(INTERVJU) Gal Gjurin iz Kanade: Ko popustijo zavore, se spodaj razkrijejo druge plasti. To je tisto, kar je v Sloveniji srhljivo

Eden najbolj vsestranskih, ustvarjalnih, pa tudi uspešnih glasbenikov pri nas, Gal Gjurin, je v zadnjih letih svojo glasbeno pot nadaljeval tudi v Kanadi. Čeprav ima dvojno državljanstvo, je svojo kariero najprej začel pri nas, šele zdaj se prebija na tistem ogromnem trgu čez lužo. In to zelo uspešno. Kar pomeni, da imamo na naši sceni tudi izjemno kakovostne umetnike, ki se lahko kosajo z največjimi svetovnimi imeni. Seveda Gal tudi pri nas izstopa. Glasbo je težko opisati, lahko pa omenimo, da je pred kratkim preštel, s koliko različnimi inštrumenti je že snemal za kakšnega od posnetkov, ki ga je ustvaril zase ali za koga od glasbenih kolegov, ki ga zelo radi angažirajo tudi za studijsko delo: 103 različne inštrumente je uporabil! Gal je izjemen ne samo v svoji glasbeni vsestranskosti, pač pa tudi razmišljanju.

Še pred covidom ste se preselili v Kanado in tam nadaljevali kariero. Kako to?

Kanada je moja domovina že od rojstva, po mami. Vsako leto sem tam preživljal počitnice. Imam dvojno državljanstvo, shodil sem sicer v Kansasu, v ZDA, in nasploh sem že kot majhen otrok veliko časa preživljal na drugi strani Atlantika. Tako avtomatično vpijaš kulturo in jezik.

Zakaj ste potem kariero sploh začeli v Sloveniji, ko pa vsi mladi glasbeniki sanjajo o Ameriki?

Sanjajo marsikaj, heh. Intrigantno vprašanje, dejansko bi kariero lahko začel tam. Kot pozni najstnik sem redno sodeloval na jam sessionih v torontskih blues in jazz klubih. A sem se na neki točki odpravil študirat slovenščino v Ljubljani, tudi zaradi vrednosti našega malega jezika in njegove eksotike. Ali morda obstaja lepši jezik za pisanje poezije, kakor je jezik z dvojino?

Nekateri slovenisti opozarjajo, da so določeni jeziki dvojino že "ukinili" in da je slovenščina zaradi tega staromodna, nazadnjaška.

Kakšne traparije so pa to? Vsak jezik je lep in ima svoje posebnosti, prednosti in slabosti. In jezikov je ogromno. Samo na Kitajskem jih je 300, v Afriki prek 2000. To so nore razsežnosti, ki jih zahodnjaki ne dojemamo in ne spoštujemo najbolje. Pomembno je delati kvalitetne skladbe v slovenščini, saj imajo glede na maloštevilnost govorcev veliko večjo vrednost kot skladbe v angleščini, ki jo govori mnogo več ljudi - in tudi skladbe v angleščini piše neprimerno več ljudi, saj dandanes že vsak misli, da zna angleško. Kot Kanadčanu mi je to nehote malce smešno, saj so skladbe večinoma pod osnovnošolsko jezikovno ravnjo in gre predvsem za maličenje angleškega jezika, ki je sicer izredno razvit. Na južni Korziki obstaja na primer mesto Bonifacio, tam sem spoznal taksista, ki je govoril bonifacijščino. Razložil mi je, da jo govori le dva tisoč ljudi in da mu je žal, ker jezik izumira. V njej mi je povedal nekaj stavkov. Bonifacijščina je res izjemen jezik, zveni kot neka čudovita mediteranska glasba. Obstaja celo bonifacijsko-francoski slovar. Predstavljajte si, da naredite skladbo v bonifacijščini. Kakšen dragulj je to!

Ampak običajno je glasbenikom pomemben velik trg, v bonifacijščini pa je ta zelo omejen.

Jasno, ampak glasba je predvsem duhovna in kulturna vrednota. Ima sicer tudi finančni vidik, ampak to še zdaleč ni edini vidik. Zame pa sploh ni na prvem mestu. Nikoli ni bil in nikoli ne bo.

Običajno mladeniči, ko vstopajo v glasbeni svet, sanjajo o stadionu, množici ljudi …

Pa jaz imam množico ljudi, v obeh domovinah. Mene to res ne skrbi. Mokre sanje mladeničev so pač mokre sanje, do resnične realizacije je pot precej dolga in trda.

Skrb za slovenski jezik za raznolikost sveta

Na kateri točki ste se torej odločili, da boste začeli delati še za kanadski trg?

Ko sem se leta 2016 vrnil iz Kanade, sem dobil preblisk - v meni je bilo toliko nove kanadske glasbe, ki sem jo enostavno moral vreči iz sebe - in posnel materiala za tri albume. Poleg tega sem v Sloveniji moral zaključiti neko osebno in tudi profesionalno obdobje. Bil sem na dvoletni turneji s Simfoničnim orkestrom Cantabile, obiskal sem domala vse festivale in dvorane. Hkrati je odhod v Kanado sovpadal s tem, kar se je takrat dogajalo v slovenski glasbeni kulturni politiki, kjer sem bil kot predsednik Glasbene unije Slovenije vpet v boj za pravice glasbenikov in v zavzemanje za kvalitetnejšo glasbo. Pred dvanajstimi leti sem se namreč znašel na razpotju, na katerem se pravzaprav znajde vsak glasbenik, čeprav si morda tega ne prizna: ali boš svojo rit podredil in prodal dušo ali pa se boš postavil po robu, na pravo stran, in zagovarjal kakovost - posameznika, svobodo, jezik in kulturo. Kot Kanadčan moram poudariti, da smo v Kanadi kulturno zelo pisana država, saj ameriški kontinent temelji na priseljevanju in vem, kaj pomeni multikulturnost in kako pomembna sta raznolikost ter spoštovanje kultur in jezikov. In, ko smo že pri jezikih: skrb za slovenski jezik je enostavno skrb za raznolikost sveta. Kdor je proti zaščiti slovenskega jezika, je proti raznolikosti sveta. Tudi kanadska glasba se ščiti, in sicer pred agresivno glasbeno industrijo iz ZDA. Logično. To je tako kot skrb za raznolikost živalskih ali rastlinskih vrst. No, pred dolgimi dvanajstimi leti sem se odločil, da bom šel do konca v boj za to raznolikost in proti enoumju. Ta boj se je zame sicer končal leta 2016, ko je minister Počivalšek ustvarjalcem vsilil zakon, ki ni niti pravilno implementiral evropske direktive 2014/26, hkrati pa se mi je na prvi tir ravno pripeljala nova kanadska muzika, ki je izbruhnila kakor vulkan. Vse je sovpadalo in vedel sem, po kateri poti moram. Zame je umetnost nad politiko: namreč, kar dosežeš v politiki, lahko nekdo zbriše z enim samim zamahom; kar narediš v umetnosti, pa je nedotakljivo in ostane za zmeraj. Preberite si Bulgakova, Mojstra in Margareto. Tole je še morda pomembno dodati: če te že kot mulca hočejo zriniti naprej, se drugače lotiš pohoda na trg, sploh mednarodni. Jaz se tega lotevam počasi, bolj prefinjeno in s precejšnjo mero predznanja, z izkušnjami, na odru, v studiu in v življenjskem smislu. Popolnoma drug pristop. Počasnejši, a bolj trden.

Se vam zdi, da ste tam še vedno obstranec v glasbenem smislu?

Odvisno, kako gledamo na to. Moja dvojna plošča C je bila letos v igri za album leta za kanadskega grammyja. Trenutno je v igri za album leta in za izvajalca leta za torontske glasbene nagrade.

Torej definitivno niste obstranec. So vas potem sprejeli odprtih rok?

Absolutno. Tudi odziv na turnejo po ZDA leta 2019 je bil odličen. Bil sem v New Yorku, Pensilvaniji, Ohiu, Michiganu … Zanimivo, da so do mene po koncertih hodili tudi Afroameričani, kar je vsekakor svojevrstno priznanje, saj so morali premostiti svoj lastni kompleks, svoj "black" rasizem, če smem tako reči, in iskreno seči v roko "white" glasbeniku. Sicer je pa tako, obstranec v Kanadi ni Justin Bieber, ni Shawn Mendes, ni Bryan Adams, ni Joni Mitchell, niso Nickelback, ni K. D. Lang, ni Neil Young, ni Celine Dion, Alanis Morissette, Oscar Peterson, Glenn Gould, Gil Evans … Ampak tu govorim res o svetovni špici. Kanadska glasba je močna, to ni mačji kašelj. In lepo je biti del te velike družine, tako ali drugače.

Se je tam potem težje prebiti, ker je toliko več konkurence?

To je odvisno od sreče in od tega, da se pojaviš ob pravem času na pravem kraju. Slovenija je specifična. Hitro si opažen. Če te neka klika pograbi in povzdiguje, potem tudi hitro nekam prideš, vsaj navidezno. Vprašanje je, koliko časa potem obstaneš, in predvsem, v kaj se razviješ. Mnogi sčasoma zabluzijo, se zapijejo, zalenijo, zadrogirajo, notranje umrejo. Obstajajo pa tudi skupine in izvajalci, ki so dobri, pa žal ne pridejo nikamor, čeprav delajo že 20 let. Potem pa smo tu še razni norci, se opravičujem izrazu, nindže, komandosi, ki delamo sami, imamo svoje založbe. Jaz sem lastnik vseh svojih pravic, kar v Sloveniji kar precej težko najdeš, v Kanadi pa morda še težje, a imam tudi v Kanadi svojo založbo Osh Publishing in svoj studio v vzhodnem Torontu, v Oshawi. Vse imam dvojno. To, kar imam v Ljubljani, imam tudi v Torontu. Ko pridem z letala v Evropi ali Kanadi, vedno lahko grem takoj v studio in začnem ustvarjati.

Kaj pa uspeh v Kanadi in drugod za vas pomeni finančno?

Moja denarnica ni zajetna, je pa kljub temu dobre volje. Za primerjavo: davčne stopnje v Kanadi so bistveno manjše, ostane ti torej več denarja. Pari, stari 30 let, si načeloma tam lahko kupijo hišo. V Sloveniji si niti pri svojih petdesetih ljudje ne morejo kupiti stanovanja izključno z lastnim denarjem - se pravi, da denarja ali bivališča ne podeduješ, da se kreditno ne zadolžiš kot idiot za cela desetletja.

Med Evropo in Kanado

Imamo v Sloveniji slabše politike kot v Kanadi? Imajo tudi tam afere, kot so pri nas?

Kanada je v skupini G7, to je sedem ekonomsko najmočnejših držav. Tako kot tu so tudi tam afere. Afere so del politike. Med Evropo in Kanado ni neke bistvene razlike. Bistvena razlika je v tem, da so v Sloveniji politiki glavne zvezde, politika je glavna stvar, o kateri vsi ves čas debatirajo, vpeta je v vsako poro življenja. Kar mi je naravnost ogabno. Odbijajoče ostudno. V Kanadi ni tako. V Kanadi se bomo s kolegi prej pogovarjali o hrani, hokeju, muziki, življenju, odnosih. Zagotovo pa ne o politiki. To temo se redko privleče ven.

Kaj pa nivo komunikacije v družbi?

Nivo je vedno malo odvisen od konteksta, v katerem debatiramo, in predvsem od govorcev ter njihove čustvene in jezikovne inteligence. Evropsko okolje je malce drugačno od kanadskega. V predvolilnih kampanjah se recimo v Kanadi javno pljuvajo stranke veliko bolj direktno kot v Sloveniji, ne samo v soočenjih, obstajajo celo TV-spoti v slogu "Ne volite tega, ker je nor". Politika pač igra drugačno vlogo, in ko gremo volit, se predvsem zelo zabavamo, brez pretirane toksičnosti in žolčnih izlivov. Ljudje se trenutno bolj ukvarjajo s tem, kako in kje se cepiti in kako premagati epidemijo, kar pa ne pomeni, da je Trudeau štirikrat na dan na televiziji. Ali pa da panične opozicijske stranke delajo proteste in grizejo kolena na biciklih. Slovenija po tridesetih letih še vedno ne premore resne konstruktivne državne politike, niti regionalne ne. Kar poglejte, kaj se je zgodilo s Štajersko, tudi v kulturnem smislu. Kakšna škoda. Pred leti mi je neki kolega Nizozemec v Reykjaviku, ko sem odšel na Islandijo kot predsednik Glasbene unije Slovenije podpisat pristopni memorandum k Evropskemu združenju glasbenih avtorjev, rekel, naj počakamo še kakšnih 200 let. Smo mlada država, tako pač je - ki pa vidno zanemarja svojo zgodovino in uničuje svojo lastno kulturo. In kultura ni samo umetnost, ampak so to tudi jezik, komunikacija, dediščina, navade, odnosi, vedenje, socialni vzorci, psihologija. Kultura je res širok pojem, ki v Sloveniji šepa. Skoraj pod vsakim okravatenim meščanom v Sloveniji se v resnici skriva kmet ali pa pritepenec z vasi. Tudi pri nališpanih, opojno dišečih meščanskih damah se takrat, ko se malo bolj sprostijo, vidi, da so puhoglavke in primitivke. Sploh če še kakšen kozarček spijejo. Ko popustijo zavore, se spodaj razkrijejo druge plasti. To je tisto, kar je v Sloveniji naravnost srhljivo. Ta psihološki svet spodaj. To je povezano tudi z ogromnim številom konvertitov: doma iz katoliške družine, navzven usmerjen levičarsko, domala komunistično - ali obratno. Tudi to je Evropa, zgodovina Evrope. Ko v Kanadi praznujemo Remembrance day, torej dan spomina na vojne veterane, so zraven vsi veterani, tudi potomci tistih iz prve svetovne vojne, ki v Sloveniji skoraj ne obstaja več. Ampak še kako obstaja. Sam sem jo veliko raziskoval. Tudi z otroki smo na primer obiskali strelske jarke na soški fronti.

Joj, ne še prve svetovne vojne pri nas zraven potegniti, še za drugo se ne moremo zmeniti, kdo je bil dober in kdo slab!

V Kanadi so stvari kristalno jasne. V prvi se je dogajalo, kar se je dogajalo, v drugi se je borilo proti nacizmu. Konec. V vzhodnem Torontu, kjer živim, imamo v Oshawi velik muzej vojaške zgodovine. Na Remembrance day, se pravi 11. novembra, dan pred mojim rojstnim dnem, se vedno organizira velika parada, pridejo škotski dudarji, so povorke, minuta tišine ... Povsem drugače je. Brez dilem. Tam me res ni sram izobesiti naše kanadske zastave, v Sloveniji pa je iz protesta do splošne politike ne izobešam. Od znotraj vem, kako država deluje … Precej časa sem preživel v državnem zboru na sejah, vem, kako politika deluje, in do nje čutim velik odpor - pa ne do naroda, ne do ljudi, ne do kulture in ne do jezika, do nedelujoče države in katerekoli politike pa absolutno. Bil sem pogajalec pri petih vladah RS in ne morem reči, da je katera bila boljša od druge. Vse je na koncu zanimalo samo, kako bodo zagotovili posle velikim igralcem v majhnem slovenskem ribniku ter po možnosti pobrali denar še glasbenim avtorjem in izvajalcem.

Za dobrobit malega človeka

Kar pomeni, da politikov ne zanima, kako bodo oni sami dobili denar, ampak delajo za interese iz tujine?

Iz tujine, pa seveda tudi za domače lokalne dobičkarje in zdraharje. Ko sem bil v Bruslju v Evropskem parlamentu oziroma ko sem se sestal z Evropsko komisijo, so mi stvari postale dodatno jasne skozi fizično podobo: v parlamentu je namreč velika kavarna, v kateri so mizice meter krat meter, in za temi mizicami na eni strani sedi poslanec, na drugi pa lobist. To lobiranje je uradno integrirano v evropski politični sistem. Glasbenim avtorjem je seveda izjemno težko priti k tem mizam, da bi zlobirali kaj dobrega za celoten evropski glasbeni živelj, saj za njimi sedijo založbe in medijske hiše, torej tisti, ki imajo največje interese, so tudi najbolj nasilni in imajo že sedaj največ denarja in kontrole nad glasbenim trgom. Jaz sem se vedno boril za malega človeka oziroma za dobrobit posameznikov. In predvsem proti vsaki oderuški glasbeni založniški politiki.

Ste obupali, da bo v Evropi in Sloveniji boljše?

Deloma, logično - kdo pa ne bi? Zadnja stvar, s katero sem se resno ukvarjal, je bila porazna Počivalškova protipravna implementacija evropske direktive 2014/26. Torej tudi če velepametna Evropska komisija nekaj reče, še vedno obstajajo triki in štosi, kako to zaobiti. Minister Počivalšek nam je glasbenikom v zakonu spisal, kaj vse bo implementiral iz direktive ter nam omogočil več svobode pri delu in pravicah, potem pa zraven pripisal "razen, če je v tem zakonu drugače določeno". In v zakonu je seveda skoraj vse drugače določeno ... Stalno se zadaj ščiti linija, ki obsega slovenske glasbene založbe, ki so zastopnice tujih, večjih založb, medije, kabelske operaterje. V ozadju ravno ti akterji pišejo glasbeniško zakonodajo in pritiskajo na zakonodajalce, mi kot fizične osebe pa smo na robu. Tudi če smo izpeljali kakšne dobre partizanske akcije v okviru osveščanja, tudi če smo bili prisotni v velikem številu v državnem zboru na sejah, nas nihče ni poslušal ali upošteval, saj je vse vnaprej določeno. In naj mi ne trobezljajo o vladavini prava, dokler v Sloveniji doživljam, da se potvarjajo policijski zapisniki, da me samooklicani radijski mogotci dajejo na sodišče, ker sem o njih povedal kakšno resnico v parlamentu, da se nekoga, če zmaga na prvi stopnji, "prebaci" na drugo stopnjo, ker imajo tam pač že naštimanega svojega sodnika, ki bo drugače odločil in tako dalje. Dokler bo pravni sistem v Sloveniji tako koruptiven, v njej ne morem biti in ne bom pripadnik pravne države, ki jo je tako opeval bivši premier "Cmerar". V Kanadi ja, saj so pravne stvari poštimane, v Sloveniji pa zaenkrat še ne. Čeprav … tudi kanadski sodni sistem ima svoje umazane stare grehe, sploh glede staroselskih Indijancev. A to je že druga zgodba, za kdaj drugič.

Imate še odprte kakšne sodne postopke?

Kje pa! Tudi vse, kar sem moral iztožiti, sem iztožil. O meni so veliko lagali, me lažno obtoževali, vlagali krive ovadbe, zasledovali, ustrahovali, nadlegovali in fotografirali moje otroke, vdirali v stanovanja, vdirali v maile, prisluškovali telefonom ... Ničesar mi nikoli niso uspeli pripeti, saj sem bil vedno "čist ko suza". Po sodiščih sem sicer vedno zmagoval zaradi argumentov, čeprav finančno ni bilo od tega nobenega učinka - imam pa pač moralne zmage, če nič drugega, heh. A tudi to je veliko. A kot rečeno, s tako intenzivnim razdajanjem sebe za druge glasbenike in za "staro pravdo" se ne ukvarjam že pet let. Prideš pač do konca tega, kaj si pripravljen dati … Nekje potegneš mejo in to je to. Glasba je še edina stvar, ki me zanima in ki se ji zdaj spet polno posvečam. Tega sem neizmerno vesel in čas je za žive poletne koncerte na res čudovitih lokacijah po Sloveniji. Takih koncertnih lokacij Kanada pač ne premore. Premore pa kaj drugega.

Vidite, da nima smisla riniti z glavo skozi zid.

Ne, ne gre za rinjenje glave skozi zid. Nismo šli skozi zid, saj ta "zid" ni neka abstraktna enota. To so živi posamezniki, ljudje in interesi, ki jih določeni ljudje ali korporacije ali politične linije ščitijo. In absolutno nismo šli z glavo, temveč kulturno, s peresom, tako kot je šel protestant Martin Luther leta 1517.

In on je neko spremembo dosegel.

Tudi mi smo jo, samo na drugačni ravni. Glejte, danes se o glasbi v Sloveniji drugače pogovarja. To ni majhen dosežek. In tako kot je mene lovila inkvizicija, bi tudi Luthra scmarili na grmadi, kakor so reformatorja Jana Husa, ki se je zavzemal za podobne stvari, le sto let prej - bohemijski Hus pač ni imel za sabo bogatih nemških princev, kot jih je imel Luther. Nemška gospoda je pač imela dovolj tega, da v Vatikan pošiljajo denar. Ogromno denarja je šlo iz nemških dežel v Vatikan čez Alpe. Luthru so se zadeve pač časovno in politično poklopile in nastala je reformacija. Hus ni imel teh političnih pogojev.

Ko teh "umazanih" politikov in politikantov torej ne bo več, bo vaša glasba ...

… še vedno obstajala. Ja. Tako je pravilo narave in družbe. Osnove SND. Mi smo nad državo, pa če se vsi na glavo postavijo. Dotikamo se človeškega na eni strani in božjega na drugi. Kakor je naslikal v Sikstinski kapeli že Michelangelo.

Ste skratka zmagovalec na dolgi rok?

Pa tudi na krajši rok.