(INTERVJU) Dare Kaurič: Bili smo iskreni, nabriti, polni hormonov in energije. Po odzivu publike smo čutili, da delamo prav

Noctiferia, Alo!Stari, Dubioza Kolektiv, Pigs Parlament, EightBomb, Grega Skočir & Zoran Čalić, Zmelkoow, Okustični, Nick Kay, Banditi, Koala Voice, Jure Lesar, Shaun Banks, Clockwork Psycho ter Haris Pilton feat. Buni KuZla. To so glasbena imena, ki so posnela ploščo Naredte revolucijo - (za) KuZle (gre) s pesmimi idrijskih Kuzel. "Ob tridesetletnici smo posneli pesmi, ki smo jih igrali, zdaj so to namesto nas naredili drugi," pove Dare Kaurič, kitarist in avtor pesmi, "in slišati je, da so odlično prestale test časa."

Bil sem v Discu FV v Rožni dolini, ko ste igrali z Lublanskimi psi. Spominjam se, da ste bili pisano oblečeni, basist ni imel kovčka, ampak bas zavit v rjuho. Nič kaj punkersko v primerjavi z ljudmi tam. Ko pa ste zaigrali, ste zame bili v tistem prostoru samo vi punkerji. Ste sploh vedeli, kdo ste in kaj počnete?

Haha, tole z basom v rjuhi sem sedaj preveril pri basistu Duletu. Jaz se tega ne spomnim, ampak on pravi, da bo kar držalo. Zanimivo, kaj vse človek izve toliko let kasneje. Koncert v Discu FV je bil naša prva predstavitev v Ljubljani. Lublanski psi so bili takrat že znan bend, mi pa predskupina, eni maderfakerji iz province, ampak koncert je res bil bomba in mislim, da smo bili zelo prepričljivi. Bili smo iskreni, nabriti, polni hormonov in energije. Po odzivu publike smo čutili, da delamo prav, čeprav nismo vedeli, kaj točno počnemo, smo pa vedeli, da je to tisto, kar hočemo početi.

Vi ste bili pred tem edini v bendu, a ste vsi skupaj očitno vedeli, kaj bi?

Jaz sem v lokalni rokenrol skupini preigraval coverje Stonesov, Thin Lizzy, Status Quo in podobnih. Sčasoma sem se tega malce naveličal in z veseljem prisluhnil novi muziki, ki je takrat začela svoj pohod. Moji frendi Bojan, Dule in Itko so nameravali narediti punk bend in zadeva mi je bila tako všeč, da sem se ponudil za kitarista in nato tudi avtorja praktično vseh komadov. Stavili smo izključno na avtorsko muziko, seveda podprti z inspiracijami, na začetku predvsem skupin Ramones in Clash, kasneje smo raziskovali ta novi zvok in se ozirali za vsemi novostmi, ki so pljuskale čez mejo. Imeli smo srečo, saj nam je bila italijanska Gorica blizu in smo tam našli glasbene novosti, ska, reggae, dub, new wave in druge.

V Ljubljani vas je podprl Radio Študent.

Prvo pravo snemanje na Radiu Študent nam je priskrbel Igor Vidmar, ki je takoj, ko smo mu poslali demo posnetke, začutil, da je nekaj v nas, da imamo neko svojo energijo, špuro, ki se je razlikovala od bendov, ki so takrat ropotali po Ljubljani. Nismo bili obremenjeni z ničimer, smo pa vedeli, kako bi naši komadi morali zveneti. Včasih je uspelo, včasih ni, je pa dejstvo, da smo bili premladi za kako resno kariero, saj smo bili samo za žur, žur in žur. Potrebovali bi nekoga, ki bi skrbel za nas, a tega ni bilo.

Kljub temu so vas spoznali po vsej Sloveniji in tudi Jugoslaviji.

Punk je bil subkultura in vse novice o domačih bendih so se širile preko Radia Študent, tudi nacionalni radio je imel oddajo, kjer so vrteli punk muziko, veliko je šlo pa predvsem preko ustnega izročila, kakorkoli se to v teh časih čudno sliši, in tako so sledili tudi nastopi po vsej Sloveniji.

Tri pesmi so zabeležene na kompilacijskem albumu Lepo je ..., ki je izšel 1982.

Spomnim se, da smo vzhičeni v roke dobili album. Začetnemu navdušenju je sledilo totalno razočaranje, saj so naše posnetke brez naše vednosti pohitrili, ker so pač bili v tistem času producentu plošče izredno všeč Dead Kennedys, ki so igrali še malo hitreje kot mi. Ne vem, ali je bil gluh in ni opazil, da če posnetke pohitriš, postane tudi tonaliteta vokala višja, in zato je Bunijev raskavi vokal kar naenkrat postal primeren za Zbor dunajskih dečkov. A očitno to poslušalcev niti ni motilo, nas pa zelo. Kot sem že rekel, imeli smo neko svojo špuro in smo igrali komade brez prilagajanja. O hitrosti igranja še to, da je na prvem Novem rocku vsak bend imel na razpolago dvajset minut, mi smo svoje oddrveli v petnajstih. Predvidevam, da se nam je mudilo na pivo, haha.

Originalni člani ste pred desetimi leti posneli pesmi, ki ste jih igrali kot najstniki. Da ne bi utonile v pozabo?

Na plošči Še pomnite KuZle, tovariši? je približno polovica repertoarja iz let od 1980 do 1982. Pesmi smo posneli na tak način, kot smo si želeli v času aktivnega delovanja, a se to ni zgodilo. Mislim, da smo bili to ploščo nekako dolžni predvsem samim sebi, seveda pa smo veseli, da je album naletel na dober odziv med poslušalci. Ugotovili smo, da so muzika in zlasti teksti aktualni, in tako je tudi sedaj ob 40. obletnici. Čeprav je punk že zdavnaj mrtev, se Kuzle vračamo kot zombiji in z besedili in glasbo opozarjamo na sranja, ki so se dogajala in se v mutirani, nabildani verziji še vedno dogajajo okoli nas.

Na albumu, ki je izšel v začetku tega meseca, lahko preverite, kako drugi glasbeniki čutijo vašo glasbo. Kaj pravite?

Naši komadi so absolutno prestali test časa, smo pa hoteli, da zaživijo v nekih novih verzijah, v izvedbi novih, aktualnih skupin, ki bodo naše skladbe slekle do golega in jim nadele novo podobo, jih odžagale na povsem svoj način. To je bil tudi edini pogoj povabljencem, ker bi bilo brez smisla, da samo odigrajo naš komad na isti način kot mi sto let nazaj. Kar je na albumu Naredte revolucijo, je točno to, kar smo si želeli: nov zvok, nov pristop, nova energija. Pravovernim punkerjem se morda zdi bogokletno, nam pa je izdelek super in si ga bomo z veseljem dali na gramofon. Vsak od bendov je pustil svoj prepoznavni pečat in veselje je slišati, kako so pregnetli naše komade.

Vas pa v prvotni postavi ne bomo videli in slišali igrati na odrih?

Mi, stari prdci, dinozavri te stvari prepuščamo novim rodovom, novim časom. Vemo, da bi po tolikih letih na odru delovali kot karikatura samega sebe, zato smo že ob 30. obletnici rekli - nikoli več v živo. Mogoče bodo ob 50. obletnici naše komade igrali roboti, kar bi bilo tudi zanimivo, haha. Če bomo še zraven, bomo skakali ali vsaj sedeli v prvi vrsti.