Darinko Kores Jacks
In ne le to, vrtičkarjem z vrtovi in vrtički v kultivirani naravi se vse bolj množično pridružujejo urbani kolegi, ki gojijo koristne rastline kar v koritih, lončkih in na visokih gredah na balkonih pa celo okenskih policah. Glede na to, da je naša država samozadostna pri zelo redkih živilih, niso nelojalna konkurenca, ampak kvečjemu dobrodošlo dopolnilo kmetom in podjetjem za bolj množično pridelavo hrane.
Sploh ker svoje sezonske pridelke večinoma porabijo sami, razdelijo morebitne viške sorodnikom, prijateljem in znancem ... - če že kaj prodajo, pa večinoma na lokalnih tržnicah. Seveda to pri marsikom, ki se morda bi, a se še raje ne bi zares podal na ne nujno lahko pot izboljševanja nacionalne samooskrbe, poraja sebične pomisleke. Zakaj neki bi sam gojil tisto, česar je na vrhuncu sezone tako ali tako toliko preveč, da je celo brezplačna ponudba že kar vsiljiva, in marsikaj dobesedno mečejo za nami? Razlogi družinske ekonomije v tem primeru torej ne štejejo kaj prida. No, eden od možnih vzgibov bi gotovo bila že narodna zavednost - a zgolj od te se še nihče ni pošteno najedel.
Pasterizacija pred Pasteurjem
Trajno konzerviranje živil s segrevanjem in hermetičnim zapiranjem je francoski kuhar Nicolas François Appert (1750-1841) odkril že leta 1795. Leta 1809 je za svoj postopek dobil denarno nagrado; sedem let prej jo je razpisal cesar in vojskovodja Napoleon Bonaparte (1769-1821), ki se je zavedal, da so dobro nahranjeni vojaki boljši od lačnih. A Appertove steklene konzerve se pri transportu na bojišča niso najbolje obnesle. Bolj praktične in tudi trajnejše pločevinke je leta 1810 v Angliji patentiral Peter Durand (1766-1822). A tudi s temi so bile sprva težave, ker je pločevina vsebovala strupeni svinec. Zakaj in kako postopek preprečevanja kvarjenja deluje, je šele mnogo kasneje pojasnil francoski kemik in mikrobiolog Louis Pasteur (1822-1895).
Prilagojeno našemu okusu
Možnih načinov učinkovitega shranjevanja je še precej. Vlaganje v sol, kis, alkohol, maščobo ..., marmelade, želeji, mezge, čežane, namazi, kompoti, sokovi, sirupi ... in drugi shranki za ozimnico, konzervirani s pasterizacijo in vakuumsko zaprti. Malce manj dolgoročno shranjevanje (ki pa ga lahko krepko podaljšamo na prej opisani način - a s tem uničimo koristne mikroorganizme), zato pa več podpore zdravi črevesni flori nudi naravna fermentacija, na katero kar malce pozabljamo. No, kislo zelje in repo predvsem v zimski prehrani še nekako "obrajtamo", tu in tam se kdo spomni še "pacanih" kumar ... A tako se da pripraviti marsikatero sadje in praktično vsa zelenjava. Spomnimo se le na slavne korejske kimčije, ki jih lahko dokaj preprosto pripravimo tudi sami. Industrijsko pripravljenih na našem tržišču praktično ni mogoče dobiti (morda bi lahko to nišo zapolnil kak mali podjetnik).
Osnova za sataraš
3-4 žlice olja
50 dag čebule
nekaj strokov česna
žlička soli
žlica sladkorja
2 kg sveže paprike
2 kg zrelih (a še čvrstih) paradižnikov
po želji korenje, bučke, melancani ...
poper
po želji čili ali oster feferon
po želji peteršilj in poljubne dišavnice
V večji ponvi na olju posteklenimo na tanke lističe narezano čebulo. Dodamo s soljo strt česen, ko zadiši, pa na trakce narezano papriko. Nekoliko popražimo, dodamo sladkor in sesekljan čili ali feferon in sesekljano ali na tenke rezine narezano zelenjavo in še malo popražimo. Paradižnik - po možnosti olupljen (cele paradižnike za kake pol minute vržemo v krop in odstranimo lupino) - narežemo na rezine, dodamo drugim sestavinam in med mešanjem pražimo, da višek tekočine izpari in se jed zgosti. Popopramo, po želji dodamo dišavnice in sesekljan peteršilj. Vložimo v kozarce in pasteriziramo ali zapakiramo v vrečke porcijske velikosti in zamrznemo.
Za sataraš na ponvi prevremo, po želji dodatno začinimo, zmešamo z jajci in še malce popražimo. Pripravek lahko uporabimo sam ali z dodatki (meso, ribe, morski sadeži, gobe, stročnice, koreničje, zelenjava ...), tudi kot polivko za testenine, dodatek rižoti ali kaši, prilogo, namaz ...
