(INTERVJU) ''Živila morajo nahraniti tako telo kot dušo in duha, saj smo ljudje več kot le stroji, v katere vstaviš energijo in dobiš iz njih delo''

Kaj se zdaj dogaja na vaši kmetiji?

Tudi pozimi redno dostavljamo naše pridelke strankam oziroma partnerjem, kot jih mi dojemamo. Za predelavo je pozimi običajno malce več časa in redno delo ne čaka. Vsaj pri sadnemu drevju je pozimi marsikaj za postoriti, kmalu bomo začeli obrezovati. Zimo izkoristimo tudi za letno vzdrževanje, popravila, urejanje okolice, pospravljanje. V osnovi je ta čas namenjen vsaj delnemu fizičnemu počitku, ko delavniki niso od deset- do štirinajsturni, ampak trajajo od šest do osem ur. Pozimi je tudi pomembno narediti bilanco, refleksijo minulega leta z vsemi prednostmi in slabostmi ter načrt za prihajajoče leto z, upamo, naučenimi lekcijami iz preteklosti. V tem času se ukvarjamo tudi z birokracijo, ki nam dodobra zapolni marsikateri dan, včasih celo teden.

Pozimi tudi kaj zraste?

Imamo dva rastlinjaka, ki skrbita za zeleni del naših zelenjavnih košaric v zimskem času. Za to, da lahko zdaj pobiramo motovilec, solato, radič, azijske solate, špinačo, portulak in drugo, moramo najkasneje sredi avgusta pričeti setve in nato v septembru ter v začetku oktobra vse imeti presajeno v rastlinjakih. Rastna doba tako ni od enega do dveh mesecev, temveč včasih od treh do petih. Ko imaš enkrat neki sistem in občutek za to, je vse skupaj lažje in bolj stabilno ter zanesljivo.

Že vaši starši so pridelovali tako kot vi, po načelih biodinamike, kajne?

Tako je, teta je starše seznanila z enim izmed prvih biodinamičnih kmetov v Sloveniji in ti so postali takoj navdušeni nad takšnim načinom pridelave. To je bilo že pred 25 leti. Na kmetiji staršev se je to poznalo predvsem s povečanjem pestrosti pridelave, spremenjenim načinom trženja, večjim izzivom pridelave in predelave, saj za marsikaj ni bilo nobenega primera dobre prakse v Sloveniji in izkušenj, na katerih bi lahko gradili. Ko sem se v letu 2011 odločil za samostojno pot kmetovanja, je na začetku bil izziv vzpostavitve lastnega načina pridelave in sodelovanja s strankami preko partnerskega kmetijstva, najprej večinoma s pridelavo zelenjave. Sedaj naša kmetija prideluje zelenjavo, sadje in poljščine, v nasadih lupinarjev se pasejo mini ovce. Vse, kar pridelamo, skušamo predati našim partnerjem neposredno v vnaprej dogovorjenih količinah. S pestrostjo gradimo stabilnost tal, rastlin, živali in kmetije nasploh. Poskušamo biti čim bolj samozadostni, to je naš cilj, ideal, ki pa ga seveda ne moremo kar takoj doseči. Je pa pomembno, da si prizadevamo za to in to samozadostnost in neodvisnost vsako leto bolj izgrajujemo.

Ravnati odgovorno

Biodinamično je ekološko in še kaj?

Pri biodinamičnem kmetovanju si prizadevamo ustvarjati in soustvarjati pester kmetijski organizem: mešano kmetijo s čim več rastlinskimi vrstami, živalmi, biotopi, panogami, s predelavo in podobno. V veliko pomoč so tudi tradicionalne vrste rastlin. Posebnost biodinamičnega pristopa je tudi dojemanje kmetije kot celote, upoštevanje setvenega koledarja, uporaba biodinamičnih pripravkov, kroženje hranil, vzpodbujanje rodovitnosti tal kot osnove za kmetovanje in tako dalje. Prisegamo na sorte in ne hibride, saj želimo, da je naša hrana tudi živilo, ki nahrani telo, dušo in duha ter človeku pomaga pri njegovem razvoju.

O prednostih tega je Rudolf Steiner razlagal in pisal že na začetku dvajsetega stoletja. Vendar so stvari šle v povsem drugo smer.

Do pred kratkim ni bilo veliko njegovih del prevedenih v slovenščino, kar je vedno omejitev za spoznavanje dela nekoga. Biodinamično kmetijstvo temelji na njegovih predavanjih, ta so bila zapisana in izdana v knjižni obliki v slovenščini šele pred petimi leti. Čeprav sem njegov kmetijski tečaj že prej prebiral v nemščini in angleščini, je v maternem jeziku, kljub morebitnim izgubam ob prevodu, razumevanje besedila čisto drugačno. Če bi Steiner pisal romane, bi bil verjetno veliko bolj znan in popularen. Z deli, ki te miselno, čustveno in duhovno izprašajo ter izzovejo, pa ne požanješ toliko popularnosti. Z odprtostjo misli in duha, z natančnim opazovanjem, refleksijo in ponotranjanjem izkušenj pa vedno bolj spoznavaš zakonitosti in skrivnosti sveta okoli sebe in poskušaš odgovorno ravnati sedaj za prihodnje generacije.

Lahko zdaj za prihodnje generacije tudi pri nas veliko spremenimo ali pa je že prepozno?

Prepozno ni nikoli. V Sloveniji smo imeli v preteklosti veliko stopnjo samooskrbe, ki je vsekakor spet mogoča. Najprej je zagotovo potrebna želja po tem. Ta se lahko pojavi prek izobraževanja ali nuje. Menim, da bi bilo bolje iti po poti izobraževanja kot nuje, kot so to morali narediti v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno ali na Kubi po umiku Sovjetske zveze. Pozitivna sprememba leta 2020 je bila povečano zanimanje za samooskrbo. Vsak lahko prispeva svoj delež k temu, z našimi vsakodnevnimi dejanji odločamo, kakšno kmetijstvo podpiramo in kje je naša hrana pridelana.

Ob pojavu korone so se res začele razprave o tem, da potrebujemo doma pridelano hrano. Ali vsaj pridelano čim bliže. Potem je spet vse utihnilo?!

Dobro bi se bilo iz tega kaj naučiti. Vendar je po začetni navdušenosti vse skupaj sedaj čez čas dokaj izzvenelo. Zdi se mi, da je v veliki večini življenje, kljub omejitvam, ki jih trenutno še imamo, spet v starih tirnicah. Vendar lahko vsak posameznik, ki se je začel zavedati pomembnosti hrane, tega, da smo tisto, kar jemo, prispeva pomemben delček v gradnji mozaika boljšega jutri.

Se pa je v lanskem marcu res zazdelo, da bi nas samooskrba iz nuje spreminjala.

Jaz sem že prej večkrat tudi javno opozoril, da je samooskrba Slovenije pomembna, vendar je večina močno dvomila o tem, da bi se meje Slovenije lahko zaprle. Marca lani smo vsaj malo bili deležni tega, ko naenkrat v nekaterih trgovinah ni bilo več vsega na razpolago. Takrat je bilo zelo veliko zanimanja za lokalno pridelano hrano. Mi bi lahko prodali do šestkrat več kot zmoremo pridelati. Vendar ne delujemo na takšen način, ker nismo trgovci, ampak v prvi vrsti pridelovalci. Če nečesa ne pridelamo, tudi ne moremo prodati. Negujemo predvsem dolgotrajne povezave s svojim partnerji. Za trenutne zimske košarice se začnemo pripravljati že v začetku prejšnjega leta z načrtovanjem pridelave. Za nas trajnostna pridelava pomeni tudi stabilnost v odnosih, ki naj bi bili pošteni, enakovredni, dostojanstveni.

Vi torej veste, kaj in koliko pridelati in kakšno hrano bodo kupci pri vas dobili.

Res je, želimo si jasnosti, preglednosti, stabilnosti. Tako pri pridelavi in predelavi kot tudi dobavi oziroma dostavi naših pridelkov. Ne dolgo nazaj me je poklical kmet, ki ima težave s prodajo velike količine pridelka. Preden je posejal seme, ni premislil, kam bo tisto, kar bo zraslo, prodal. Mi poskušamo delovati drugače, posejemo to, kar je zaželeno, prednaročeno, potrebovano. Pri transportu ni skritih kilometrov. Seveda moraš imeti vedno neko rezervo, ker nikoli ne veš, kakšna bo sezona, a poskušamo se izogibati viškom. In bolj svežo zelenjavo in blizu, kot je naša, lahko imate samo na svojem vrtu.

Je to, da hrana zraste v okolju, v katerem živimo, tudi pomembno?

Kraj pridelave seveda ima veliko vlogo pri kakovosti hrane. Poleg tega, da je hrana, ki zraste blizu, bolj sveža, je to pomembno še zaradi okoljskega odtisa, ki ga puščajo poraba energije za prevoz, skladiščenje, hlajenje, pakiranje, distribucija, in tudi zaradi notranje kakovosti takšne hrane, kar je bilo dokazano v velikem številu raziskav, tudi slovenskih. Povprečen potrošnik ve, da je zanj najboljši med sosedovega čebelarja. Zelenjava, sadje in poljščine, ki tu zrasejo, so bolj primerne za prehrano in potrebe pri nas.

Dobra hrana prej nasiti

Oskrba s hrano je bila v zgodovini zmerom zapletena. Kapitalizem je poenostavil način z diskonti s cenejšo hrano, da ni lakote. Francoz za 38 centov, fižol iz pločevinke tudi za približno toliko in pločevinka piva v istem cenovnem rangu, nekaj malega olja, soli in smo sposobni za delo.

Na hrano je treba gledati bolj celostno, kot jo imeti samo za polnilo za želodec. Saj ima verjetno vsak to izkušnjo, ko se naje belega kruha, je v kratkem času občutek lakote in potrebe po hrani spet močno prisoten. Živila morajo nahraniti tako telo kot dušo in duha, saj smo ljudje več kot le stroji, v katere vstaviš energijo in dobiš iz njih delo.

Dobro rečeno. Prej sem omenjal tudi ceno.

Tudi videz hrane nas lahko nahrani, jemo tudi z očmi. Znanost napreduje na veliko področjih in tudi pri kakovosti hrane je mnogo odkritij o tem, kar je prej bilo očem ali meritvam skrito. Metode celostnega določanja kakovosti hrane, kot je kristalizacija z bakrovim kloridom, metoda dvigajočih se slik, bioluminescenca in drugo vedno pogosteje uporabljajo pri raziskovanju razlik med pridelovalnimi sistemi. Glede cene pa vsekakor zagovarjamo predpostavko, da naj bo vsak pošteno plačan za svoje delo, da ga bo lahko dolgoročno in z veseljem opravljal.

Kaj raziskave, ki ste jih omenili, razkrivajo o hrani?

V veliki večini primerov se pokaže, da pridelki iz ekološke, še bolj pa biodinamične pridelave vsebujejo več življenjske energije, večji notranji red oziroma urejenost, da so bolj harmonični. To dejstvo veliko naših strank potrjuje iz prve roke: če ješ kakovostno hrano, je ni treba pojesti toliko kot prazne hrane, ker nas bolj nahrani, počutimo se bolje, bolj polni energije smo.

Diskonti in druge trgovske verige tudi ponujajo bio pridelke in izdelke. Resda ne za 38 centov, ampak še vedno po sprejemljivi ceni. Obstaja pa vedno dvom o tem, od kod je in kako so v resnici pridelani in izdelani. Pogosto tudi v slogu: če korejski avto sestavijo na Madžarskem, je "made in EU".

Skupni sistem pravil in nadzora na nivoju EU načeloma zagotavlja vsaj minimalni standard na področju ekološke pridelave. Seveda minimalno še ne pomeni optimalno. Obstajajo tudi industrijske ekološke kmetije, kjer sta v ospredju samo pridelek in dobiček. Sam menim, da je bolje kupiti industrijsko ekološko pridelan pridelek kot industrijsko konvencionalno pridelanega.

Večina industrijske ekološke pridelave seveda ni lokalne?

Seveda naj bo na prvem mestu lokalna in hkrati ekološko pridelana hrana, če pa te ni na voljo, moramo iskati najboljši mogoč kompromis. Prav možnost izbire nam vsaj navidezno daje tudi moč odločanja o tem, koga in kakšen način kmetovanja bomo podprli in kakšno prihodnost preko tega oblikovali in sooblikovali.

Kar kupimo, podpremo in torej sami dolgoročno vplivamo na ponudbo. Na vseh področjih in ne samo pri hrani. Torej le imamo neki vpliv, četudi ga motijo z reklamami, kako je čokolada z lešniki najboljši zajtrk za otroke.

Žena je bila pred dvema letoma ponovno na srečanju malih kmetov, ki ga organizira Slow Food v Italiji, zbralo se jih je preko 5000 z vsega sveta. Vedno bolj se povsod po svetu začnemo zavedati, da s svojimi navadami in vsakodnevni odločitvami lahko bistveno vplivamo na sedanjost in prihodnost. Za kmetijstvo so začeli uporabljati slogan Vote with your fork ali Voli z vilico, ki nas je takoj nagovoril.

Kaj vaši trije otroci jedo za zajtrk?

Zelo različno, predvsem odvisno od letnega časa. Poleti in jeseni si najraje utrgajo kakšen paradižnik, papriko ali kumaro iz rastlinjaka ali pa sadje, ki raste okoli hiše, pozimi in spomladi pa imamo v prehrani več žit in žitnih izdelkov, radi si pripravijo tudi tsampo (pražena ječmenova moka, prva instantna hrana na svetu, ki so jo jedli indijski menihi, op. p.), kakšen kos kruha z marmelado ali domačim lešnikovim namazom in zajtrk je narejen.

Draga ali dragocena hrana

Je bio, organik, ekološko in biodinamično pridelana hrana draga?

Moj oče je vedno vprašal: je hrana draga ali dragocena? Del odgovora se vsekakor skriva v ekonomiji obsega. Že prej omenjene industrijske kmetije, kjer recimo jabolka pridelajo na štirideset ali štiristo hektarjih, pač imajo na enoto nižje stroške. Drugo so plačila in socialno varstvo zaposlenih. Če nekomu plačuješ minimalno plačo ali pa še manj, zmanjšaš stroške pridelave, če ti ljudje živijo v nečloveških pogojih, so izkoriščani, nimajo zdravstvenega ali pokojninskega zavarovanja, imaš nižje stroške. Potem še pridejo posredniki in trgovci, ki stisnejo ceno na najnižji možen nivo. Seveda so tu še skriti stroški, kot je izkoriščanje naravnih bogastev ali uničevanje rodovitnosti tal, vodotokov, zraka, ki niso obračunani v končni ceni. Pri nas pridelani hrani pa imaš v velikih primerih možnost, da podpreš kmeta z imenom in obrazom, kar je v bistvu osnovna zamisel partnerskega kmetijstva. Preko tega vsi pridobimo stabilnost, svežino, kakovost, znano poreklo, povezanost z letnimi ritmi in časi, vzpodbujamo lokalno ekonomijo in še bi lahko naštevali. Pa še praktičen primer iz preteklega leta, ko so naše biodinamične jagode za naše partnerje bile cenejše kot konvencionalne kjerkoli.

Ali imamo pri nas vsega dovolj?

Resda potem nimamo vedno na izbiro takšne pestrosti, kot je vedno na razpolago v supermarketih, saj paradižnika, recimo, pri nas pozimi pač ne pridelamo. Ta pestrost je pri nas sezonsko pogojena, kar pa kljub temu pomeni, da v vsaki sezoni pridelamo in dostavimo vsaj dvajset ali trideset različnih vrst zelenjave. Za nekatere zelenjadnice veliko naših novih partnerjev prvič sploh sliši ali se jih spominja iz otroštva.

Hudo je, da zaradi slabe hrane pozabljamo, kakšni so originalni okusi živil.

So mi mnogi rekli, da po tistem, ko so poskusili, ne morejo več nazaj k trgovinskemu, čeprav je tisto večje in videti popolno. Podobno je tudi s prenekaterim žitom, sadjem, drugo zelenjavo. Tudi to, da je zdravje rastlin neposredno povezano s pojavnostjo bolezni in škodljivcev, je bilo že v prejšnjem stoletju večkrat dokazano, a vsakič spretno skrito s strani fitofarmacevtskih podjetij. Bolezni in škodljivci napadajo rastline, ki niso v ravnovesju, niso odporne in niso zmožne preživeti v okolju, v katerem rastejo. Če potem te rastline mi pojemo in upamo, da pa mi bomo odporni in v ravnovesju, fiziološkem in duševnem, smo veliki optimisti.

Ali lahko vsak od nas kaj pridela? Tudi tisti v blokih v mestu?

Kjer je volja, tam je pot! Veliko naših partnerjev ima svoj vrtiček, nekaj je tudi takšnih, ki vrtnarijo na balkonu. Morda se boste vprašali, zakaj so potem naši partnerji, če si pa sami pridelajo zelenjavo. Ker vedno bolj spoznavamo in uporabljamo izraz sooskrba. Lahko si sami pridelamo, kar zmoremo, ostalo dokupimo od našega kmeta. Kar nekaj jih pri nas jemlje zelenjavne košarice samo pozimi, ko si sami na vrtu ne morejo več pridelati pestrosti, ki jo potrebujejo. Podobno je pri sadju. Pridelava žit na balkonih je lahko tudi izziv. Kot že rečeno, so potrebni predvsem volja, čas in pripravljenost za učenje.

Vi sejete in sadite vedno nove rastline, tudi takšne, ki jih vaši pra- in praprastarši niso imeli. Zelje je lahko tudi drugačno, solata tudi in še kaj zanimivega za v prehrano.

Saj so tudi naši predniki vedno preizkušali kaj novega, kar je potem sčasoma postalo njihova glavna prehrana, najbolj znane so zelenjadnice oziroma poljščine iz osvajanj po Amerikah. Zanimivo je, da je večina zelenjadnic dandanes dokaj svetovljanskih, da uspevajo skoraj povsod po svetu.

Semena so že problem, kajne?

Semena in sadike so zgodba zase. Če pridelujemo zase in nismo odvisni od uspeha ali neuspeha pridelave, lahko eksperimentiramo z marsičem. Pri profesionalni pridelavi pa potrebujemo zanesljivost, da je seme kakovostno in sorta ali vrsta ali sadika prilagojena na naše okolje. In tukaj se potrebe v ekološki pridelavi dokaj razlikujejo od konvencionalnih.

Pa še velike korporacije bi rade imele popoln nadzor nad njimi.

Vedno več pa je tudi svetilnikov, ki kažejo drugačno pot v prihodnost. Obstajajo ekološke in biodinamične semenarske kooperative večjega števila žlahtniteljev, ki v vedno večji meri ne samo ohranjajo sorte in vrste, ki smo jih imeli v preteklosti, temveč aktivno delajo na žlahtnjenju in vzgoji novih, prilagojenih, odpornih, okusnih, hranljivih in stabilnih sort, ne hibridih. Pri nas prisegamo na sorte, ki so sposobne tvoriti seme za prihodnost. Pri hibridih tega ni, tam se kmet postavi v absolutno odvisnost, kar je iz kapitalističnega pogleda zelo zaželeno. Sicer tudi pri nas vsako leto znova dokupimo del semen, ki jih sami ne uspemo semeniti, imajo preveč sorodnikov v naravi ali bi pridelava bila preveč časovno zahtevna za količine, ki jih potrebujemo, na primer korenje, večino križnic, solate, a pri tem vedno iščemo ponudnike biodinamičnih ali pa vsaj ekoloških semen, s katerimi se lahko poistovetimo in jih s čisto vestjo tudi podpremo.