Hruške niso zgolj sladica: uporabne so v predjedeh, glavnih jedeh, odlično se podajo k siru ...

Sredi epidemije covida-19, ki je korenito spremenila življenjske, kulturne, rekreativne, družabne, nakupovalne in še kakšne navade ter do neke mere tudi prehranjevalne, se je več ljudi vendarle začelo bolj zavedati pomena domače samooskrbe.

Sadje za pripravo (samostojnih) jedi

Pozno poleti in zgodaj jeseni dozori obilica lokalnih pridelkov, ki ob kakovosti in svežini po sprejemljivi ceni omogočajo tako pripravo sezonskih kulinaričnih mojstrovin kot bolj preprostih vsakdanjih jedi pa tudi shrankov za ozimnico. A če pri zelenjavi, stročjem fižolu, krompirju ... in še katerih sezonskih pridelkih še razmišljamo, kako jih čim bolj učinkovito uporabiti za okusne in zdrave osrednje točke obrokov, sadju mnogi namenijo zgolj vlogo samostojnih majhnih prigrizkov, morda še svežih sokov in smutijev pa seveda v sladicah. A je še kako uporabno tudi pri uvodnih in osrednjih jedeh.

V tem času so s kmetijskih površin v neposredni bližini naših domov na razpolago predvsem jabolka, grozdje (večinoma pri nas sicer gojimo bolj vinske sorte in manj tipično jedilnih) in hruške. Raznolike sladice, ki jih lahko pripravimo iz njih, so splošno znane. Zelo dobro se hruške kot sladice razumejo s čokolado pa z vanilijo, cimetom in klinčki; kuhane v rdečem vinu so zelo atraktivne tudi na pogled ... Nekoliko manj pa se - vsaj v tradicionalni slovenski kulinariki - uporabljajo za kaj drugega. Pa sploh ni težko niti povsem tuje tradicionalnemu okusu tukajšnjih krajev.

Tudi pri pripravi solat

Kar nekaj sirarske tradicije imamo tudi pri nas, čeprav njeni produkti niso tako pestri in raznoliki kot v deželah s še mnogo starejšo in bolj razvejano kulinariko. Dolgoletni francoski predsednik Charles de Gaulle (1890-1970) je nekoč potarnal, da je težko vladati narodu, ki pozna več kot 400 sirov. In prav hruške se izvrstno podajo k nekaterim od njih, še posebno k tistim s plemenito plesnijo, predvsem modro. A medtem ko Francozi po navadi postrežejo sir proti koncu glavnega obroka (pri njih je to večerja), po glavni jedi, so pri nas sirove plošče (praviloma z nekaj več dodatki) bolj samostojni prigrizki ali celo spremljava mesnih narezkov ob pijači; če že del obsežnejšega obroka, pa bolj kot predjed. A to na skladnost s hruškami ne vpliva.

Ujemanje s sirom pa še z orehi, poprom, oljčnim oljem in še čim lahko s pridom izkoristimo pri pripravi izdatnejših solat, ki jih postrežemo kot hladne predjedi, pa tudi za tople predjedi. Skladajo se s stročjim fižolom, tudi sezonsko - na primer v znani nemški enolončnici iz obojega pa še krompirja in slanine, izdatno odišavljeni s šetrajem. Blanširane ali kuhane se odlično podajo k pečenkam in dušenemu rdečemu mesu. Korejci iz njih pripravljajo znano marinado za bulgogi, na tanke rezine narezano in na hitro popečeno govedino na žaru ...

Številne pozitivne lastnosti

Hruške so bogat vir vlaknin, vitaminov in mineralov. Menda pozitivno vplivajo na odpornost, prebavo, vid, srce, možgane in splošno razpoloženje. Zaradi nizkega glikemičnega indeksa so priporočljive za sladkorne bolnike. Znižujejo krvni tlak in raven holesterola, menda do neke mere varujejo celo pred osteoporozo.

Ker so bolj nasitne kot kalorične (energijska vrednost je manj kot 240 kcal oziroma 1000 kJ na 100 g), pomagajo pri hujšanju in vzdrževanju telesne mase. Veljajo za hipoalergijsko živilo, primerno tudi za občutljive ljudi; primerne so tudi za majhne otroke.

Razlogov, da jih je že Homer imenoval darilo bogov, pa je še kar nekaj. Tudi takih, ki komaj čakajo, da jih še sami spoznamo v svoji kuhinji in za obloženo mizo. Seveda ne le kot hrano, ampak tudi v tekoči obliki - kot sadni sok, žganje, vse preveč pozabljeni tolkovec (sadno vino) ali kot dokaj aromatično začimbo iz njega pridobljeni kis.