Igor Vidmar je bil osemdesetih letih prejšnjega stoletja ključna osebnost na alternativni glasbeni sceni v Sloveniji in tudi v jugovzhodni soseščini. Bil je poleg pri Pankrtih, začetnikih punka v Sloveniji in Jugoslaviji, in pri Laibachu, organiziral je koncerte tujih glasbenih skupin, bil šef Novega rocka, ki je promoviral domače. S to dejavnostjo, s pokončno držo, govorjenjem in pisanjem, je spodbujal vrvenje, ki je spreminjalo slovensko družbo in potem pripeljalo do sprememb in osamosvojitve; bil je tudi član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic. "Zdaj se to potiska v ozadje, osvoboditev in osamosvojitev naj bi bili delo nekaj politikov, osamosvojiteljev, vsi drugi naj bi bili samo osamosvojenci, ki smo kot čreda šli za njimi?!" Vendar na kulturno dimenzijo množične zavesti, ki je nastajala s Pankrti in s punkom kot zažigalno vrvico, ne bi smeli pozabiti, opozarja. "Pankrti so poleg Laibacha, Nove revije, Mladine, Radia Študent in še koga pomembne institucije slovenske osamosvojitve."
Je Samohodec nenavadna biografija ali nenavaden roman?
Z Jurijem Hudolinom sva kmalu ugotovila, da on ni Tadej Golob in bo torej to romansirana biografija ali biografski roman po nekaterih motivih iz življenja po načelu absolutne avtorjeve suverenosti in avtonomije. Dodan je tudi kompleten seznam Škuc Ropotovih koncertov, ki ga je pripravljala moja koncertna sodelavka in Škučev faktotum Jasmina Kožar. Ta dokument je prvič javno objavljen. Juriju so bili očitno všeč tudi nekateri drugi dokumenti, večinoma povezani s punkom, za razliko od mojih kolumnističnih eskapad v Studiu City. A to je bila, kot rečeno, njegova avtorska pravica. In če je z rezultatom zadovoljen Jurij, sem tudi jaz, ali kot rečejo v zamejstvu, Contento tu, contenti tutti, zadovoljen ti, zadovoljni vsi.
V romanu ni treba biti vse res. Koliko odstotkov fikcije je v tem, ki je napisan o vas?
Seveda ni vse res, niti približno. Odstotkov fikcije nisem računal, vse je preveč prepleteno, a je delež fikcije velik. Bi pa rekel, da je velika večina vendarle v duhu tistega, kar je res. Ključ za odstiranje plasti resničnosti in fikcije pa najdete, morda prvič v sodobni slovenski prozi, v enem prejšnjih Jurijevih romanov, izdanih pri Beletrini, Osnove ljubezni iz zla, ki se večinoma dogaja likom iz legendarnega lokala Okusi Istre/Gusti d'Istria pod Plečnikovimi arkadami na ljubljanski tržnici, kjer sva se družila zadnjih deset let; tako da ima (so)ustanovitelj Istre Drago Funa pomembne zasluge za obe knjigi. V Osnovah se namreč na 19. strani pojavi lik Bobana, ki sicer izgine že na naslednji strani, in po Jurijevem naj bi bil v tem liku tudi jaz. To mu je bilo izhodišče za Bobana iz Samohodca. Samohodec je torej neke vrste nadaljevanje Osnov, pa tudi roman-alegorija nekaterih ključnih dogodkov nekega obdobja.
Kar je počel, niso bile provokacije
Tisto, da ste radi provocirali, že drži, ali ne?
Do te priljubljene krilatice o provociranju imam hude zadržke. Če bi provociral, bi Pankrti, punk, Laibach, moja početja na Radiu Študent in tako dalje bilo nekoliko infantilno početje, ker provociranje, izzivanje pomeni, da se greš neko igro s sistemom, družbo, mediji, in ko jih dobiš po prstih, se umakneš in si spet priden. Mislim, da je iz večdesetletne bolj ali manj dosledne dejavnosti vseh omenjenih jasno, da ni šlo za provokacije kratke sape, ta oznaka je bila in je še namenjena pomanjševanju, tudi omalovaževanju. To dokazuje prav zgodba o znački Dead Kennedys s prečrtanim kljukastim križem in napisom Nazi Punks Fuck Off, s katero sem najprej vznemiril občane v gostilni Račji dvor in nato v Narodnem domu na Borštnikovem srečanju. Značka je bila očiten znak protesta proti nacipankerjem, občani, ljudska milica in nato preiskovalna sodnica pa so videli le tisto, kar so hoteli videti: izzivanje.
Protifašistično vzgojenim ljudem je prečrtani kljukasti križ bil izzivanje?!
Ker jih je bilo že strah za Jugoslavijo po Titovi smrti in so potrebovali tolažbo, bila je gospodarska kriza, ni bilo deviz, bencina, banan, bil pa je depozit na izstop iz države in podobno. Isto velja tudi za Laibachovo provokacijo v narekovajih v oddaji TV Tednik, in končno z najhujšo in na ravni Jugoslavije najbolj vplivno provokacijo, tudi v narekovajih, plakatno afero, ko je NSK preoblikoval nacistični plakat v plakat za Titovo štafeto 1987 s socialističnimi simboli. Jugoslovanskemu vrhu je bil plakat najprej všeč, po razkritju pa so seveda politiki in generali in mediji znoreli, ker je plakat razkrinkal njihovo totalitarno nezavedno.
Zdaj pa naj bi bila zvezda nesprejemljiva in omenjanje socializma prepovedano?!
To so spet potvarjanja revizionistov zgodovine, ki se navdihujejo tudi pri evropski zloglasni resoluciji o enakosti vseh totalitarizmih, razen seveda najbolj zahodnoevropskega: imperializma. Pobuda za to resolucijo je prišla iz bivšega sovjetskega bloka, desničarski zahodnjaki, ki prevladujejo v evropskih institucijah, so jo hvaležno pograbili kot rezervo za čas, ko bi se zahodni socializem lahko okrepil zaradi ekonomske krize in vse večje oligarhičnosti neoliberalnega kapitalizma, ko postaja jasno, da ta in taka demokracija niti slučajno ni oblast ljudstva in za ljudstvo. In tako zvezda ni več partizanska zvezda, ampak samo še zvezda na tankih JLA, ki so hoteli poteptati slovensko samostojnost in enotnost. To je potvarjanje zgodovine za rehabilitacijo kolaboracije in demonizacijo vsakega socializma. Pazite, na Krkovičevih festivalih domoljubnih pesmi ni ne partizanskih ne delavskih, predsednik Pahor pa je bil celo pokrovitelj tega nekulturnega revizionizma.
Novinar s študentskih protestov
V otroštvu in rani mladosti ste živeli v Novi Gorici. Kakšno je bilo takrat tam življenje?
V mojem času poznih petdesetih in šestdesetih let je bila skoraj kot kavbojska mesta ameriškega zahoda, s številnimi nezavarovanimi novogradnjami, z velikimi površinami za mladostne vragolije, celo z majhnim močvirjem in železniško postajo sredi ničesar kot v Leonejevih filmih. Bila je tudi talilni lonec ljudi z vseh koncev Slovenije, in z radikalno socialno demokratičnim načinom življenja: v enem samem bloku, in to v ruskem iz začetnega Ravnikarjevega sovjetskega načrta, leta 1947, smo živeli jugoslovanski državni tožilec Bajc, premožen advokat s prvim avtomobilom v bloku, geodet in član TIGR Gatnik, pa družina Iztoka Mlakarja in tako dalje, vsi otroci smo se igrali skupaj brez socialnih razlik. Vse to je vplivalo na moj zgodnji odnos do sistema.
Oblastnikom ni bilo prav, vendar punka niso mogli zatreti
V Ljubljani ste spremljali študentske demonstracije konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Se vam še vedno zdijo pomemben del slovenske zgodovine, slovenske demokratizacije, uporništva?
Vsekakor so pomemben del novejše zgodovine, ki pa sem ga začel spremljati šele dobro leto po prvih burnih dogodkih leta 1968. Bil sem celo aktivist, a v drugi ligi, nato me je razočarala še izkušnja z akcijo solidarnosti z ameriškimi študentskimi protesti proti vietnamski vojni, ko je nacionalna garda na univerzi Kent v Ohiu ubila štiri študente, je na zborovanje v študentskem naselju prišla le peščica, dosti več jih je poležavalo po travnikih naselja, nabijalo žogo ali osvajalo študentke. Tako da sem se iz skupnosti študentov prestavil na Radio Študent in potem spremljal drugi val študentskega upora, zasedbo Filozofske fakultete, leta 1971, kot novinar. Prav ta radio in pa nato Škuc sta bili po moje najpomembnejši trajni pridobitvi študentskega gibanja, saj sta ostali tudi po tem, ko je režim ukinil avtonomno študentsko organizacijo in jo utopil v Zvezi socialistične mladine, nekateri študentski in RŠ-evi aktivisti pa so na moje presenečenje lahkotno preskočili na režimski vlak.
Skupina Buldožer je prinesla veliko spremembo v vašem odnosu do domače glasbe. V čem so bili boljši od drugih?
Predvsem so bili drugačni, manj klišejsko rokerski, zelo samosvoji, v Jugoslaviji glasbeno inovativni, presežni, glasbeno v zappovskem duhu, likovno pa s Slavcem Furlanom morda blizu ameriškemu underground stripu. Bili so absurdni, posmehljivi, nespoštljivo duhoviti, prebijali so meje in pregrade, to je bil velik korak naprej in stran od pastirskega rocka ter krilatice Samo rock'n'rollom, ništa drugo, ništa mudro, kot so peli Bregović in njegovi pastirji.
Marko Brecelj je človek, ki je v knjigi omenjen kot glasbeni genialec, a tudi kot glasbenik, ki si je za vas zmerom znal izmisliti kaj v slogu: poslovno salo in mednarodni škodljivec. Ste bili res kdaj v slabem odnosu z njim?
Pravzaprav nisem imel prav dosti osebnih odnosov z njim. Še danes ne vem, zakaj me ima za mednarodnega škodljivca, upam, da ne zaradi serije velikih in uspelih koncertov v devetdesetih. Poslovno salo pa je Breclju pripisal kar Jurij sam, čeprav je resnica daleč od tega, vstopnina za koncerte Škuc Ropota je, recimo, bila zmerna, prej prenizka kot previsoka.
Kdo so v vašem življenju bili ljudje, ki so najbolj vplivali na vas, vam širili obzorje, prispevali karkoli k formiranju vas kot človeka ali vam dali priložnost, ste se lahko zanesli nanje?
V mladosti je to gotovo bil moj spodnji sosed v goriškem bloku Kostja Gatnik, zaradi katerega sem se lotil stripa. Kasneje so bili vplivi bolj papirnati, na fakulteti je naredil poseben vtis name Tine Hribar s svojo metodo podajanja zgodovine filozofije pa tudi Braco Rotar. Od tujih pa, poleg domačih neomarksističnih, nedogmatskih praxisovcev tudi Hans Magnus Enzensberger in Jacques Attali s svojo politično ekonomijo glasbe.
Ko je pravil preveč, jih ni mogoče spoštovati
V intervjuju tistega, ki v romanu reče, da je njegova religija punk in vse, kar je zraslo iz njega, šele v dvanajstem vprašanju vprašati kaj direktnega o punku, je skorajda greh. Pa bom takole popravil: Slovenci smo imeli punk, ko Avstrijci še niso vedeli, kaj je to, saj to veste, a se vseeno dobro sliši, kajne?
Najprej popravek, tega, da je punk moja religija, nisem nikoli rekel, to nisem jaz, to je Hudolin-Bobanova domislica. Zamujanje s punkom velja še za koga na velikem Zahodu, vendar je vrednotenje tega pojava stvar kulturnega konteksta, vrednostnega sistema raziskovalcev in dejanskega vpliva, ki ga je imel v posameznih okoljih. Pri nas je imel nenavadno velikega.
Kar je bilo pri nas, v vzhodnem bloku ni bilo mogoče
Kaj je vas pritegnilo k punku?
Ko sem izvedel za prvi koncert Pankrtov, nisem o njih vedel nič, lahko bi bili tudi punk šminka kot kaka Pekinška patka. Bil sem le radoveden. Ozadje tega, da sem zastrigel z ušesi že ob Šifrerjevem vrtenju Sex Pistols na Valu 202, pa je bila že buldožerska provokativnost v narekovaju, ikonoklastična energija in nespoštljivo trganje pravil. Čisto osebno pa me je motivirala še frustracija po lustraciji z RŠ, jeza na sistem zaradi izobčenja in represije, izneverjenja načelom in dvoličnosti. Ko pa sem slišal Pankrte, mi je bilo hitro jasno: to je priložnost za protiudarec, za subverzijo in za povračilo.
Takšna glasba v realsocializmu?!
Punk je bil ena od posebnosti našega socializma, ki je bil tedaj že poldrugo desetletje hibriden, s prvinami kapitalizma, potrošništva in pop kulture, a ob omejenih svoboščinah, posebno govora, izražanja družbenih in političnih stališč, ki niso bila pogodu režimu.
Kljub temu da je oblastnikom šel na živce, se je obdržal. In Laibach tudi.
Sistem na začetku ni imel pojma, kaj se dogaja, niti mladinska organizacija ni znala reagirati: to je bila praznina, v kateri se je punk lahko sorazmerno neovirano razvil. Ko pa je postal množičen in popularen, je sistem kar trdo udaril, najprej po punku in nato po Laibachu. Meni je k razumevanju tega pomagal že omenjeni nemški neomarksist Enzensberger. Revija Problemi je že sredi sedemdesetih let objavila njegove misli o tem, da imajo komunisti problem z množično kulturo, tako rekoč slepo pego za protislovja popularne kulture, ki je hkrati opij za ljudstvo in možnost kritike, izražanja protesta, nezadovoljstva v oblikah, ki so dostopne in razumljive najširši javnosti in ne le ozkemu krogu intelektualnih dvomljivcev in dvornih oporečnikov.
Zdaj bi s prečrtanim kljukastim križem spet lahko imeli probleme. Ker imajo eni javno protifašizem za negativnega, škodljivega. Noro, ali ne?
Itak.
Tako sva torej prišla tudi do razprave o tistih, ki nam zdaj vladajo. Kakšni so?
Naj odgovorim kar z besedami banda Buldogi iz leta 2010, skladba Kolk rabš je z odličnega albuma Ni lepo. "U štacun sem ga zagledou, je basou svoj vozičk, biu je en od pracou, k majo vs dobičk, kako si tkole upajo hodt sploh ukol, k usi prou dobr vejo, da so zreli za zakol, namest dab zuni ga počakou in ga zbou na tla, sm use u seb zatru in raj gledu Spet doma. Kva mislš, kolk še rabm, da mi prekipi, da se mi utrga in dau tekla kri? Zajebal so še tist, kar se ni zajebat dal, a zmer je izpadu čist sam enotednski škandal, najprej so hvalil se, kva ujo vse naredl, sral po useh tevejih, vi pa ste usi nasedl, zdej kso pouni usega, se jim jebe za ceu svet, še najbl pa za tebe, ksi za njih tazadn skret. Kva mislš, kolk še rabm, da mi prekipi, da se mi utrga in dau tekla kri? Ti jst povem, kolk rabš, da enkrat boš dojeu, čet ne dajo, kr je tvoje, siuš pa sam uzeu!"
Aktivistična, borbena pesem, kajne?
Da ne bo nesporazuma: to je pesem, hiperbola, ne poziv k nasilju ali sovražni govor, ta strah lepih duš vseh barv. Sam sem pač pristaš precej širokega razumevanja svobode govora. Liberalni Anglosaksonci imajo pregovor: "Palice in kamenje ti bodo polomile kosti, besede pa ne."
Splet je spremenil tudi odnos do glasbe
V Slovenijo ste pripeljali velika imena s svetovne glasbene scene. O tem bi gotovo lahko bil poseben roman. A se spomnite česa posebnega iz stikov s temi glasbeniki?
Spomnim se marsičesa, a spet ne toliko stvari, kot bi kdo pričakoval. Organizator je večinoma v stiku z artistovim tour managerjem, vodjo turneje in production managerjem, vodjo ekipe in tehnike. Večje ko je bilo ime izvajalca, manj sem imel stikov z njim. Izjeme so bili Nick Cave, Sex Pistols, David Bowie … Glavni spomin na posameznike je, da so v zaodrju bili precej bolj normalni ljudje, kot pripovedujejo razni rokerski miti in legende. Res pa morajo izvajalci nekaterih žanrov, predvsem heavy metala, vedno znova upravičiti, obnoviti te mite o razvratu, nasilju nad pohištvom garderob, hotelov in podobno. No, tega sem imel sam zelo malo.
Ko pa je punk postal množičen in popularen, je sistem kar trdo udaril
Doma pa ste bili motor Novega rocka, ta je opravljal pomembno vlogo promotorja glasbe, ki bi sicer ostala v garažah. Vrhunci so bili, ko so nastopali pomembni gosti, a tudi domača imena so privabljala veliko ljudi. Kaj se je zgodilo z glasbo in ljudmi, da imajo samo nekateri domači bandi občinstvo?
Nič posebnega, zgodil se je "čas, nje rabelj hudi", zdi se mi, da nova, drugačna glasba nima več tako osrednje vloge v življenju mladih kot v osemdesetih, tudi še devetdesetih. Mlada publika ima na voljo marsikaj digitalno in virtualno privlačnega, ker jih dela navidezne protagoniste, namesto motiva "naredi sam" ponujajo mega korporacije ready-made video igre, pametne mobije, aplikacije … A do pandemije so bili tudi mnogi koncerti manjših domačih bandov dobro obiskani na klubski sceni, v Ljubljani na Metelkovi, pa Orto fest v Ortu, v Kinu Šiška. Velike arene pa so bile itak vedno polnili samo največji z večdesetletno kilometrino.
Kaj delate zdaj? Kaj pripravljate?
Pripravljam se na cepljenje in nadaljevanje projekta Samohodec. S koncerti pa še lep čas ne bo nič. Ko bodo spet, vidim v sanjah na istem odru ali na dveh odrih iste dvorane Laibach in Rammstein, kako igrajo skladbe drug drugega. Pa seveda deseto vrnitev Nicka Cava, heh.
Bo Samohodčevo nadaljevanje film, sledi še ena knjiga ali kaj tretjega?
Kdo ve v teh časih …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
