(INTERVJU) Slovenska inženirka leta: Matematika v življenju prav pride

Ko gre za raka, smo vsi še posebno veseli kakršnegakoli napredka.

​Protonska terapija v resnici ni tako zelo nova metoda, po svetu je prek sto centrov za zdravljenje s protonsko terapijo, največ v ZDA, Evropi, na Kitajskem in tudi na Japonskem, kjer je gostota centrov na prebivalca takoj za ZDA. Se pa v zadnjem času zaradi napredka tehnologije in zdravstva ter obetavnih kliničnih rezultatov po svetu pospešujeta izgradnja in uporaba protonske terapije. Protonska terapija je naprednejša oblika obsevanja tumorjev - v nasprotju s klasičnim obsevanjem, ki uporablja fotone, obseva s protoni ali celo ioni. Ker so ti delci težji, se ob potovanju skozi tkivo obnašajo drugače. Fotoni ob prehodu skozi tkivo skoraj ne izgubljajo hitrosti in tako potujejo skozi celotno telo in poškodujejo vse organe na svoji poti, ne le tumorja, temveč tudi zdrave organe in tkivo. Medtem pa težji delci v tkivo vstopijo z zelo nizko energijo in ob prehodu skozi tkivo izgubljajo svojo hitrost. In ko se upočasnijo dovolj, da ne morejo več potovati naprej, ob zaustavitvi sprostijo vso preostalo energijo, ki jo imajo, in tako na tem mestu povzročijo največjo škodo. Rezultat je ta, da na poti do mesta zaustavitve povzročijo precej manjšo škodo, naprej od mesta zaustavitve pa sploh nobene.

To je že zelo pomembno.

Obsevanje s protoni lahko zaradi manjših stranskih učinkov v tumor dostavi celo precej večje doze radiacije z bistveno manjšimi negativnimi učinki na okolišnje tkivo. Glavna prednost obsevanja s protoni v primerjavi s klasičnim obsevanjem je vsekakor ta, da pri prvem okolišnji organi in tkiva prejmejo precej manjše doze radiacije. Zaradi tega je manjša pojavnost sekundarnih rakavih obolenj, ki so posledica obsevanj. Še zlasti je ta lastnost protonske terapije pomembna pri obsevanju rakavih tumorjev pri otrocih, saj so njihovi organi še v fazi rasti in lahko radiacija celo povzroči njen zastoj. Pri odraslem so na primer kosti manj občutljive za obsevanje, pri otrocih pa lahko obsevanje povzroči, da kost preneha rasti. Poudariti velja tudi, da protonska terapija ne izpodriva prevladujoče fotonske terapije za zdravljenje raka, temveč jo dopolnjuje, da je zdravljenje čim bolj učinkovito.

In kaj konkretno delate v vašem podjetju?

Prvenstveno se ukvarjamo z razvojem programske opreme za krmiljenje in upravljanje pospeševalnikov. Pospeševalnik je sestavljen iz številnih zapletenih visokotehnoloških komponent in naša programska oprema za krmiljenje skrbi za to, da se vsi deli povežejo v celoto in da se vse operacije, potrebne za delovanje pospeševalnika, odvijajo v točno določenih trenutkih in pod natančno določenimi pogoji. Prav tako razvijamo programsko opremo za upravljanje pospeševalnikov, kar zajema tudi uporabniški vmesnik. Ta omogoča upraviteljem pospeševalnikov, da pošiljajo ukaze do njih prek uporabniškega vmesnika, ki je razumljiv ljudem. Oprijemljivo največ svojega časa namenjam delu na takem upravljavskem sistemu za protonsko terapijo. Naš sistem poleg upravljanja pospeševalnika zajema še upravljanje vseh komponent, ki so v sobi za obsevanje in med katere sodijo tudi pozicioniranje, slikanje in registracija pacienta.

Iskanje različnih pristopov

Kaj je za vaše delo treba znati in vedeti? Seveda računalništvo, ker ste programerka. In še kaj? Kaj so problemi, s katerimi se v službi ukvarjate?

Moje delo obsega programiranje in tudi projektno vodenje, kar pomeni, da imam veliko stika tudi s strankami, člani moje razvojne ekipe in z drugimi ekipami, s katerimi sodelujemo. Znanje programiranja je seveda osnova in predpogoj za opravljanje mojega dela. Da kot programer ostanem v stiku z najnovejšimi tehnologijami, se moram nenehno izobraževati. Če sem iskrena, danes izobraževanju namenim skoraj več časa kot med študijem. Vendar programiranje ni glavni izziv v mojem delu, za uspešno komunikacijo s strankami in drugimi člani ekipe je potrebno tudi veliko domenskega znanja, v mojem primeru je to vse od poznavanja fizikalnih osnov delovanja pospeševalnikov do medicinskih osnov protonske terapije in onkologije na splošno. Tako veliko časa v podjetju namenimo prav temu, da imamo zaposleni vse potrebno znanje za delo v visokotehnoloških projektih Cosylaba.

Študirali ste matematiko. Je naše izobraževanje po vaših izkušnjah dovolj kakovostno?

Med študijem matematike sem pridobila dovolj znanja programiranja, da sem lahko začela kariero razvijalca programske opreme. Me je pa študij matematike naučil tudi precej več, predvsem trdega dela in različnih pristopov do reševanje problemov, ki mi tako v poslovnem kot zasebnem življenju pridejo še kako prav. Po svojih izkušnjah in tudi po tem, kar opažam pri kolegih, ki so študirali, denimo fiziko, računalništvo, elektrotehniko ali katerega od drugih naravoslovnih študijev, menim, da je naš izobraževalni sistem v tem segmentu izredno kakovosten, saj brez težav konkuriramo v visokotehnoloških projektih na svetovnem nivoju, kar dokazuje tudi Cosylab.

Ali šolanje omogoča fantom in dekletom enake možnosti?

Med študijem matematike nisem opazila, da bi profesorji delali razlike med dekleti in fanti. Res je študij matematike že po svoji vsebini dovolj težak, tako da so profesorji pri študentih vedno iskali znanje in ne neznanja. Profesorji so bili vedno pošteni in smo se vsi počutili enakovredne, vsekakor pa je bilo treba pokazati znanje, če si želel izpit uspešno opraviti. Na študiju matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je bilo v času mojega študija na študijskem programu, ki sem ga obiskovala, celo več deklet kot fantov, dandanes pa je deklet okoli 40 odstotkov, kar je kar velik delež glede na druge naravoslovne študije.

Je pri konkuriranju za službo podobno?

Od kolegic in znank na žalost pogosto slišim, da delodajalci še vedno raje zaposlijo moškega kot žensko. Sama takih izkušnje na srečo nimam, vendar bi se zlagala, če bi rekla, da tega še nisem opazila. Zanimiv je projekt Evropske komisije, pri katerem je sodelovala tudi lanska inženirka leta dr. Aida Kamišalić Latifić, Umetna inteligenca in spolna pristranskost v postopkih zaposlovanja in izbire. Strokovnjaki namreč odkrivajo, da algoritmi umetne inteligence kadrujejo s predsodki. To je posledica tega, da se algoritmi umetne inteligence učijo na podlagi preteklih odločitev delodajalcev, in ker delodajalci za delovno mesto med dvema enako usposobljenima kandidatoma pogosteje izberejo moškega, so se algoritmi tega naučili - zato delodajalcem pogosteje svetujejo moške kandidate. Ker so se v Evropski komisiji tega zavedali, se trudijo algoritme umetne inteligence spremeniti tako, da bi ne bili spolno pristranski. Zagotovo pa je to pokazatelj, da delodajalci med dvema sicer enakovrednima kandidatoma preferirajo moškega, saj se v nasprotnem primeru algoritmi umetne inteligence tega ne bi naučili.

Pred to službo ste bili programerka v podjetju, ki izdeluje programsko opremo za javno upravo. Kaj je tu drugače?

Razlik v vlaganju časa in truda v delo ob menjavi službe nisem opazila, je pa vsekakor odgovornost, ki jo čutim ob izdelavi programske opreme, namenjene zdravstvu, precej večja. Gre pa ta odgovornost z roko v roki s povečanim občutkom, da delam na nečem pozitivnem za našo prihodnost in za napredek družbe. Tako čutim, da je moje delo pomembnejše in pomenljivejše ter da s svojim trudom res prispevam k boljšemu jutri za vse nas. Družbeno odgovoren razvoj in dodatna odgovornost sta mi vsekakor v čast in ne v breme. Seveda je proces razvoja programske opreme za zdravstvene namene precej drugačen od razvoja druge programske opreme.

V čem je drugačen?

Evropski in mednarodni standardi so zelo strogi in zahtevajo, da se še posebej programska oprema v krmilnih sistemih razvija po natančno določenem postopku, ki omogoča sledenje vsem korakom. Če torej že od začetka ne razvijaš po pravilih, certifikata zelo verjetno ne boš mogel pridobiti, niti naknadno ne. Po naših izkušnjah je za isto rešitev, ki jo želimo certificirati, treba vložiti štirikrat več dela, kot če bi razvijali produkt, ki ne potrebuje certificiranja. Seveda je tak program varnejši in zanesljivejši. Ob morebitni napaki, ki je pri programski opremi pač nikoli ni mogoče povsem izključiti, je mogoča sledljivost razvojnega procesa, da napake odkrijemo in odpravimo ter ne vpeljemo še dodatnih napak, kar se sicer pri razvoju programske opreme rado dogaja.

Za uspeh v službi je nujno ravnovesje

Je mogoče delati kariero in živeti tako, kot si želite?

V življenju se na vseh nivojih trudim vzdrževati ravnovesje. To velja tudi za razmerje med delom in zasebnim življenjem. Ko pridem domov, ali v današnjih časih, ko delamo od doma, ko končam delo in izklopim računalnik, izklopim tudi vse misli, povezane z delom. Preden zaspim, nikoli ne razmišljam o delu, prav tako med delom ne razmišljam o zasebnem življenju. Opazila sem namreč, da sem le tako lahko na obeh področjih najbolj učinkovita, kreativna in zadovoljna. Seveda pridejo obdobja, ko je treba v delo vložiti več časa, pred zaključkom kakšnega projekta ali ob začetku novega, vendar se po teh obdobjih vedno potrudim, da to nadoknadim tudi v zasebnem življenju. Sčasoma sem namreč prišla do spoznanja, da sem pri delu manj zbrana in zato tudi manj učinkovita ter delam več napak, če tega ravnotežja ne vzdržujem. Res je, da je za tako organizacijo misli treba vlagati kar nekaj dela v njihovo obvladovanje, menim pa, da mi tudi tu študij matematike pogosto pride prav.

Kakšne so izkušnje s stiki z ljudmi po svetu, ki so kot vi v tem inženirskem poslu?

Veliko sodelujem s strankami po vsem svetu, prav tako imamo v Cosylabu zaposlenih kar nekaj strokovnjakov z vsega sveta. Po mojih izkušnjah so med nami kulturološke razlike, kljub temu da smo vsi inženirji. Zato je treba v ustrezno razumevanje in sporočanje vložiti nekaj več truda in potrpežljivosti, pogosto je treba tudi pozorneje prisluhniti, da se prepričamo, da smo sogovornika pravilno razumeli. Vsaka komunikacija je izziv in vselej se trudim, da se razumemo. Še poseben izziv je denimo komunikacija s Kitajci, saj je poleg tega, da njihova angleščina pogosto ni najboljša, izziv tehnična kakovost povezav, tako da sestanki po e-povezavah trajajo tudi nekajkrat dlje, kot če bi bile te brezhibne.

Zakaj je dobro imeti sodelavce iz tujine?

Vsaka raznolikost v ekipi je lahko le v skupno dobro. Raznoliki vidimo probleme, s katerimi se srečujemo, z različnih zornih kotov in jih tako lažje in kreativneje rešujemo. Smo pa ljudje pogosto polni predsodkov, ne vem, ali je to posledica vzgoje ali je človeški um pač tako zasnovan. Da smo uspešna ekipa raznolikih posameznikov, je treba najprej preseči vse te predsodke in sprejeti drugačnost kot nekaj pozitivnega.

Inženirka leta propagira tehnične poklice

Nagrade je lepo dobiti, seveda. Tudi pozornost javnosti lahko pripomore k uglednosti ali privlačnosti tehniškega poklica, kajne?

Nagrada za inženirko leta je velika čast zame, a predvsem velika odgovornost, ker je moja naloga med mladimi povečati interes za tehniške poklice, posebno med dekleti. Ob tem želim tudi poudariti vlogo preostalih nominirank za inženirko leta, letošnjih kot tudi nominirank iz prejšnjih let, saj le vse skupaj lahko predstavimo raznolikost tehniških poklicev. Hkrati lahko pokažemo, kaj vse lahko inženirka počne, na morda bolj oprijemljivih primerih in ne le kot nekaj abstraktnega, kar si večina težko predstavlja. Seveda pa bi taka nagrada brez pozornosti javnosti težko dosegla svoj namen, tako da je ta pozornost vsekakor ključna, da s svojim sporočilom dosežemo mlade, njihove starše in učitelje.

Predsednik države vas je sprejel. Kaj vam je rekel, česar mi nismo slišali? In kaj vi njemu?

Predsednika države je poleg mojega dela na protonski terapiji zanimalo, kaj počnem pri vsakodnevnem delu. Priznal mi je, da si ne predstavlja, kako programerji izdelujemo programsko opremo. Programiranje sem mu pojasnila s prispodobo zgodbice. Programiranje si lahko predstavljate kot pisanje zgodbic, za kar lahko uporabljate le določen nabor besed, besednih zvez ali celo stavkov. Tako za vsak scenarij, ki ga želite ustvariti, napišete svojo zgodbico, računalnik pa potem te zgodbice zelo hitro prebere in izvede. Ljudje smo namreč zelo dobri v pisanju zgodbic, vendar smo pri branju in izvajanju v primerjavi z računalnikom neprimerljivo počasnejši. Ponazorim lahko s programom za pospeševalnik delcev: če bi morali magnete ljudje ročno vklapljati in izklapljati, ne bi nikoli mogli protonov pospešiti, ker smo enostavno prepočasni, pa čeprav natančno vemo, kdaj in kako bi morali to početi. Zato napišemo zgodbico oziroma navodila za računalnik, kako naj te magnete vklaplja in izklaplja. Ker je računalnik pri tem izredno hiter in natančen, lahko protone pospeši tudi do hitrosti, ki je blizu hitrosti svetlobe.

Kaj si želite še narediti? Kakšne so vaše ambicije?

Predvsem si želim v prihodnosti še obogatiti svoje znanje na vseh področjih, kjer zdaj delujem, in imeti priložnost to znanje predajati naprej. Želim si tudi, da bi svoje delo opravljala z zadovoljstvom, tako kot to počnem danes, ter da bi imela tako super ekipo, kot jo imam zdaj. Trenutno pa je moja glavna želja, da bi nam uspelo protonsko terapijo pripeljati tudi v Slovenijo in s tem tudi slovenskim pacientom omogočiti dostop do najnaprednejšega načina zdravljenja raka v domačem okolju.

V Sloveniji se torej da marsikaj narediti. Kako gledate na našo državo in kaj še zmore?

Slovenija je zelo lepa država z izredno sposobnimi in delavnimi ljudmi. Na kar nekaj tehniških področjih smo celo med vodilnimi v svetu. Pogosto pa smo zaradi svoje zgodovine in privzgojene skromnosti le orodje v tujih rokah. Zadnje čase, na srečo, vidim čedalje več podjetij, ki tako kot Cosylab izvažajo domače znanje in sposobnosti.