(INTERVJU) Ivo Tull: Vse glasbe sveta bi vsrkal vase

​Blues je ritmična in poskočna glasba, ker so jo igrali za ples, včasih tudi žalostna, obupana, otožna. "Opisovala je bedo temnopoltih ljudi v Ameriki, ki so jih iz sužnjev spremenili v drugorazredne, če ne tretjerazredne državljane, in to je trajalo do sedemdesetih let prejšnjega stoletja in še dlje," pripoveduje Ivo Tull. "Vse te aspekte nosi v sebi ta glasba in je v sporočilnosti podobna drugim ljudskim glasbam širom po svetu. Veselje in žalost se prepletata povsod, tudi pri nas, in če ne moremo globlje doživeti afroameriške glasbene tradicije, jo lahko podoživimo prek svojih korenin."

Kaj je vas povleklo k tej glasbi?

Po prvih pesmih, ki sem se jih naučil na kitaro in po prvih poizkusih v raznih ansamblih mi je blues približal kitarist Stevie Raz Vaughan. Pravzaprav me je povsem navdušil. Z leti sem potoval vse dlje nazaj v zgodovino bluesa in tipal naokoli po tej glasbeni kulturi. Je zelo široka paleta žanrov in stilov, od texas, chicago, detroit in delta bluesa dalje. Tudi kontaminacij je bilo nešteto, tako da je to neskončna zgodba.

Pri čem ste vi zdaj?

Delta blues je ena mojih zadnjih postaj in še vedno le od daleč gledam vanjo. Tudi pri ruralnem bluesu je teh izvajalcev in stilov zelo veliko, je pa recimo daleč od tega, kar navadno pojmujemo kot blues. Harmonska zgradba in način igranja nista blizu našim kanonom in dojemanjem, tako da bi s težavo na pravi način igrali Roberta Johnsona. O delti pa povem še to, da živim ob reki Osp, ki je bolj potok kot Misisipi, vendar Misisipi lahko postane tudi Osp in obratno.

Blues je osnovna sestavina 80 odstotkov svetovne popularne glasbe in to ga dela univerzalnega.

Pentatonika, ki naj bi bila osnova pri bluesu, je res v 80 odstotkih svetovne popularne glasbe, vendar to, kar mi pojmujemo za blues, v resnici ni tisto ta pravo, ampak tisto, kar je nastalo iz angleškega blues revivala. Blues, ki je konec šestdesetih let in v sedemdesetih letih prišel čez ocean, se je usidral v razne skupine, kot so denimo John Mayall and the Bluesbreakers, The Cream, Peter Green’s Fletwood Mack, delno tudi Led Zeppelin. Ta dvanajsttaktna struktura, od takrat večinoma v molu, je postala nova zvrst, blues rock, ki se je, zanimivo, vrnila v Ameriko in tam oživila bluesovsko tradicijo, ki je takrat doživljala krizo. Vse se presnavlja in obnavlja, nič slabega ni pri tem, vendar me večkrat zmoti, če kitaristi uporabljajo blues le kot pretvezo za soliranje. Blues tega zagotovo nikoli ni imel, soliranje ni bil poglaviten element te zvrsti, razen takrat, ko je blues postal bolj komercialen in so se tudi zaradi solaž novi protagonisti lahko prerinili v ospredje. Recimo B. B. King, ki v življenju ni zaigral nobenega akorda, ker so to počeli drugi iz ansambla ter drugi kingi, Albert, Freddie in nešteti drugi.

Slovenci smo tudi vedno imeli razloge za blues.

Res je, v ljudskih pesmih imamo res radi žalostne tematike, smrt, vojne s Turki, odhode, marsikaj žalostnega smo doživeli, zanimivo pa je, da slovenska ljudska pesem ne pozna mola. Žalost izraža v duru, čeprav je tudi zaradi večglasja, da se glasovi lepo razlijejo in pevci uživajo v večglasju, vse raztegnjeno do onemoglosti. Eni povezujejo karakter ljudi in njihovo glasbo s pokrajino, hriboviti predeli imajo večje skoke v melodijah, na ravnini pojejo bolj monotono. Če pomislim na onesnaženost reke Osp, razumem, zakaj rad pojem umazano.

Vaša zdajšnja zasedba obstaja od 2014.

V otroštvu sem igral harmoniko, potem kot samouk kitaro, nato klasično kitaro v glasbeni šoli, ki je nisem končal, ker sem dobil službo in opustil študij. Sem pa vedno igral. Od rock and rolla, countryja, za kratek čas tudi argentinski tango, zatem se resneje lotil bluesa. Ampak leta 2013 mi je bilo vsega dovolj, rekel sem, da si bom vzel premor, da ne bom več igral v ansamblih. To je bil čas, ko sem na youtubu opazil, da si ljudje sami izdelujejo kitare, navadno tri-, štiristrunske, iz škatel za cigare in z njimi igrajo svojo muziko. Tudi sam sem izdelal nekaj takšnih inštrumentov in se na novo lotil raziskovanja. Uglasitve kitar sem zamenjal v akord, open tuning, se lotil igranja s slidom, s kovinsko ali stekleno cevčico, s katero drsaš po strunah, in to mi je dalo nov navdih in nov zagon.

Leta 2015 ste posneli album z naslovom Hudič in jaz.

Hudič in jaz je poklon Robertu Johnsonu in njegovemu albumu Me And The Devil Blues iz leta 1938, na katerem so vse pesmi v G-, D- in E-akordaturah. Za igranje novega materiala sem potreboval pravega bobnarja in basista, in to sta neverjetna talenta, dolgoletni prijatelj Giulio Roselli in od 2014. novi prijatelj Alessandro Leonzini - Leo. Na žalost Leo ne bo nastopil v Mariboru, ga bo pa nadomestil Jadran Ogrin, legendarni basist obalnih skupin Faraoni, Halo in Karamela. Pri Jadranu smo posneli CD in ta muzika mu je bila všeč, tako da je že nadomeščal Lea na koncertu v Ankaranu.

Blues pojete v slovenščini.

Seveda. Bobnar Giulio pravi, da je le angleščina primerna za sodobno glasbo. Jaz se s tem nikakor ne morem strinjati. Vsi jeziki so dobri, če tisti, ki jih uporabljajo in razumejo, uživajo ob njih, uživajo ob poslušanju glasbe, ki je napisana v določenem jeziku. Mora biti dobro napisana, metrika in ritem morata stati. Vse mora biti na pravem mestu in v tem je čar, da iščeš prave besede, da šteješ zloge. Da se moj blues dobro sliši v slovenščini, so mi rekli tudi Italijani, ki slovenščine ne razumejo.

Blues ima torej smisel še danes.

Absolutno. Kot katerakoli druga muzika. Vse je lepo, vsaka glasba ima svoj čar, ker je vsaka glasba odraz nekega predela sveta, neke kulture, nekega ljudstva. Meni je vse všeč in žal mi je, da nisem dovolj inteligenten in brihten, da bi lahko vse vsrkal vase. Vse glasbe sveta - to bi bil res cilj. Če bi se kdaj še enkrat rodil, bi se s to željo lotil stvari.

Kaj bomo slišali na mariborskem nastopu?

Slišali bomo pesmi s cedeja. Nekaj novih pesmi, nekaj predelav starih bluesov, slišali bomo, kako zvenijo štiri- in petstrunske cigarbox kitare, aluminijasti pekač brovanerca z vratom akustične kitare, slišali bomo izrednega bobnarja in izrednega basista. Upam, da nam bo lepo.