(INTERVJU) Muzikolog Ivan Vrbančič: Šole naj prislonijo svoj glasbeni lonček

Pri nas je pevskih zborov, narodnozabavnih, popevkarskih in rockovskih izvajalcev kot listja in trave. Veliko je omledne glasbe in takšen glasbeni babilon nam po radiu celo vsiljujejo za vsakodnevno kuliso.

Včasih je veljalo: dva Slovenca - triglasni pevski zbor! No, radi se pač pohvalimo, da smo dobri pevci! Če bo šlo tako naprej, da slovenski glasbeni ziheraši odpovedo celo evropsko akcijo Europa Cantat, potem nam bo res ostal samo še glasbeni babilon. Načelno nimam nič proti kvalitetnim stvaritvam glasbenega babilona; tisti, ki v njem uživajo, naj ga imajo. Ljudem ni mogoče predpisati, kaj naj berejo, poslušajo. Vsak naj počne to, kar ga zanima in čemur je dorasel.

Še sreča, da imamo vrtce in šole, ki že v rani mladosti pomagajo vzpostaviti odnos do glasbe. Kako to naše ustanove počnejo?

Agresivnost glasbenih medijev je resnično silovita. Vzgojne ustanove so tu skoraj brez moči. Največjo neumnost bi zagrešili, če bi začeli otrokom in mladostnikom prepovedovati poslušanje njihovih glasbenih ikon. Edino, kar lahko vrtci in posebno šole naredijo, je, da prislonijo svoj piskrček in ponudijo otrokom didaktično in metodično kvalitetno pripravljene primere klasične glasbe z dovolj močno gledljivostjo in estetsko potenco ter s tem dokažejo, da imajo tudi ta stari glasbo, ki se da poslušati.

Je zanimiva tudi za šolarje?

V klasični glasbeni literaturi je neverjetno veliko glasbe, ki je zanimiva tudi za otroke, le na ustrezen način jim jo moramo podtakniti in jim jo približati. Drugo je vprašanje, ali se vzgojne ustanove, vrtci, šole tega problema v celoti zavedajo. Še posebno veliko odgovornost imajo pri elementarni glasbeni vzgoji vzgojiteljice v vrtcih ter učitelji in učiteljice v prvem triletju osnovne šole. Tako kot si otroci te starosti razvijajo sposobnost govora, fizične sposobnosti in spretnosti, rastejo z njimi tudi glasbene sposobnosti, seveda pod pogojem, da so strokovni didaktično-metodični postopki posredovanja glasbe na dovolj visokem nivoju.

So primerne razmere?

Pogoji so v šolah z dvema urama tedensko zelo ugodni, vprašanje pa je, ali so v celoti izkoriščeni in ali so glasbeno strokovne kompetence vzgojiteljic in učiteljev zadostne. Iz izkušenj pa vemo, da nosijo otroci v srcu in spominu kakšne zanimive, z glasbenimi dejavnostmi bogate učne ure, uspešen glasbeni nastop pevskega zbora ali kakšen drug glasbeni dogodek še dolgo potem, ko odrastejo.

Zato imajo umetnostne predmete.

Med umetnostnimi šolskimi učnimi predmeti sta tu edino glasbeni in likovni pouk in deloma materni jezik z umetniško posredovanimi literarnimi teksti. Osebno sem nekoliko alergičen na naziv šolskega predmeta glasbena umetnost, šolska oblast se ob uvedbi tega naziva zagotovo ni zavedala, kaj je zakuhala. Prav v teh dneh ob koncu šolskega leta dobivajo glasbeni pedagogi na šolah celo pisma z grožnjami za prijavo na ne vem koga vse, češ da njihov otrok lepo poje, da je že umetnik, pa nima ocene odlično. Glasbeni pedagogi pa so v velikih zadregah, kako naj to umetniškost ocenijo, da bo volk sit in mama in ata zadovoljna. Umetnosti v pravem pomenu besede s šolskimi ocenami ne moremo ocenjevati, še najmanj v zgodnejšem šolskem obdobju! Ocenjujemo jo lahko po nekih popolnoma drugačnih kriterijih, s katerimi si v šoli ne moremo veliko pomagati. Veliko sistemsko vprašanje je, ali se v osnovni šoli res lahko gremo neko umetnost, morda v kakšnem najelementarnejšem postavljanju temeljev za kasnejše oblikovanje odnosa do umetnosti.

​Odrinjeni so, če to dovolijo

Glasbeniki in likovniki so bili pogosto potisnjeni na stran.

Glasbeni pouk in glasbena vzgoja je na šolah potisnjena ob stran tam, kjer glasbeni pedagogi med kolegi v zbornici in pri vodstvu šole to dovolijo. Strokovna kompetentnost, kvalitetno delo v razredu in zunaj njega, najde pri starših otrok in v lokalni skupnosti vedno priznanje in vpliv, da glasbena vzgoja ni potisnjena ob rob. Sicer je tradicionalne delitve šolskih predmetov med več ali manj vredne predmete vedno manj, se pa tu in tam še vedno najde mnenje, da se pri glasbi ni treba nič učiti. Pozabljamo, da glasba nastopa kot znanost in umetnost od starih Grkov naprej.

S tem, kako se srečujemo z glasbo, kako jo poslušamo, se vi strokovno ves čas ukvarjate. Če ne znamo poslušati, izgubimo predvsem poslušalci, kajne?

Da, poslušanja glasbe se je treba naučiti. Obstaja veliko načinov poslušanja in procesov, ki ob tem potekajo. Naj za ilustracijo omenim samo dva nasprotna: doživljajsko in analitično poslušanje. Vsi poznamo znano italijansko pesem O sole mio v izvedbi tenorista Luciana Pavarottija. Ali ob tem razmišljamo, v kakšnem taktu, v kateri tonaliteti je pesem zapisana, kako je zgrajena melodija, kako je oblikovan ritem pesmi in tako naprej? Ne, pesem nam je všeč! Kaj pomeni biti všeč, zakaj nam je všeč, kaj nam je v njej všeč in tako naprej. Odgovorov na številna vprašanja niti ne iščemo, ker ob poslušanju uživamo, jo sprejmemo doživljajsko, ne pa razumsko. Nasprotje temu je analitično poslušanje. Za primer vzemimo opero Wozzeck, Vojček, vojak, pisatelja Bertholda Brechta in skladatelja Albana Berga. Neki kritik je dan po premieri opere v Berlinu leta 1924 v časopisu zapisal: "Ko sem šel sinoči iz opere, sem imel občutek, kot da grem iz norišnice!"

Kaj ga je tako vznemirilo?

Opera po vsebinski plati opisuje usodo vojaka, ki ga pruski oficirji zlorabljajo, partnerica ga vara. Po glasbeni plati je polna disonanc, nenavadnih gradenj melodij, arij in akordov in drugega. Poslušalec mora vsebinska sporočila in način komponiranja v začetku 20. stoletja poznati, razumeti. Zato bi moral delo temeljito analizirati. Se pa s časom spreminja tudi gledanje na take stile komponiranja in se danes ob poslušanju teh del nihče več ne zgraža, kot so se takrat. O problemu posredovanja nove glasbe otrokom še danes teče veliko razprav in je za to treba za šolske potrebe izbrati za analizo in poslušanje primerna glasbena dela. Percepcija, zaznava, ki pomeni začetek procesa poslušanja, je pri obeh omenjenih delih, če nekoliko pretiravam, oddaljena svetlobna leta, preden poslušalec tako delo recipira, sprejme. Na vprašanje, ali poslušalec, ki ne zna ustrezno poslušati, izgubi poanto tega, kar mu glasba sporoča, bi torej odgovoril, da ja. Se pa poslušalci razlikujemo glede na potrebe po poslušanju, glede pričakovanj, kaj nam glasba sporoča in kaj nam pomeni. Možnih razlag je še več.

Vaša zadnja knjiga Poslušam glasbo - Didaktični in metodični vidiki bo tistim, ki poučujejo glasbo, v veliko pomoč pri razlagah o glasbi. Metodološko, didaktično delo z logičnimi razlagami. Veliko delo ste opravili, imate tudi vi dober občutek?

Če povem odkrito, imam zelo mešane občutke. Že ko sem jo pisal, sem bil včasih v hudih dilemah, za koga to delam. Tisti, ki bi jo morda resnično potrebovali, so večinoma prepričani, da že vse znajo, in je ne bodo brali. Prav tako je ne bodo brali tisti, ki raje berejo ljubezenske romane in kriminalke, ker je v njej preveč stroke in jih podrobnosti, kakršne knjiga vsebuje, ne zanimajo. Ignoranca dela stroke me še najmanj prizadene, saj je pri nas že del folklore, da se človek ne sme izpostaviti, če pa se, hitro najdejo dovolj načinov, kako eventualno uspešnost izničiti.

Povedanemu navkljub je to knjiga, kakršne nimamo. In torej zelo pomembna.

V državah, kjer je podobne strokovne literature zelo veliko, še ena knjiga več ne pomeni veliko. V Nemčiji je od začetka druge polovice 20. stoletja nastalo na stotine takih in podobnih strokovnih knjig, ob upoštevanju, da je tudi jezikovni trg neprimerno večji kot slovenski. V Sloveniji je to, po mojem poznavanju glasbenostrokovne literature, ena redkih ali res celo edina s tako vsebino. Ne bom rekel, da je pisanje take knjige veliko delo, je pa dober prispevek k poglabljanju strokovnih znanj vseh, ki se z glasbeno vzgojo ukvarjajo.

V knjigi tudi čisto praktično predstavite, kako narediti učne priprave in gradivo uporabne, jedrnate in poučne. Torej je tudi priročnik?

Da, tudi priročnik je lahko. Nekatera poglavja knjige so potrebovala notne materiale, dodatna strokovna pojasnila in razlage, zato je na koncu knjige kar 30 strani prilog s konkretnimi partiturami, tabelami in drugimi materiali. Tudi pet vzorčnih učnih priprav je objavljenih. Nekateri so mi sicer svetovali, naj jih ne objavljam, pa se mi je vendarle zdelo, da je o pripravljanju na pouk treba kaj reči. S pisanjem priprav je pri nas velik križ. Različnih oblik in načinov pisanja je vsaj toliko, kolikor je na fakultetah za izobraževanje pedagogov učiteljev didaktike, kamor priprave spadajo. Učne priprave učiteljev so dokumenti, ki spadajo v šolsko dokumentacijo, so torej obvezna birokracija. Učna priprava je del načrtovanja pouka, torej načrtovanje za vsako uro posebej. V praksi pa je tako, da še tako idealno napisana priprava še ne zagotavlja kvalitetne izvedbe učne ure in obratno, praktiku zadostuje že skica zgradbe učne ure, približno tako kot neseš listek z nameravanim nakupom v trgovino, da česa ne pozabiš. Danes je sicer na internetu dosegljivo veliko notnega in drugega didaktičnega materiala za kvaliteten pouk, precej potrebnih pripomočkov imajo učenci tudi v delovnih zvezkih, tako da je glasbenim pedagogom lažje, kot je bilo včasih. Vendar so med objavljenimi tudi priprave, v katerih nekateri avtorji ne upoštevajo niti najosnovnejših strokovnih kriterijev sodobne didaktike pri navajanju splošnih, operativnih in procesnih ciljev, konkretnejšem navajanju različnih metod, napačnem navajanju učnih oblik, pri zapisovanju celih predavanj, ki jih mora imeti učitelj v glavi, ne pa na papirju, in tako dalje. S tem omalovažujejo stroko in zavajajo nestrokovno javnost.

​Maribor je glasbeno mesto

Maribor, kjer živite, je tudi glasbeno mesto. Kako ste ga doživljali in ga doživljate?

Da, Maribor je tudi glasbeno mesto. Kot drugo največje slovensko mesto po velikosti ima dovolj glasbenih ustanov in dejavnosti, ki ta naziv upravičujejo. Operno-baletno gledališče vzorno skrbi za kvalitetne predstave, občasno celo s presežki, kot je bila premiera baletne upodobitve Orffove Carmine Burane. Koncertna poslovalnica in Narodni dom v okviru omejenih možnosti poskrbita za kvaliteten stik z glasbenim dogajanjem po svetu, alternativna glasbena kultura išče možnosti za preboj z inovativnimi iskanji novih pristopov k svoji ustvarjalnosti, univerza s svojim oddelkom za glasbeno pedagogiko skrbi za izobrazbo bodočih glasbenih pedagogov. Skratka, dovolj perspektiv, ko se bo modrecem v Ljubljani posvetilo, da se vse ne da predpisati, omejiti z maskami in histerijo predpisov in uredb, skritih za kuliso korona krize. Sam zdaj Maribor doživljam upokojensko. Nočnih lokalov ne obiskujem, v gostilnah ne posedam, majhne družabne mehurčke mi predpisuje minister Hojs.

Tu ste največ naredili in ustvarili.

Resda bo prihodnje leto preteklo pol stoletja, kar živim v Mariboru, vendar trdnih korenin še vedno nisem pognal. Še dobro, da je moja Prlekija blizu. Ko sem se selil iz Ljutomera v Maribor, mi je prijatelj Slavko dejal, naj grem raje v Ljubljano, ker tam lahko kaj dosežem. Odločil sem se z Maribor in nikdar se nisem kesal, saj bi bil tudi v Ljubljani prišlek, kot sem v Mariboru. Marsikdaj sem tako občutil, da nisem otrok Maribora. Sem pa vseeno hvaležen, da mi je bilo v Mariboru omogočeno vsaj to, kar sem dosegel, in sem mariborske barve zastopal častno kot tekmovalec na desetih tekmovanjih Naša pesem, ki jo je posvojil Maribor, ter na številnih turnejah in tekmovanjih tudi zunaj Slovenije.

Naši pevski zbori - bili ste pevec, dirigent, mentor - so bili zmerom na visokem nivoju.

Zborovska pesem me je spremljala vse življenje kot zborovskega pevca in kot zborovodjo. Še danes rad prisluhnem lepo zapeti pesmi. Kvaliteta zborov je odvisna od številnih dejavnikov, družbene razmere jim danes niso naklonjene ne v materialnem smislu in ne v možnosti predstavitve svojih dosežkov, kar slabi interes za dejavnost. Razveseljuje, da je petje mladinskih zborov na mariborskih šolah kvalitetno, še posebno naj opozorim na živo pevsko dejavnost na gimnazijah.

Katerih zborov in ljudi iz Maribora ter dogodkov v zvezi z njimi se še zlasti radi spominjate?

Kot zborovodja in pevec in svetovalec zborom sem del zborovskega dogajanja kakšno leto ali dve manj kot sedemdeset let. V tem času se je nabrala množica prijetnih spominov, anekdot, dogodkov, ki bi morda zaslužili obuditev v knjigi. Med mariborskimi zbori sem se kot pevec najprej srečal z Učiteljskim pevskim zborom Slavko Osterc, ki ga je vodil doyen takratnega štajerskega zborovstva, profesor Jože Gregorc. S spoštovanjem se ga spominjam tudi s številnih nastopov z Moškim zborom Slava Klavora. Sam sem takoj po prihodu v Maribor prevzel umetniško vodenje mešanega pevskega zbora v društvu Angela Besednjaka. To je bil številen zbor, bilo je 62 pevk in pevcev, pod patronatom železniških delavnic, vzdrževali smo intenzivne stike z zborom v Sarbogardu na Madžarskem in z zborom v Wuppertalu v Nemčiji. V delu s pevskim zborom Pro musica sta se na prehodu v novo stoletje že čutila upadanje interesa za zborovsko prepevanje in pomanjkanje materialnih sredstev, manj je bilo možnosti koncertiranja in povezav s tujino, in zbor je utihnil. Največje uspehe pa sem dosegel z dekliškim zborom Mladinskega kulturno-umetniškega društva Heribert Svetel.

To so bila zlata mariborska pevska dekleta.

Da, to so bile pevke iz Šole za glasbeno in baletno izobraževanje. Po zaslugi in neutrudni pomoči ravnateljice gospe Majde Jecelj smo imeli dovolj ugodne razmere za študij kvalitetnih programov, s katerimi je zbor koncertiral na številnih koncertih. Višek je dosegel leta 1981 na jugoslovanskem tekmovanju glasbenih šol v Ilidži pri Sarajevu, kjer smo prejeli maksimalno število sto točk. Maja istega leta smo bili prvi na domačem delu Mladinskega pevskega festivala v Celju, prejeli smo 96 točk, in prvi na mednarodnem tekmovanju istega festivala s 96,6 točke. Prednost zbora je bila v tem, da so se vse pevke glasbeno izobraževale in so vaje jemale včasih bolj zlahka, ko pa je šlo zares in na koncertih, snemanjih in tekmovanjih, so bile sposobne maksimalne koncentracije in dati vse od sebe. Zasluženo se je zbora še dolgo držal naziv zlata mariborska dekleta. Posledica uspešnega dela je bila, da so skladatelji začeli za zbor pisati in smo včasih vzeli v študij še od črnila mokre partiture. Dober dosežek je bila tudi posneta gramofonska plošča Na vrtu mi javor zeleni.

​Sopranistka Regula Mühleman in drugi

Dano nam je bilo dvoje ušes in samo ena usta, da bi mogli poslušati več in govoriti manj, ste v knjigi citirali Zenona iz Kitija. Modrost še kako za ta čas.

Da, starogrški modreci so bili vizionarji in njihove vizije so aktualne še danes. Škoda, da nimajo tega citata nekje na zelo vidnem mestu zapisanega v našem parlamentu in na premnogih seansah, kjer dolge ure mlatijo prazno slamo. V glasbi pa smo odvisni predvsem od poslušanja in zaznavanja tega, kar slišimo, zato je prav, da imamo vsaj dve ušesi.

Kateri glasbi ste v zadnjem času še posebno radi prisluhnili in jo priporočate tudi drugim?

Zelo rad in pogosto prisluhnem vsaki dobri glasbi, ne glede na to, ali jo je zapisala nevešča roka zapisovalca ljudskih pesmi ali improvizaciji nenotalnega, a glasbeno talentiranega jazz pianista, predvsem pa veliko poslušam dela velikih skladateljev vseh stilnih obdobij. Če bi se moral odločiti za konkretnega interpreta in delo, bi to bila mlada švicarska sopranistka Regula Mühleman s svojimi odličnimi izvedbami Mozartovih arij iz njegovih oper in Griegovih pesmi iz Peera Gynta ter drugih avtorjev. Navdušuje me genialna kitajska pianistka Yuja Wang, kljub svojim štiriintridesetim letom že ena najboljših pianistk v svetu, s svojim repertoarjem več kot petnajstih klavirskih koncertov in recitalov. Pogosto poslušam interpretacije Claudia Abbada, še posebno 2. simfonijo Resurrection Gustava Mahlerja. Youtube mi pri tem zelo pomaga, tako da mojih nekaj več kot 500 video trakov in približno toliko CD-jev leži ob enostavnejši tehniki glasbene reprodukcije zaprašenih v knjižni omari.

Kaj kot upokojenec počnete?

Po desetletjih, ko so mi delovni dan predpisovali drugi, zdaj o tem odločam sam. Dolgčas mi pomagajo preganjati moje ljubice - knjige, da ne bo pomote. V svoji knjižnici imam zelo bogato zbirko strokovne glasbenopedagoške literature in zborovskih partitur. Občasno jih moram pobožati in z njimi preganjati demenco. Ob tem še kaj napišem.

Kaj bo v naslednji vaši knjigi? Morda res glasbeni spomini?

Če bo zdravje in bo dovolj energije, morda čez kakšno leto Metodika glasbenega pouka v osnovni šoli. Celo življenje me je preganjala in mi ukazovala poti, po katerih naj hodim. Zdaj se ji maščujem tako, da jo zapišem. Za glasbene spomine je še prezgodaj, moram še kaj doživeti, da bodo doživetja in spoznanja postali spomini.