Čarovniki in njihove čarovnije, iluzije v najbolj osnovni obliki. Konstrukti, modro stkane prevare za oko in um. Vsako človeško čutilo je lahko zapeljano, zavedeno, prevarano in zaslepljeno. Kar obula bi si plesne čeveljce in se zavrtela ob ritmih ubranega Mar Django Quarteta, toda namesto njih slučajno izberem tiste "filozofske", tiste, ki si jih obuješ in te s psičkom Totom ponesejo daleč, daleč proč od Kanzasa, tiste, ki na rumeni opečni cesti tvojim nogam ne pustijo počivati, tiste, ki te odpeljejo v samo jedro iluzije in z malo sreče tudi nazaj. Iluzija je videti tako resnična, ker toliko ljudi verjame, da ni iluzija. V našem svetu je vse tako, kot si zamislimo. Prepričanje, ki ga sprejme veliko ljudi, postane "resnica", čeprav se ne ujema z objektivno danostjo.
Zanimiv primer je astronomija v srednjem veku. Izhajali so iz prepričanja, da je Zemlja središče vesolja in se vse vrti okoli nje. K temu so pripomogla tudi opažanja gibanja planetov na nočnem nebu. Opažanja so se utrdila v prepričanje in oblikovala to, čemur smo rekli znanje. A to znanje se je izkazalo za napačno. Fizika je uspešno pojasnjevala fizično pojavnost; šele pozneje so spoznali, da je šlo za številne zmote. Pojavlja se torej zanimivo vprašanje: kaj je prej - opažanje ali prepričanje? Tipična dilema, kokoš ali jajce? Zdi se, da opažanju sledi prepričanje. A to ni res. Opazimo namreč to, kar pričakujemo, da bomo. Iz spektra vseh informacij izluščimo le tiste, ki se ujemajo s pričakovanjem, zato je predstava izkrivljena in nam ni dano videti objektivno. Znanost je prišla do sklepa, da na vse, kar opazujemo, vpliva opazovalec. Tako so vpeljali tehnologijo dvojnih slepih testov, da bi dosegli večjo objektivnost. V človeški izkušnji štejemo, da so vse stvari znotraj konteksta tega, za kar si mislimo, da že razumemo. To pomeni, da si znotraj iluzije ogledujemo iluzijo. Vsak sklep o iluziji, do katerega pridemo na ta način, temelji na iluziji. Zato je tudi vsak sklep zgolj iluzija. Zapleteno in postane še bolj zapleteno. Iluzijo, v kateri živimo, ustvarimo sami. Tega dejstva ni lahko sprejeti. Težko je samemu sebi odpustiti, da je svet, v katerem živimo, le plod naše lastne kreacije, izid naših lastnih hotenj in hrepenenj. Toda Iluzija je stvar odločitve. Iluzija ni nekaj, s čimer smo se sprijaznili, temveč nekaj, kar si izberemo. Torej je vsak trenutek našega življenja trenutek ustvarjanja. Žal se od nas velikokrat pričakuje in celo nagrajuje poustvarjanje. Mogoče se tudi zato večino časa ukvarjamo le s strinjanjem z odločitvami in predstavami drugih. Naj bo torej vsak trenutek našega življenja resnično trenutek ustvarjanja. Ne glede na vse je ta svet čudež, ki ga je vredno opaziti, zaklad, ki nam je dan v uživanje. Naredimo iz svojega življenja čudovito stvaritev in izkušnjo najbolj veličastne zamisli, ki smo jo kdajkoli imeli o sebi in …
Doroteja: "Toto, imam občutek, da že dolgo nisva več v Kanzasu. Sva nekje onstran mavrice!" Toto: "Hov, hov!" Doroteja: "Brž podrgnem čeveljce." Toto: "Hov, hov! Greva domov!" In tako je tistega posebnega večera utrujeni čarovnik namesto zajca iz zlate posode pričaral kužka in deklico, ki sta mu za vedno ogrela njegovo utrujeno dušo. Čarovnik je lahko še mnoga leta čaral, med drugim tudi za svoje veselje, in nikoli ni niti pomislil, da bi skočil iz letala brez padala.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
