smisla

Z drugačnimi očmi pa si je nagrajeni dokumentarni film ogledal psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar. On v prvi vrsti izpostavi odnos, prijateljstvo, ki je nastalo med Tejo in Štefanom. Njuno medsebojno sprejemanje, zaupanje in podporo. Snemanje je bilo tudi nekaj, kar je oba zabavalo, in že to je na svojevrsten način obogatilo invalidov vsakdan. Ob vsem tem pa mu avtorica filma seveda želi pomagati pri zadovoljitvi spolne želje. "Spolnost je ena osnovnih potreb. A je pomembna iz več razlogov, je večdimenzionalna. Eno je fiziološki vidik, to, da se dobro počutimo. Drugo je stvar samega užitka, ki ni le fiziološki, ampak del smisla, če gledamo na življenje kot na nekaj, kar osmišljamo. Tako, kot so to prijateljstvo, hrana, potovanja, partnerstvo, telesna spolnost, je eden takih tudi užitek v 'rekreativne' namene. Ni nujno namreč, da gre za ljubezen. Pomemben vidik spolnosti je dimenzija identitete, saj se ob tem počutimo pomembne. Ne nazadnje smo bitja, ki se oblikujemo in rastemo skozi odnose," odgovarja Sotlar na vprašanje, zakaj je spolnost tako pomembna v življenju. Kljub pomembnosti in definiciji ene osnovnih človekovih potreb se v družbi o spolnosti ne razpravlja, še vedno je tabu, sploh ko gre za ljudi s hendikepom. Psihoterapevt veliko razlogov za to vidi v krščanski tradiciji, kulturi, v sledenju omejitvam, določanju, kaj je normalno in kaj ne, ter v tem, kako je v javnosti spolnost prezentirana. Tudi filmi in televizija jo predstavljajo zelo ozko in vse, kar je zunaj okvirov, je tabu. Ta pa prinaša strah in nerazumevanje.

Razlike so lahko prednost

Kako se torej lotiti reševanja te problematike, ki je v številnih razvitih državah sistemsko precej bolje urejena? Jaka Sotlar najprej pojasni, da invalidi težko priznajo, da imajo željo po spolnosti, kaj šele, da bi zaprosili za sredstva, da bi jo lahko zadovoljili. Neredko tudi strokovnjaki ravnajo, kot da za ljudi s hendikepom seksualno življenje ne obstaja. Ukvarjajo se z drugimi življenjskimi potrebami, vendar se zavestno ali podzavestno izogibajo možnosti, da bi jasno zastavili vprašanje seksualnosti. "Sam bi delal predvsem na detabuizaciji. Debata o spolnosti naj se celostno vključi v zdravljenje. Dvomim, da zdravnik v sedmih minutah, ki jih ima na voljo za pacienta, vpraša, kako je poškodba vplivala na bolnikovo spolno življenje. … Kadar se o temi ne govori, se dogajajo zlorabe. Če bi o spolnosti več govorili, bi bila tudi nevarnost za zlorabe manjša."

Hendikep bi bil lahko tudi neke vrste slavje različnosti, opozori Sotlar in doda, da se v spolnosti velikokrat razlike razumejo kot prednosti. Zato je hendikepirane treba spodbujati, jim pojasniti, da je spolnost zelo široko polje in da so želje posameznikov zelo različne. "V določenih subkulturah so samozavestni invalidi to celo izkoristili kot svojo prednost. Na omejitve je možno gledati tudi kot na nekaj, kar nas združuje," zaključi slovenski seksolog mlajše generacije.

Na zlorabe in varno spolnost opozori tudi soavtorica knjige Pomoč pri seksualnem življenju ljudi s hendikepom ​Claire de Than. Jasno zapiše, da so pravice pomembnejše od varnosti. Ljudi z oviranostjo so predolgo ščitili pred morebitnim izkoriščanjem in nevarnostmi zmenkov in seksualnih zlorab, namesto da bi jih spodbujali, naj gredo iz svoje sobe, tvegajo, uživajo v svojem telesu, odkrivajo seksualnost in ljubezen.