Mizarji, ki so nadaljevali družinsko obrtno tradicijo, so bili cenjene javne osebnosti, njihove delavnice pa pomembna krajevna vrednota, piše dr. Mirjana Koren, direktorica Pokrajinskega muzeja Maribor, v knjigi z naslovom Kulturna dediščina mizarskih delavnic. Korenova je prepričana, da je material, ki ga ljudje obdelujejo, povezan tudi z njihovim značajem. Les doživljamo kot naraven, topel material in takšni so tudi mizarji: naravni, pristni in mehki ljudje. Ob tem je pomenljivo, da si za življenjske družice izberejo močne in odločne ženske, ki jih predano podpirajo pri razvoju njihove poslovne dejavnosti. Pristnost, predanost in strast do tematike je čutiti tudi v razgovoru z avtorico, ki z žarom pripoveduje o "svojih" šestih štajerskih mizarjih. Ob tem odločno izraža željo, da bi knjiga spodbudila razmislek o tem, kaj družbi ponuja kulturna dediščina mizarskih delavnic. Pa tudi o tem, da se lahko v času podivjanega liberalizma, ko lastniki izčrpavajo lastna podjetja in s tem ogrožajo preživetje zaposlenih, iz vrednot mizarjev naučimo, kaj je človeška širina in kaj pomeni skrb za zaposlene.
Potočnik je vozil daimlerja in chryslerja
Na nedavni predstavitvi svoje knjige v Pokrajinskem muzeju v Mariboru ste povedali, da so klopi na mariborskem sodišču še iz predvojnih časov in zatrdno kljubujejo času. Iz čigave mizarske delavnice izhajajo?
Stavbno in bivalno pohištvo izhaja iz delavnice Ferdinanda Potočnika v Vinarski ulici 29, nekdaj znanega mariborskega lesnega industrialca, ki je imel ob proizvodnji stavbnega pohištva še poseben oddelek z desetimi mizarji, ki so izdelovali zahtevno pohištvo. Bil je velik podjetnik, ki je imel zaposlenih od 45 do 55 delavcev in je s stavbnim pohištvom opremljal banke, šole, tovarne, trgovske lokale v središču Maribora, šolo v Cankarjevi in nazadnje še Hutterjev blok, znan tudi pod imenom Gradišče. V oddelku s posebej usposobljenimi mizarji je izdeloval zahtevno pohištvo za pisarne, tudi stole sodnikov, odvetnikov in porote na mariborskem sodišču. Njegov standard je bila kvaliteta in zato so njegovi izdelki še danes uporabni. Pred časom sem predlagala mariborskemu sodišču, da bi njegove pohištvene kose opremili s tablicami z navedbo izdelovalca in zanimivostmi o njegovi delavnici. S tem bi anonimna oprema sodišča dobila osebno noto. Žal zamisel ni bila sprejeta.
Ob sebi so imeli močne ženske
Zanimivo je, da so žene mizarjev igrale pomembno vlogo v njihovem življenju. Kako se je "cherche la femme" kazal na poslovni poti "vaših" mizarjev?
Prepričana sem, da imajo ljudje podobne lastnosti, kot je material, s katerim se ukvarjajo. Lesarji so bolj mehki ljudje, naravni, pristni, leseni, pa ne v slabšalnem pomenu te besede. Takšni so bili v svojem življenju tudi mizarji, ki sem jih raziskovala. Ob sebi so imeli močne ženske, ki so skrbele za družino. Žene so bile producentke, oni pa umetniki. Dote žena so pomembno prispevale k možnostim ustanavljanja mizarskih obrti in podjetij. Ob Potočniku se je z ženino pomočjo na noge postavil tudi Lacher, ki je v Slovenski ulici 36 v Mariboru leta 1864 ustanovil prvo tovarno pohištva. Žena mu je posodila denar za ustanovitev tovarne, po njegovi zgodnji smrti pa je tudi prevzela vodenje podjetja. Žena mizarja Stojana, ki je deloval na Teharjah, je s hčerami skrbela za to, da so imeli kaj jesti tudi takrat, ko je podjetje slabo poslovalo. Potočnikova žena Katarina, ki je bila kuharica pri premožni pekarski družini Karla Scherbauma, je soprogu uredila možnost najema Scherbaumovih prostorov v Vinarski ulici.
Les je naša priložnost
Krajevna mizarska delavnica je bila nekoč ugledna in vrednota v okolju, kjer je delovala. Kako bi lahko tudi lokalno ohranjali njeno dragoceno kulturno dediščino? "Želela bi si več ozaveščanja, da je les naša priložnost in da je mizarstvo obrt, ki bi jo morali bolj spoštovati in ji dati pravo družbeno vrednost. V lokalni skupnosti je mizarstvo lahko tudi poslovna priložnost kulturnega turizma, kjer bi turisti v avtentičnem okolju pristno doživeli naš 'nacionalni' material. Ob tem bi jim v prodajo ponudili še manjše izdelke iz lesa. To udejanjajo v Avstriji, tudi v odročnejših krajih, kjer mizarji za potrebe turizma izdelujejo drobne lesene izdelke, ki so že vnaprej razprodani," pravi dr. Mirjana Koren.
Nadvse pomembni eksponati
Kaj iz bogate zapuščine mizarskih mojstrov v Pokrajinskem muzeju Maribor priča o njihovi plodoviti dejavnosti in kaj je na ogled javnosti? "Na ogled je depo pohištva in ob njem depo mizarskega orodja, v katerem je na ogled orodje, s katerim je bilo to pohištvo izdelano. Eksponati v depoju so pomembni zaradi načina izdelave, starosti, njihovih pristnih zgodb, ki so dokument nekega časa. Zanimiva je zgodba gospoda, ki nam je predal na podstrešju najdene stare mizarske načrte. Bili so Potočnikovi in na njihovi osnovi smo prepoznali nekatere pohištvene kose v našem depoju. Prihodnje leto načrtujemo razstavo pohištva v prvem nadstropju bastije, razstavili bomo naše vrhunske izdelke. Prizadevamo si tudi organizirati mizarske ustvarjalne delavnice, v katerih bi se zainteresirani naučili določenih mizarskih veščin, kar ima ne nazadnje tudi čisto terapevtske učinke."
Razkošni oglasi v Marburger Zeitung
Mariborski mizar Lacher je bil po vaših raziskavah visoko tehnološko usposobljen in je uporabljal tehnologijo znanega nemškega mizarja Michaela Thoneta. Kako mu je to v tistih časih lahko uspelo?
Thonet je od leta 1841 s svojimi inovacijami postopka upogibanja masivnega lesa pod paro povzročil pravi tehnološki bum. Z malo materiala so znali s krivljenjem izdelati kvalitetne stole, kasneje še drugo pohištvo. Država je sprva izumitelja pri patentu zaščitila, da je lahko od njega sam nekaj zaslužil, kasneje pa je patent postal splošna last. Ko se je Thonetov patent po 20 letih sprostil, je Lacher kot izvrsten mizar in moderen človek izkoristil to priložnost in odprl prvo štajersko tovarno stavbnega in bivalnega pohištva v Mariboru. V sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja je bil najbolj razkošno oglaševan mizar v lokalnem časopisu Marburger Zeitung.
Torej so bili naši mizarji kar dobro seznanjeni s tehnološkimi novosti v evropskem prostoru?
Napačne so predstave ljudi, da naši obrtniki niso imeli povezav s tujino. Te so bile vzpostavljene že v srednjem veku znotraj cehovskih združenj. Cehi so imeli trdno postavljena pravila: vajenec je po opravljenem vajeništvu postal pomočnik in zanj je veljalo obvezno vsaj dveletno vandranje v druge evropske cehe. Tako so določene novosti iz tujine hitro prišle tudi k nam. So pa cehi preprečevali konkurenco, na primer oblič je smel uporabljati le tisti mizar, ki je bil član ceha. Ob koncu 18. stoletja je v Franciji začel veljati ukaz o prenehanju cehov, pri nas pa je pomenil začetek ukinjanja cehov obrtni red iz leta 1859. Šolanje obrtnikov je nato prevzela država. Pri nas so bile za šolanje mizarjev razpisane štipendije. Za šolanje v Gradcu, kjer se je izobraževala večina štajerskih mizarjev, so jim ob šolnini pokrili še stroške prevoza, bivanja in hrane. Omogočeno jim je bilo tudi delo pri raznih mojstrih.
Praded je hodil v iste šole kot Plečnik
V 18. stoletju je bilo mizarsko orodje bojda silno dragoceno, cenjeno in vredno malo premoženje. Kaj se je dogajalo z orodjem kasneje?
V mizarsko orodje se je vgrajeval najkvalitetnejši les in uporabila se je najkvalitetnejša kovina za izdelavo rezil. Zato je še danes uporabno, kar dokazuje tudi orodje v naši muzejski zbirki. Razvoj oblikovanja orodja se je zavestno usmerjal, bil je organski. Baročni slikar je na primer narisal svedrast steber, mizar pa je moral razmisliti, kako ga izdelati. Ob tem razmišljanju je bil inovativen in natančno je vedel, kakšno orodje potrebuje za izdelavo nekega dragocenega pohištvenega kosa. Orodje je temu ustrezno dodelal ali izboljšal. Žal tega danes ni več, ker mizarju ob uporabi sodobnega orodja ni treba več razmišljati, kako bi to izpopolnil. Z vsemi funkcijami, ki ga to ponuja, danes niti ni več popolnoma izkoriščeno.
Mizarsko orodje iz 18. stoletja je še danes uporabno
Marlesova kmečka logika in kuhinje
Nekatera mizarstva, ki ste jih raziskovali, denimo Stojan iz Teharij, nakazujejo, da je odločitev za mizarski poklic močno povezana z nadaljevanjem družinske tradicije. Kaj konkretno prenašajo na naslednje generacije?
V delavnicah, ki delujejo še danes, so sedanji lastniki ponosni na preteklost, radi poudarjajo prejete nagrade in pohvale zadovoljnih naročnikov. Vedo, kako je stari oče govoril, da so potovali v Kelmorajn (Köln) na pohištveni sejem in ga tudi zato spoštujejo. Ali da je praded "hodil v iste šole kot Plečnik" in to izročilo je živo še danes. Mizarji so bili tudi zavedni Slovenci, ki so se udejstvovali v političnem življenju, predvsem v obrtnih strankah. Takratna navodila za stroje, izrazi za orodje in delovne operacije so bili v nemščini. V delavnicah pa so lastniki kot na primer Stojan ali Potočnik poskrbeli za tablice s slovenskimi prevodi in spodbujali rabo slovenskih izrazov. Med družinskimi člani so tako še danes žive navade in šege, ki so jih nekoč negovali. Na mlajše generacije se prenašajo izkušnje, znanje, modrost, vrednote ... Otroci posnemajo starše in te vrednote utelesijo.
Ostaniva še na Studencih v bližini Lesarske šole Maribor. Kakšna je zgodovina nekdaj znamenitega Marlesa?
V preteklosti je imel Maribor ta privilegij, da mu je dravski pristaniški red omogočal nakup splavarskega lesa po nižjih cenah. V Oplotnici, Slovenskih Konjicah in Mariboru se je zaradi tega razvila lesna industrija. V slednjem so delovale številne delavnice s krajšo ali daljšo življenjsko dobo. Marles je bil ustanovljen leta 1960 z dekretom lokalne politike, da se v Mariboru ustanovi velika lesna industrija. Vanj so se združili številni manjši in večji obrati, najstarejši je bil Potočnikov, pa tudi v knjigi obravnavani Pečar iz Ljutomera. S tem se je v Marles steklo znanje v obdelavi lesa celotne Štajerske, Prekmurja in Koroške. Veliki obrati so bili žaga v Limbušu, tovarna pohištva na Pobrežju, Oprema v Cankarjevi … Po kmečki logiki so se odločili za izdelavo kuhinj, ker so imeli vzpostavljeno odlično trgovsko mrežo po celi nekdanji Jugoslaviji in so od trgovskih potnikov na letnih konferencah dobivali povratne informacije o potrebah na teh trgih. Marles je bil največji proizvajalec kuhinj, izdelali so tudi prvo bio kuhinjo v Evropi, ki je imela vse zahtevane certifikate. Iz veliko razlogov - nespretnosti, neznanja, ignorance politike … - so morali leta 1990 razglasiti stečaj. Zanimiva je ugotovitev sodobnih ekonomskih teoretikov, da je danes življenjska doba industrije običajno 30 let; Marles je živel dlje.
Lesarska industrija v Sloveniji je pred četrt stoletja zaposlovala okoli 37 tisoč ljudi, danes se številke gibljejo okoli dvanajst tisoč. Najverjetneje bi si želeli v našem okolju več Napoleonove miselnosti, da je trgovina s pohištvom nacionalnega pomena, kot navajate.
Lahko le pritrdim. Dodano vrednost lesu bi morali ustvarjati pri nas in ne poceni prodajati neobdelan les v tujino. Zagotovo potrebujemo sistemsko rešitev, kako se bolj odgovorno obnašati do lesa, našega nacionalnega bogastva. Na mnogih področjih, tudi na lesarskem, obstaja pri nas prevelika razdrobljenost.
