(INTERVJU) 30 let Ane Pupedan: Glasba je pol manj vredna, če ni avtentična

Trideset let je, kar so basist Peter Žnidaršič - Pero, kitarist Boštjan Požar - Skok, bobnar Marko Doles - Mare in pevec Simon Avsec - Avsc naredili tako poseben bend, kot je njegovo ime - Ana Pupedan, ki po pivško pomeni ena popoldne. Posneli so pet studijskih albumov, enega živega in dvojnega z Janijem Kovačičem, zadnja plošča se imenuje Naši u kantini. "Če jo primerjam s prejšnjimi, se mi zdi zrelejša, kar ni čudno, saj je od zadnje izdane preteklo dvanajst let," pove Avsec, pevec skupine, ki v bratski zasedbi Ante Upedanten bande igra violino; igrati se jo je naučil sam.

Ana je ena, pupedan je popoldan.

Ja, je ponekod tako, popoldan je nekje tudi popedan, tako da smo med folkom dostikrat poimenovani tudi Ana Popedan.

Tridesetletnico ansambla ste proslavljali v lanskem novembru, sedmega tega meseca imate rojstni dan. Kaj se je zgodilo tisti dan?

Trideseto obletnico smo obeležili v domači Pivki z velikim koncertom z gosti. Dvorana je bila polna, zadovoljna, publika je iz koncerta naredila pravo proslavo. Sedmega novembra 1992 smo imeli prve vaje. Zdi se nam, da je to tisti dan, ki bi ga lahko imeli za rojstni dan benda, ker je beseda meso postala.

In takrat ste se dogovorili, kaj boste igrali. Kaj že?

Kaj bomo igrali, smo se dogovorili že prej, v neprespanih nočeh, ki smo jih preživljali skupaj. Hoteli smo bend, ki bo igral avtorsko muziko, pel v slovenščini in imel slovensko ime. Ker smo takrat poslušali rock iz šestdesetih in sedemdesetih let, smo izhajali iz tega.

Kaj ste počeli prej?

Pred tem smo že imeli bend. Jaz in Peter sva igrala v bendu brez imena, igrali smo Doorse, Led Zeppelin, Hendrixa. Marko in Boštjan sta igrala v bendu Requiem, ampak ne v tistem, ki smo ga pozneje vsi poznali, igrali so v glavnem heavy metal, proti koncu je tudi njih zaneslo v stari rock. Poleti 1992 smo imeli par skupnih špilov in začeli smo se pogovarjati, da bi benda združili v enega velikega. Ne vem, od kod je prišla ta ideja, ker ni bila niti realna in niti racionalna, ker kako boš imel dva bobnarja, dva basista, dva pevca. Normalno, da so se eni člani takoj odrekli takemu bendu in so šli. Mi, najbolj utopični, smo ostali. V začetku je bil z nami tudi peti član, Silvo, ki pa je zaradi obveznosti skočil s pupedanskega vlaka, preden je ta dosegel potovalno hitrost.

Kakšne načrte ste imeli? Kaj velikega ste hoteli narediti?

V resnici nikdar nismo imeli nekih velikih načrtov, hoteli smo delati svojo glasbo, čim več igrati, se zabavati, spoznavati nove ljudi in nove kraje. To nam je hitro uspelo in začela se je tridesetletna odisejada. Denar nas ni zanimal, dve leti smo igrali zastonj, mogoče za potne stroške, le pijače nisi smel šparati, ko si nas povabil v goste. In še zdaj delamo ob glasbi druge reči. Jaz sem bil najprej po poklicu kuhar, pozneje sem se izšolal za fotografa, to delo tudi opravljam - fotografiram poroke, prireditve, hrano, arhitekturo, portretiram. Peter dela kot tonski mojster pri filmih in nadaljevankah in se ukvarja s suhozidno gradnjo, Marko je antropolog, ki dela kot turistični vodnik v rudniku živega srebra v Idriji, bil je tudi opremljevalec in soustvarjalec oddaj na Radiu Študent, Boštjan je direktor regionalne razvojne agencije in direktor območne obrtne zbornice.

Pupedansko je avtentično

Spomnim se vas z Novega rocka v začetku devetdesetih. Malo posebni ste bili med posebneži in tudi zato zanimivi. Kako se vi spomnite tistega obdobja?

Ko smo bili izbrani za nastop na Novem rocku, smo bili prepričani, da se nam je odprl svet. Pač, mulci, spominjam se, da smo vadili dneve in noči za ta nastop. Zdelo se nam je, da se nam je nasmihala neke sorte slava na underground sceni, ker smo se v tej sceni tudi sami videli. Ampak undergroundovci nas niso sprejeli za svoje, itak da ne, saj nikoli nismo bili tipični underground bend. Naš stil je bil džuboks, igrali smo se vse stile od rokenrola in reggaeja do countryja. Nismo bili profilirani, ker smo radi igrali vse, in tako smo delali tudi muziko.

Kdo so bili takrat popularni bendi? Kdo vam je šel na živce? Kje ste se počutili domače?

Takrat so bili mainstream Šank Rock, California, Chateau. Na živce smo nam šli ti glam rockerji v pajkicah, z rutkami okoli vratu, s tistimi našpičenimi šminkerskimi rifi. Na Pivškem in v okolici so bili v glavnem žuri po vaških dvoranah in tam so igrali zlasti tovrstni rokerji. Kmalu smo odkrili legendarni Ilirskobistriški Mladinski klub Nade Žagar (MKNŽ) Od tam naprej se je naše poznavanje rokenrola začelo širiti preko meja Slovenije. Kud Idijoti, K.B.O. Partibrejkers, Majke, Rambo Amadeus, razni gostujoči bendi iz Evrope in Amerike. Začeli smo konzumirati pravi rokenrol.

Pogledali ste naokoli, a ostali s Pivškega.

Vedno smo bili ponosni na svoj izvor, na Pivko, na škrto pokrajino, na kateri raste samo krompir, na svoje narečje, ki ga uporabimo v pesmih. Biti zvest sebi in svojim koreninam se nam je zdelo prej prednost kot slabost. Folku se zdi še fajn, če si malo poseben in čudaški. Radi smo pestri, vedno se nam je zdelo, da je omejevanje na zvrst dolgočasno in imaš manj izbire pri rifih. Vseeno pa se mi zdi, da karkoli igramo, katero koli zvrst, zveni pupedansko, avtentično.

Z Ante Upendanten bando, kjer igrate ljudsko glasbo, in pevskim zborom ste še razširili svoj glasbeni diapazon.

Ante Upedanten je prišel čisto slučajno, bolj po pomoti kot zares. Za pusta smo vedno hodili našemljeni po hišah in igrali skupaj z vaško bando Veseli srakoperji. Rekli smo si pustno društvo. Imeli smo stare razdrapane in razpadajoče inštrumente ter po hišah pobirali vino, krače in klobase. Leta 1995 nas je naš lokalni radio povabil nastopati na prvo obletnico radia. Rekli so, da bomo igrali na playback, mi pa tega nismo hoteli, saj da smo godci, ne pa igralci. Na koncu smo nastopili s temi starimi inštrumenti, violino, kitaro, berdo in bobnom s činelo. Žur je bil fantastičen in tako se je rodila Ante Upedanten banda. Sprva smo igrali nonstop, muzika je bila žurerska, zdelo se nam je fajn, ker je folk tako zadela. Ampak čez čas so nas vabili samo še v tej zasedbi, Ana Pupedan pa je obsedela doma. Opa, to pa ne, smo rekli in dali Anteta na stran. Zaradi njega so nas začeli malo drugače gledati tudi tisti, ki jim prej nismo bili všeč, vzeli so si čas in poskušali razumeti štiri veseljake iz Ante Upedanten bande, ki nabijajo neki rock.

Za popularnost se ne grebete, ob muziki vsak še kaj drugega dela za preživetje. Ste žur bend, a vas na študentskih žurih ni. Je s študenti kaj narobe ali z vami?

Ne vem, kako je s temi študentskimi žuri, včasih smo precej igrali tudi na teh, zdaj ne več. Bendi imajo ponavadi človeka, ki jim rihta špile, mi se s tem ne ukvarjamo. Igrat gremo izključno tja, kamor nas povabijo. Ne pojavljamo se veliko v medijih, to je spet lahko eden od vzrokov, zakaj nas ni na študentskih žurih. Nedvomno je vzrok tudi v skupnem pogledu benda, ki je v vsem preteklem času dosegel nek miselni preskok in ga zdaj zanimajo drugačni načini in pristopi k nastopanju.

Če bi se kdo iz skupine prijavil za Kmetijo in Sanjskega moškega, bi se trgali za vas. Kdo iz benda bi bil pravšnji za ta resničnostna šova?

Mislim, da v našem bendu ne bi našli prostovoljca za resničnostni šov. Mogoče bi bil za to še najbolj zanimiv Boštjan, ker mu grejo takšni šovi najbolj na živce, in bi ga bilo zanimivo gledati, kako se mu meša od neumnosti.

Na teveju ni več oddaj z drugačno glasbo

Kaj so glavne sestavine za vašo muziko? In kaj začimbe, ki jih dodajate?

Sestavine so vse, kar nas obdaja, kar zmoti, kar ugaja, kar bi lahko ugajalo. To so preminuli zanimivi ljudje, prijatelji, kuharski recepti, čudaki, striktneži, politiki, zle slutnje. Mi jim dodajamo tone, udarce, pavze, sinkope ... Dodajamo jim pupedanskost, da se sliši, da je to naše, da je avtentično in ni dolgočasno. Glasba je pol manj vredna, če ni avtentična. Ne bi bil rad v odličnem bendu, ki igra neko muziko zelo dobro, nima pa nič svojstvenega. To je lahko kateri koli bend, lahko je iz ZDA, lahko z Nizozemskega, lahko je iz Culukafrije, nič mu ne pomaga, če nima svojega štemplja.

Kdo so ljudje, ki veljajo za vaše občinstvo, in od kod?

Občinstvo imamo povsod, kamor gremo, to niso mase ljudi, ampak tisti, ki nas res poznajo in cenijo. Naše občinstvo se mogoče malo stara z nami, vendar imamo tudi mlado publiko. Ponosni smo nanje, skoraj vedno razumejo naše muhe in vzamejo nastop tak, kot je. Včasih je dober, včasih manj, odvisno od razpoloženja, od pozicije nebesnih znamenj.

Kdo v Sloveniji odloča, kaj morajo množice poslušati?

S tem se tako prekleto malo ukvarjam, da ne vem, če bom lahko dal pravi odgovor. Mislim, da je veliko odvisno od medijev, kako vzgajajo nas gledalce in poslušalce. Na teveju ne opazim več oddaj, v katerih bi se lahko predstavili bendi z nekim drugačnim glasbenim izrazom. Takšne oddaje so prej obstajale, a so bile ukinjene. Vse, kar imamo na nacionalki, je V petek zvečer, tam je glasba mehka in poskuša biti všečna. Bend ne more nastopiti v tej oddaji, lahko pa nastopi zgolj pevec, ki zapoje v spremstvu hišnega benda, kar se mi ne zdi prav. Na radiu je glasbeni urednik tisti, ki ukaže, kaj bo šlo v eter. Bojim se tudi, da je treba prinesti kuverto, da ti namenijo več prostora v etru. Ampak mi smo v Pivki, daleč stran od teh scen, preveč modri smo, da bi se ukvarjali s temi stvarmi.

V tridesetih letih se je v glasbi veliko spremenilo. Fantje z irokezami imajo harmonike v rokah?!

Na poletnih žurih ni več samo take ali samo onake glasbe. Ko povabiš ansambel, dobiš v paketu narodnozabavno glasbo, zabavno glasbo in rock. Fantje na odru izgledajo kot rokabiliji, pankerji ali nekaj vmes. Včasih smo se že navadni mladi fantiči striktno ločevali na rokerje, pankerje, metalce, darkerje in še in še. Danes tega ni, ker si lahko kar vse v paketu. To ni nujno slabo, ker je praktično in enostavno, se pa več ne zgodi uporništvo, saj je večini čisto okej tako, kot je. In se ne sprašuje dosti o tem ali onem. Potrebujemo pa čvrsto in razmišljujočo mladino, ki bo znala povedati, kaj ji gre na živce in kaj bi rada spremenila. Upor gre z glasbo z roko v roki; če je glasba premehka in nima resnega sporočila, ni več upora in kritične mase, ki bi lahko ustavila podivjane politike.

Na robu propada in korak naprej

Zaradi politikov smo vedno na robu prepada. Ali korak naprej?

Meni se je že pred dvajsetimi leti zdelo, da smo tik pred tem, da se zvrnemo v prepad. Pa glej nas, še smo tu, najbrž niti ne opazimo, kako se vse spreminja na slabše, ker se spreminja postopoma, tak je očitno načrt. Dokler smo živi, imamo čas, da kaj spremenimo, da soustvarjamo svet. Najlažje je samo šimfati in nič ukreniti. Mislim, da je še dosti prostora za pozitivo, ljudje smo v osnovi zelo v redu, jaz poznam veliko odličnih ljudi.

Pa saj imajo mladi vedno svojo filozofijo in muziko. Ali je zdaj bistveno drugače?

Mladi so produkt svojega časa, svojega obdobja, tega se ne da spremeniti, tako kot se tudi na naše delovanje ni dalo preveč vplivati. Te, ki jih jaz spremljam, med njimi je tudi moj 17-letni sin, se ukvarjajo z glasbo, ki jo delajo z računalniškimi orodji. Je sodobnejši rap, besedila so pretežno v angleščini, imajo svojo opremo, svoj improviziran studio in so naredili že precej dobre glasbe. Veščin snemanja in komponiranja glasbe so se naučili na Youtubu in jih še dopolnjujejo, z druženjem in lastnimi izkušnjami. Sami si snemajo videospote, ki jih plasirajo na platforme, kot sta Spotify in Apple Music. Od nas starih so jim gotovo zanimivi ta dizelaška vzdržljivost, drugačen pogled na življenje, uporniški duh - to njim zdaj manjka in si bodo morali pridobiti nazaj.

Se naslednjič srečava ob šestdesetletnici benda? Kaj mislite, o čem se bova pogovarjala?

Mogoče bodo do takrat izumili napoj za brezsmrtnost in bova kramljala o tem, kako sva se nažrla tablet, ki pomladijo, in katere so najboljše. Ali pa si bova delila izkušnje, kako se z nizkimi pokojninami preživi mesec. Ali se pogovarjala o tem, kako smo živeli v lepih analognih časih, kako smo se družili, špilali in kako mladi ne vedo več, kaj je dobra muzika. Tudi o prostati in o slabem curku bova kakšno rekla.