V letih 1961 in 1962 je začel peti pri Koralih, a pogovor z njim ni samo obujanje spominov na čas, ko so rokerji v Sloveniji prvič bili tesno v stiku z dogajanjem po svetu in tu spreminjali način razmišljanja in življenja, on je glasbenik še sedaj. Piše besedila za pesmi, v katerih se večinoma res spominja, a poanta, da so spomini tudi shramba ljubezni, je univerzalna. "Čas res neusmiljeno teče," reče. Od Koralov in Generacije so ostali štirje, bobnar Marjan Kosar je umrl; od skupine New Comes je živ Darko Mustajbašič - Baša, Ivana Korbuna - Habana, Draga Centnerja - Korla in Mirka Macha ni več. Iz benda After Eight, s protestnim imenom proti hori legalis, sta odšla Branko Bedenik in Rado Urbančič - Raky.
Iz benda Aquarius se Slavko Rajh - Sax ukvarja s fotografijo, bas kitarist Marjan Žula je postal ravnatelj. Od Talismanov Erih Čeh, Jože Giber - Jumbo in Štefan Borovšak - Didi, včasih tudi Murin nogometaš, niso več med nami. "V začetku je bil z nami še bobnar in pevec Ivek Baranja, ki zdaj tolče bobne pri Čudežnih poljih in še pri enem diksilend bendu iz Celja, Damjan Katalinič in Tedy Lah, ki je potem pomagal mnogim mariborskim bendom pri uvozu instrumentov iz Amerike, nista več v glasbi."
Spominja se Lada Gašperiča, s katerim sta imela prvo potujočo diskoteko v Jugoslaviji. Milko Hren, Andrej Veble in Ivo Mojzer so bili tudi njegovi glasbeni kompanjoni, nazadnje so skupaj nastopili na spominskem koncertu pri Draganu Buliču.
"Če bi se lahko vrnil v mladost, bi si najprej našel dobro službo, potem bi se začel resno ukvarjati z glasbo. Še najboljše bi bilo delati na radiu ali televiziji. Bolj bi se posvetil pop glasbi, nekakšni mešanici tistega, kar počneta Avicii in Imagine Dragons, pri čemer bi se posvetil kitari in klaviaturam." Ukvarjal bi se z mediji, ker tudi dobra pesem ostane v pozabi, če je ne predvajajo.
"Z bendom Bijele strele sem imel priložnost oditi v svet, a se nisem odločil, ker bi moral zapustiti srednjo šolo. S Korali oziroma z Generacijo bi morali posneti pesmi Whats your name little girl in Every girl has hundred boys, ki bi dobro narejeni gotovo pristali na tujih lestvicah," odgovarja na vprašanje, kaj bi naredil drugače. Skupina z odličnim kitaristom in avtorjem Mirkom Fistravcem je bila odlična, potrebovala bi pravega menedžerja. "Če bi ostal v Nemčiji, bi postal dober pevec šlagerjev, in ko bi soul glasba šla v zaton, bi užival življenje plejboja," se nasmehne. "Najpomembnejše pa bi bilo, da bi glasba ostala z menoj." In tako je tudi sedaj, ko je hodil po domačih glasbenih poteh.
V rokah imamo čas vsega sveta
"Večkrat sem v življenju imel težke trenutke, pisanje proze ali poezije me je zmeraj izvleklo iz kakšnega psihičnega stanja, ki bi me verjetno potlačilo nekam globlje," pove o tem, kaj ga je potisnilo k izdajanju knjig. "Pišem takšno poezijo, da se tudi drugi ljudje v njej najdejo, in to mi je v veliko zadovoljstvo." Že prej bi moral začeti pisati, pravi, a nikoli ni prepozno. "Nekaj časa mi je še ostalo, da še kaj napišem in izdam tudi kakšen cede," reče. "Naredil bi ploščo v heavy metal stilu, lahko tudi kaj drugega močnega."
Veliko mu pomenijo živi nastopi. "Po pandemiji se mi zdi, kot da kariero delam spet od začetka, tako dolga je bila ta pavza." Če bo spet vse normalno, ga bo mogoče najti povsod, na rojstnih dnevih, porokah, rock'n'roll zabavah, žurih za študente. "Lahko zapojem in igram vse zvrsti glasbe, v repertoarju imam 1400 skladb, nastopil sem večtisočkrat in glasu nisem izgubil niti takrat, ko sem pred leti nastopal na trideseti obletnici mature Prve gimnazije, ko sem začel z nastopom kot 'one man band' v soboto ob 13. uri in končal v nedeljo ob 5. uri zjutraj. Celih šestnajst ur, upam, da se marsikdo od takrat prisotnih tega spomni."
In smo spet pri spominih, kjer je lepše, kot je zdaj. "Nekega dne, ko so vladale lisice, sem odšel v temen gozd," se začne ena od njegovih pesmi v knjigi Shramba ljubezni. Drugo začne optimistično, skoraj aktivistično: "V rokah imamo čas celega sveta."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
