(INTERVJU) Anita Ogulin: Za revščino, hudo sramoto, pri nas krivimo lastno nesposobnost

Kot novinarka sem velikokrat v precepu. Ali v zgodbah izpostavljati obraze, osebna ozadja ljudi? Jih raje zaščititi, prikriti njihovo identiteto? S socialno ogroženimi delate na dnevni ravni. Kako gledate na to zadrego?

"Ni prav, da negativne zgodbe v družbi vzbujajo preveč pozornosti. Prav pa je, da opozarjamo na to, kaj se z ljudmi pravzaprav dogaja. Ves čas imam občutek, da se tisti, ki so pristojni za reševanje, v stiske ne poglabljajo dovolj. Če bi jih doživeli ali pa o njih vsaj slišali in ne zgolj poslušali, bi namreč natanko vedeli, kaj storiti, da bi jih omilili. Tudi za naša opozorila in konkretne predloge rešitev - pa se s socialno ogroženimi ukvarjamo dnevno - jim ni dovolj mar. Nikoli ne bom razumela, da se nekdo, ki je v položaju, ko lahko izboljša situacijo, tega ne loteva tam, kjer je izkustvo. Teoretično stvari pač ne moreš spremeniti - šele praksa ti pokaže, kaj je treba storiti. Mi pa smo ves čas v zgodbah in natanko vemo, kaj je narobe in kaj storiti, da se stvari premaknejo. Brez medijev zagotovo ne bi zmogli. A ko predstavimo posameznika, ki je ujet, kot mnogi drugi, v revščino, ga socialno dobesedno onemogočiš. Ker je izpostavljen, čeprav predstavi svojo zgodbo v imenu vseh, ki jih je sram povedati, kako jim je težko. Pozornost ni odveč, senzacionalističnost pa je nevarna. Tudi izpostavljanje obrazov konkretne ljudi bolj prizadene, kot pa jim je pomoč."

Zakaj prikrajšani čutijo, da se morajo svojega položaja sramovati? Če revščina ne bi bila sramota, tudi njeno izpostavljanje ne bi bilo problematično.

"Revščina je pri nas stigma; stiska, ja, stiska pa je še večja stigma! Ker prihaja nenapovedano, ker prihaja iz težkega vzroka, ker se vsak - v Sloveniji smo pač taki - opremlja z lastno nevrednostjo in lastno nesposobnostjo. Za družbo je to pogubno. Posledično ljudje ne zmorejo funkcionirati, ko pa začnejo upadati njihove funkcionalne sposobnosti, preprosto niso več sposobni rešiti niti najmanjšega problema lastne zgodbe. Ob tem je največ propadlih posameznikov vključenih v družine z otroki. S težavami se začnejo rušiti medsebojni odnosi, teža propada pa pade prav na najšibkejše, na otroke. In taki posamezniki, nosilci neuspeha, čutijo, da so družbi v breme. Pa so ji tudi dejansko v breme, ker ne zmorejo reševati niti svoje situacije. Vsakega takega posameznika bi morali odkriti; vsakega, ki se izloča iz družbe, ki kaže na stisko, bi morali 'ujeti' v enem od začetnih trenutkov. Ker če bi ga, bi ta problem rešili, njega pa opremili s tistim, kar je usahnilo v poglabljanju krize."

Kaj se navznoter dogaja s človekom, ki je v stiski dlje časa?

"Če je leto ali dve izločen ne le iz družbe, temveč celo iz širše družine, zboli. Duševno in fizično. Minimalno dve leti traja, da ga lahko znova postavimo na noge; da ga spet oblikujemo v učinkovitega in koristnega državljana. Zato govorimo, da bi bilo treba CSD-je približati ljudem v smislu aktualiziranja - če ta trenutek zaradi korone zaprejo svoja vrata, ne bi smeli biti nedosegljivi. Morali bi odpreti vse druge linije in možnosti, ne pa, da ljudje dva ali tri mesece svoje stiske niso mogli predstaviti nobenemu organu, ki je pristojen za njihovo reševanje. Samo en primer: ženski je umrl partner, šla je na CSD, ni dobila podpore in pomoči, ker ima nekje med sorodstvom nerešeno premoženje, sama pa ima tri nadarjene otroke. Prekarna delavka je bila in ni imela sredstev za osnovno preživetje, kaj šele, da bi lahko otrokom plačevala glasbeno šolo, tuje jezike in vse drugo, v čemer so dobri. In kaj je naredila, reva? Začela je prodajati vse, kar je imela, otroke je izpisala iz vseh dejavnosti in životarila, dokler ni soseda opozorila nanjo. Ko je prišla do nas, je bila že popolnoma izčrpana, duševno ni bila sposobna opravljati niti svoje dejavnosti. Potrebovali smo šest ali sedem mesecev, da smo jo znova postavili na noge. Danes je znova uspešna, je botra dvema otrokoma, za tri svoje pa skrbi sama. A potrebovala je podporo, materialno, finančno, brezplačno pravno in psihosocialno pomoč. Človek v takem trenutku pač potrebuje nov potisk."

Kakšna je bila struktura ljudi, ki so ob prvem valu potrebovali največ vaše pomoči?

"Vsi, sodelavci in prostovoljci, smo delali 24 ur na dan in ljudi oskrbovali s hrano, z informacijami, z boni za prehrano, s plačili položnic. Omogočali smo psihosocialno podporo na daljavo, opremljali družine z računalniki in drugo tehnično podporo, zagotavljali učno pomoč in inštruirali starše na daljavo, omogočali varstvo otrok na domu …. Šokirani smo bili, kakšna potreba po hrani je dejansko nastala. Ogromen del Slovenije ima tako nizke prihodke, tako ekonomsko šibki so, da ne zmorejo preživeti niti tedna brez nekega prihodka. Saj nimajo prav nobene rezerve. Struktura prosilcev je bila popolnoma drugačna kot sicer - največ je bilo ljudi, ki imajo neko obliko zaposlitve. Veliko je bilo tistih, ki so čakali na delo, a jim delodajalci niso plačevali. Potem pa še prekarni delavci in ljudje s skrajšanim delovnim časom. Najbolj so se nas dotaknile zgodbe prekarnih delavcev. Skladno z določili so morali vse davčne in druge obremenitve poravnati do nekega datuma, do katerega pa ni bilo prihodkov. Tega niso zmogli, posledično pa so izpadli iz državne podpore. Armado ljudi je to spravilo v stisko, ki jo je težko opisati. Ženska nas je klicala ponoči, rekla je, da stoji na balkonu, notri jokata otroka, ona pa ne zmore več, nima denarja za položnice in za hrano, otroka pa kričita, ves čas kričita. Drugi dan smo jim peljali hrano na dom. Klical je oče in povedal, da je samohranilec; izgubil je delo, ne morejo mu plačati, ker dela v turizmu. Otrok joče, ker je lačen, rad bi jedel, on pa ga je od same nemoči udaril. Zdaj pa mu je tako hudo, da bi se najrajši ubil. Poslušajte - vsi smo se znašli v novi situaciji in verjamem, da CSD-ji niso zmogli biti takoj proaktivni. Ampak kot sistem bi se morali organizirati, da smo takrat, ko nastanejo izredne situacije, na voljo 24 ur na dan. Ne pa, da padejo vse telefonske linije in da odločbe ostajajo nerešene."

Očitki, da bi v mesecih med prvim in drugim valom morali prihraniti več, zato niso na mestu.

"Ne, sploh niso na mestu. Ljudem, ki so v pomladnih mesecih padli na kolena, smo pomagali do točke, da so nekje spet dobili službo, da so se malo pobrali. Zdaj so znova padli. Morda vedo, da jim bomo pomagali, in že to je nekaj vredno, a neprestani padci te duševno ubijejo. Tudi motivacija usahne. Naš sistem pač deluje po principu blago za denar. Položnice je treba plačati in hrano je treba kupiti. Ljudje pa čez poletje niso prihranili toliko, da bi imeli za kurjavo. To so ogromni zneski. Zdaj bodo čez dan vsi doma, to pa pomeni, da dopoldne ne bodo ugasnili radiatorjev. Tudi poraba hrane v družinskem krogu se bo povečala. Veste, k nam ne prihajajo ljudje, ki bi izkoriščali sistem. Mi mnogo družin zapazimo prav preko otrok, ker so vključeni v naše dejavnosti. Opažamo pa, da je po malih krajih, kjer se vsi poznajo in ljudje niso tiho, stigma še večja. Veliko opravljanja in veliko spodnašanja je. Tudi ljudje, ki pridejo k nam, velikokrat rečejo: gotovo je še kdo, ki je v hujši situaciji kot jaz! Pa so v res slabi situaciji. Branijo se revščine, na vse kriplje se branijo lastne nemoči."

Kjer je to potrebno, ljudi obiščete tudi na domu, da natančno preverite stanje in ugotovite, na katerih področjih so šibki. So vas vedno veseli? Če je revščina stigma, se verjetno branijo tudi pomoči in obiskov.

"Ni pogosto, se pa zgodi, da se pripelješ na dvorišče in se izmikajo, da bi te spustili v stanovanje. Ne želijo, da bi se pogovarjal še s kom iz njihove družine, še posebno, če gre za hiše, v katerih živi več generacij skupaj. A tudi ob obisku se veliko pokaže. Najprej so tisti, ki so zaradi duševne obolelosti funkcionalno popolnoma opešali; pa tisti, ki svojo stisko utapljajo v odvisnostih. In tega je ogromno, še posebno na Štajerskem. Mene je kar strah za premnoge otroke, ki lahko že pri desetih letih skupaj s starši pijejo pivo. Če človek nima vzorca urejenosti v družini in domu, tega tudi v glavi ne more imeti. Ravno zato se trudimo, da te otroke vključujemo v Botrstvo in da delamo s starši v Verigi dobrih ljudi. Ko pa vidiš, da s starši ne zmoreš in da se ne vključujejo, z njimi prenehaš in se fokusiraš samo na otroka, ki ga je dobro čim prej iztrgati iz nefunkcionalne družine in spraviti v dijaški dom, pravzaprav kamor koli, kjer lahko 'preseka' zgodbo; kjer se lahko postavi na nove temelje in dobi lepše vzorce. Nekateri otroci, manj jih je, morda dva ali trije na dijaški dom, so še zdaj v posebnih težavah, ko se ti zapirajo, saj se res ne morejo vrniti domov, v razsulo družine. Če bodo tam tri ali štiri mesece, je to zanje velika škoda. Ker, veste, ti otroci z našo podporo in podporo botrov se znajo potruditi za svoje mesto v družbi. In uspejo."

Tudi s strani politike je bilo slišati nekaj posmeha na letošnje opozarjanje, da si otroci na poletnih taborih skladiščijo hrano. Komentar?

"Razumemo, nismo tretja država, a lačni otroci še vedno so. Poleti so šli sedemkrat, osemkrat po repete, kot da bi se želeli najesti za naprej, pa se ne morejo, ne za nazaj in ne za naprej. Na to smo opozarjali vsako leto, zato bi pristojni tudi naša opozorila lahko komentirali prej. Je pa bilo letos še hujše - kako zelo so kopičili marmelade, med in masla, jih hranili v svoje potovalke, jih nosili domov za sorojence in za starše. Eksistenca družine se pač prenaša na otroke; oni vedo, da morajo jesti, ko so lačni. In če starši nimajo. In če starši otroke opozarjajo na to, da so preveč potrošni in da bo treba šparati pri hrani, jim to povzroča stisko. In letos je bila stiska večja. Kot sem že omenila se prepogosto starši neprenehoma vrtijo v zgodbah, kako finančno situacijo reševati; ne vemo, kakšna je njihova preteklost, a običajno njihov odnos pade. Otroci pa imajo oba starša radi, in kar so nam letos govorili o razhajanju, o nasilju v družini, je nepredstavljivo in nedopustno. Zato ni čudno, da so jih te situacije čustveno pa tudi duševno poškodovale. Jezni so nase, na družbo. Kar nekaj časa smo porabili za to, da smo jih opremili z občutkom varnosti. Da se jim ne bo nič pripetilo, da imajo nas, vrstnike in hrane na pretek. Pa dejavnosti in pogovorov, celo terapevte. A za jesen so zdaj padli vsi načrtovani projekti. Hudo je in bo."

Kot družba imamo občutek, da mora človek vedno "dajati". Ko ne daje več, mu tudi mi nismo ničesar dolžni.

"Vsak od nas je dolžan poskrbeti za šibkejšega od sebe. A ta materializem in denar sta preplavila vse vrednote. Tudi osebe, ki so ta trenutek šibke, so v preteklosti družbi dajale, bogato dajale. Pa pridejo do točke, ko nastopijo bolezen, tragedija, nezgoda, elementarna nesreča … Ko ne zmorejo, ko potrebujejo, da se jim vsaj malce vrne. Malce tistega človeškega - pogosto tudi materialnega. Ali pa, da so vsaj slišani, razumljeni. Kaj smo, da nismo toliko tankočutni, da jim vrnemo? Ne vem, zakaj ne razumemo logičnosti tega procesa, saj vendar gre po naravni poti. Danes še zmoremo, mogoče jutri ne bomo več. Kot odrasle opolnomočene osebe smo odgovorni. Tudi zase upam, da mi bo, če se morebiti znajdem v takem položaju, kdo pomagal."

Samo upate lahko.

"Jah, ne vem, morda dejansko ne bom nikomur povedala, če se mi zgodi kaj hudega. Ker če pa kaj razumem, pa je to stigma nemoči. Glede na izkušnje, ki jih imamo v družbi, skrivamo svojo stisko. Tudi sama se o morebitni svoji stiski z ljudmi ne morem pogovarjati, ne morem jokati, raje se sprehajam ob Savi. Raje grem s psom v naravo, se umaknem od vseh in vsega ter znova zberem moči. Drugi, ki imajo bolečine čisto druge narave - pa opešajo v svoji samoti, izločijo se, krivijo, obsojajo in zbolijo."

Skušamo z molkom ohraniti lastno dostojanstvo?

"Ne, to ni dostojanstvo, to je nemoč. Zame to ni dostojanstvo. Dostojanstvo je, da v času svoje aktivnosti in polne moči živiš dostojno življenje - to pa pomeni, da poskrbiš zase, za svoje otroke, pa tudi za druge, ki ne zmorejo sami. To, da se pa zapiraš vase, ko si ubog, ko si bolan, ko nimaš sredstev, to pa je nemoč. In izkopati se je težko. Če hočeš nekomu pomagati, ni rešitev le vrečka hrane. Potrebuje možnost, da lahko z nekom, ki ga bo slišal, spregovori o svoji stiski. In da bo tisti, ki to sliši, ukrepal in mu vrnil upanje v prihodnost. Večina tistih, ki se vrtijo v labirintu revščine, danes ni kriva, da jih je potegnilo prav tja. Nenadni dogodki so jih potegnili vanjo. Upanje v uspešno reševanje zgodb pa nam dajejo otroci, mladi in družine, ki jim je z našo pomočjo uspela vrnitev v življenje, ki ga lahko mirno imenujejo - dostojno."