Imamo pač takšno desnico. In takšne intelektualce

Javno pismo petinsedemdesetih "uglednih imen iz znanstvenega in akademskega življenja" v zvezi s tem, da Janez Janša ni primeren za na oblast, je zanimiv fenomen. Ker veliko pove tako o nazorih in družbenih dolžnostih, ki so jih podpisniki vzeli nase, kot tudi o tem, kako jih vidijo tisti, ki njihovim stališčem in angažmaju samemu tako ali drugače oponirajo.

Ta mali, drugi, novi Janša

V bistvu je že vse povedal ta mali, drugi, novi Janša, ko je na twitterju obelodanil: "Vstali so, v privilegije odeti. Doktorji, prisesani na državne jasli, ki v življenju v rokah niso držali ne krampa ne lopate."
Pazite, Žan Mahnič je tudi malo pesnika. Začne s parafrazo Internacionale ("Vstanite, v suženjstvo zakleti …") in jo tudi nekako prerima - čeprav ne vemo, kako se lahko kdo "odene" v privilegije. Kakorkoli, v tem je vse: "privilegiji", "prisesani", "državne jasli", "kramp", "lopata".
Zoprneži intelektualcem očitajo, da so privilegirani. Kako to mislijo? Da imajo (za razliko od drugih) dobre plače? Da za to plačo malo delajo? Ali vsaj nič koristnega? Da so jim podarili stanovanja? Ali kaj? Da preskakujejo čakalne vrste pri zdravniku? In kaj pomeni, da so "prisesani"? Ali mar hoče reči, da je profesura parazitiranje? Kaj so "državne jasli"? Ali do črpanja iz proračuna ne bi smeli biti upravičeni samo ti grdi, grdi profesorji, ker si z javno in odmevno odklonilnim odnosom do Janeza Janše tega ne zaslužijo? Ali pa to velja tudi za zdravnike, učitelje, policiste, vojake, uslužbence v javni upravi itd.?

Dekadentno intelektualno delo

In ne nazadnje: kako primitiven moraš biti, da si upaš na ves glas omenjati "kramp" in "lopato" kot simbola trdega, fizičnega, žuljavega, edinega poštenega dela v primerjavi z nevrednim, dekadentnim intelektualnim delom?
Samo ta kratek flashback: ko je Cerarjev, Šarčev in morda tudi Janšev minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek pred dvema letoma na Prešernovi proslavi zapel znameniti šlager "kdor ne dela, naj ne yeah-yeah-yeah", smo si mislili: če pa ta ni kot izrezan, da se skompa z SDS, potem … - in glejte si ga, no, zdaj ga pa imamo …
Nazaj k Mahniču. Da bi bila mera polna, petdeset-, šestdeset-, sedemdesetletnikom, ki so se v življenju nekaj naučili in napisali in tudi dali skozi, meče naprej parazitiranje tridesetleten smrkavec, ki še ni dosegel drugega, kot da se je uvalil v politiko in se prebil v državni zbor, kjer zdaj z rafali proti aktualni oblasti - katere druga (zadnja) plat je tudi sam - in proti profesorjem osmišlja svoje življenje in utemeljuje svojo družbeno koristnost!

Druga plat zgodbe

Zdaj pa še druga plat zgodbe.
Pisanje javnih pisem in podpisovanje peticij je v Sloveniji zgodba zase. To po eni strani priča, da se določene skupine ljudi čutijo odrinjene od oblasti oziroma odločanja - po drugi pa je to samo še ena od priljubljenih oblik družbenega angažmaja. S to razliko, seveda, da intelektualne elite pišejo pisma, plebs pa mnenjsko masturbira na družbenih omrežjih. Teme, proti katerim profesorji protestirajo ali za katere se zavzemajo, so zelo različne, znajo pa se včasih tudi krepko osmešiti - kot recimo pred meseci s pozivom predsedniku Pahorju, naj odstopi, ker da je izrazil kao ksenofobno mnenje v zvezi s Turčijo in Ukrajino.
A ne glede na problematiko, ki se je dotikajo, je tem javnim pismom in peticijam skupno to, da jih pišejo in podpisujejo levičarji - čeprav zunanjim opazovalcem ni vedno jasno, ali se dežurni ideologi zavzemajo za naprednjaštvo ali za konservativnost - in da so po navadi uperjeni proti desnici.
Tudi prav. Sam sicer pravim, da je vsesplošna panika v zvezi z eventualnim Janševim pohodom na oblast pretirana in da intelektualci s tem pismom niso zadeli bistva problema (in problematičnosti) SDS. Kot državljan ne mislim, da bi morala biti na oblasti vedno stranka, ki mi je všeč - ker mi ni všeč nobena in ker se kot volivec ne grem več tega, da bi glasoval za manjše zlo -, ali da bi to morala biti kdo ve kako pametna in poštena stranka. Fajn bi že bilo, ampak očitno to v Sloveniji ni možno. Vsaj ne zdaj. Tako pač je. Imamo pač takšno levico in takšno desnico - in takšne intelektualce.