Sonja Javornik
Ob predstavitvi Sreča Zakrajška, dvojnega doktorja znanosti, imam zadrego: le kje naj začnem, ko pa se je ddr. Srečo Zakrajšek ukvarjal že z marsičem in pustil sled na različnih stvareh, bolj ali manj povezanih z izobraževanjem. Prvič je doktoriral iz kemije, drugič pred nekaj leti (zdaj jih ima 73) iz izobraževanja in sodobnih digitalnih tehnologij in kompetenc, saj si je želel še nov izziv. Bil je direktor Zavoda RS za šolstvo, učitelj na Gimnaziji Bežigrad, ustanovil je Inštitut in akademijo za multimedije, predaval je še na nekaterih drugih institucijah, bil je atletski trener in idejni vodja Šolske košarkaške lige … Človek, aktiven na raznih področjih, pa je pred kratkim izdal knjigo Je starost res žalost, kjer s podatki in zanimivostmi predstavlja različne aspekte starosti.
Bi lahko kar takoj odgovorili na vprašanje iz naslova vaše knjige: Je starost res žalost?
Glede na to, da sem še najbolj uspešen v počasnem horizontalnem premikanju za kužkom, da vidim slabše kot nekoč, zapomnim pa si še manj - in da moram vedno bolj uporabljati umetno inteligenco, bi spomnil na moj odgovor v knjigi: Ne, ni res, starost je velika žalost.
Veliko se govori o tem, da se populacija v Evropi hitro stara. To je problem, saj pravite, da večina starejših niti ne poskrbi prav dobro zase, saj se zanaša na državo. Je bil to povod, da ste se lotili pisanja, saj imate v knjigi veliko konkretnih nasvetov?
Ljudi je na Zemlji absolutno vedno več in preveč za normalno življenje v sozvočju z naravo. Različne države imajo različne strategije. Mi bi si morali prizadevati za akcije, ki bi zmanjšale razmnoževanje v revnejših državah, in hkrati zagotavljati, da bi bili starejši čim dalj časa produktivni, ne pa da uvažamo množice tujcev, ki sestavljajo iz uvoženih sestavin in uvožene energije čim bolj poceni izdelke za izvoz. Pametne države pobirajo davke zato, da skrbijo za svoje delovanje (državni aparat, policija in vojska ter izobraževanje, zdravje - kar je pri nas v razsulu), mi pa sodimo med države, ki ljudem obljubljajo še stanovanja, lenuhom plače, starim dosmrtno izobraževanje ... Zato so ljudje izgubili občutek, da bi morali od končane šole do smrti poskrbeti zase.
Kako bi torej morali skrbeti zase?
Predvsem bi morali v aktivnih letih delati in si s plačo ali drugimi prihodki ustvariti vsaj osnovne pogoje za starost (manjše stanovanje, pokojnina in še kaj privarčevanega za starost).
Le neumne vlade obljubljajo, da bo vse drugače
V zadnjem času najbogatejši na svetu veliko vlagajo v to, da bi si podaljšali življenje. Znanstveniki pa pojasnjujejo, da je pomembno, da smo čim dalj časa zdravi. Pričakujete kakšne koristi od teh raziskav?
Mnogi si želijo večno življenje, zato so tudi filmi o iskanju svetega grala tako priljubljeni. Vendar so bili modreci že nekdaj bolj realni in so ljudem obljubljali večno in predvsem lepše življenje po fizični smrti, zase pa je elita odlično poskrbela že v realnem času. In na tem lažnem upanju temeljijo in živijo različne vere in sekte, tudi v današnjem času. Le neumne vlade ljudem obljubljajo, da bo vse drugače že na tem svetu - in zato odletijo vsaka štiri leta. Od raziskav lahko pričakujemo samo, da bodo zdravniki, farmacevti in razni terapevti še bolj natezali dolžino življenja, človeštvu in okolju v škodo in sebi v korist. Največ koristi od znanosti imamo z družbenimi omrežji, ki stare povezuje s svetom, z umetno inteligenco, ki ima edina vedno čas za poglobljen pogovor, velika pričakovanja pa so tudi od robotov.
Kako gledate na evtanazijo?
Tako kot vse zadeve ima tudi ta vsaj dve plati. Tehnično in uporabniško gledano je zelo koristna, humana in tudi higienična ter okolju ustrezna možnost, problem pa je, da se nad tistimi, ki bi jo najbolj potrebovali, praviloma ne sme izvajati, pri mnogih pa se da zadeve rešiti drugače. Recimo pri tistih, ki strašno trpijo, ker ima sosed boljši avto, ali dekletih, ki ne vidijo smisla v življenju, ker jih je zapustil narcisoidni japi. Verjetno bi mnogim namesto vrvi, pištole, skokov v globino ali goltanja zdravil prava tableta bolj humano pomagala.
Zdravniki, farmacevti in razni terapevti pa bodo še bolj natezali dolžino življenja, človeštvu in okolju v škodo in sebi v korist
Kar nekaj ženskih avtoric je že pisalo o tem, kako s starostjo postajajo nevidne. Je tudi pri moških tako, da vas kar spregledajo?
Glede na to, kako se ljudje na stara leta spremenijo (in to ne na bolje), je pogosto bolje, da so čim manj vidni in jih ljudje ohranijo v "lepem" spominu. (Nasmešek.) Najbolj je star človek viden, bolje povedano - smešen, če se oblači in obnaša kot mladi. Smo pa danes v svetu, ki ga zanima vse, kar počnejo znani, za navadne pa ni zanimanja, razen če ne počno nekaj neverjetno zanimivega, grozljivega … Pa to velja za stare in mlade.
Spodbujajo vdove, če so slučajno pozabile
Kaj je največji izziv za starostnike? Morda upokojitev, ko se morajo posloviti od nekega položaja in si praktično na novo zgraditi identiteto?
Jaz ne uporabljam moderne besede izziv, če si star in si odveč. Bolj gre za problem, do katerega pride, če si človek sam prej ne načrtuje življenja. Najbolj pošteno bi bilo, da bi človeku pri odhodu v pokoj dodelili določeno pokojnino, na primer za 18 let (to je po mojem doba, v kateri porabiš "svoj" denar za pokoj), potem pa naj ima svobodo in dela, kot zmore in želi, v zasebnem sektorju, kjer je možnosti veliko. Potem naj bi vsak živel od preteklega dela (prihranki, prodaja nepremičnin …), zavarovanja ali sociale, če bi mu jo država priznala. Sedanji oblastniki pa stare, ki želijo delati, finančno kaznujejo in na vse načine zavirajo, pozivajo pa v pokoj vse mogoče kandidate (vdove, "umetnike" …), ki niso nič prispevali v pokojninsko blagajno. Trenutno je namreč zunaj razpis, ki so ga podaljšali še za eno leto, v katerem iščejo in spodbujajo vdove, če so slučajno pozabile, da lahko dobijo pokojnino po možu. Ni mi jasno, zakaj jih iščejo …
Pred desetletji so se ljudje prej upokojevali - nekateri že pri petdesetem. Zdi se mi, da so bili nekateri tega veseli … Mislite, da bi bil za starostnike boljši koncept, da bi vsi delali, dokler bi zdravje to dopuščalo?
Meni se smilijo ljudje, ki komaj čakajo, da gredo v pokoj, saj to pomeni, da so do zdaj večino življenja zapravili. Sem seveda ne vključujem ljudi, ki so bolni ali pregarani v določenih poklicih. Da greš pri petdesetih v pokoj in potem 30 let in več izkoriščaš delo drugih, je nemoralno in kriminalno dejanje. Upokojencev in politikov, ki to omogočajo. Živimo na Zemlji, kjer neusmiljeno uničujemo okolje, ker je ljudi preveč. Ker je treba obstoječo populacijo praviloma pustiti pri miru, je treba omejiti rojstva in sprejeti okoljski koncept 4 R, ki pomeni Reduce (zmanjšaj), Reuse (ponovno uporabi), Recycle (recikliraj), Recover (obnovi) - in če se to ne da, varno odloži. Vsak lahko hitro ugotovi, kje mu je oziroma mu bo mesto. Vsi, ki so voljni in sposobni za delo, bodo delo nadaljevali. Tisti pa, ki komaj čakajo na pokoj (ta izhaja iz pojma pokojnik), bodo sodili med varno odložene. V praksi se zadeva že vrsto let uveljavlja, saj so pogrebne službe v večini slovenskih krajev že del komunalnih podjetij. (Nasmešek.)
V preteklosti smo imeli mojstre, torej izkušene obrtnike, in vajence, ki so jim predajali svoje znanje. Danes se je ta sistem skoraj povsod porušil. Verjetno je tudi to razlog, da smo v poklicih manj zadovoljni?
Ljudje so pozabili, da so časi obrtniških cehov in manufaktur minili pred 200 leti in več - in da so bili takrat obrtniki najbolj sposobni ljudje, saj so le redki končali visoke šole. Danes vpisujejo v vajeniške šole praviloma omejeno učno sposobne, zato to ni populacija, na katero bi polagali upe. Se pa na srečo za obrt in malo podjetništvo odloča vedno več pametnih in izobraženih ljudi, saj potrebe in cene storitev naraščajo. Na žalost raziskave kažejo, da v službah ni zadovoljnih več kot 70 odstotkov ljudi, pripadnih pa je še manj. Posebej mladi niso tako pripadni kot stari, ki zato sodijo med iskane sodelavce.
Na gimnazijah tretjina učencev trpi
Srečo Zakrajšek je zelo aktiven v izobraževalnem sistemu. Vedno se je rad izobraževal, tako da je celo pred nekaj leti naredil drugi doktorat, kot profesor pa je izobraževal generacije na bežigrajski gimnaziji. Nazadnje pa tudi na Inštitutu in akademiji za multimedije IAM z višjo in visoko šolo ter skoraj 2000 diplomanti, ki uspešno delajo v multimedijski produkciji, ki jo je tudi ustanovil. Ker je delal kup stvari, lahko omenimo, da je med drugim s somišljeniki sodeloval tudi pri tranziciji slovenskega izobraževalnega sistema po letu 1990, uvedbi mednarodne mature v Sloveniji, ureditvi Gimnazije Bežigrad (vključno z nadgradnjo šole in telovadnice), ustanovitvi športnih šol, začetku priprave baze rezultatov testiranja mladine za športne dosežke, ki je bila temelj za usmerjanje mladih v šport in je glavni razlog poleg športnih šol za dosežke Slovenije v športu, projektu ŠKL, v zadnjem času pa je napisal precej gradiv za uspešno uvedbo umetne inteligence v izobraževalni sistem.
Zakrajšek naš izobraževalni sistem resnično izjemno dobro pozna, nekoč je bil tudi direktor Zavoda RS za šolstvo, zato nas je zanimalo, kako ocenjuje današnje stanje v šolstvu. "Ocenjujem, da je zelo dobro poskrbljeno prostorsko (urejene šole in športne dvorane) in za prehrano in verjetno nekje do šestega razreda tudi za pouk. V zadnji triadi osnovne šole je zaradi napačno zastavljene gimnazijske mature in ker ni jasnih kriterijev ter zunanjega preverjanja znanja prevelik pritisk na učence, saj se na vse pritiska, kot da so sposobni in bodo študirali na univerzi, ker ni zunanjega preverjanja, pa starši izsiljujejo ocene. Srednje strokovne in vajeniške šole so po mojem kar v redu, verjetno bi morala biti zahtevnost praktičnih kompetenc večja. Na gimnazijah, ki obljubljajo z maturo sposobnost uspešnega študija na univerzi, pa vsaj 30 odstotkov učencev trpi, ker šolanja po takih zahtevah niso sposobni. Vse se nadaljuje na terciarnem izobraževanju, kjer je polovica mladih izločenih kot nesposobnih. Ob tako majhnem številu mladih in tako velikem številu šol je rezultat v celoti zelo slab. Predvsem pa ne upošteva, da je vsak za nekaj nadarjen in tudi motiviran - in ne razvije se dovolj teh sposobnosti."
Pravite, da je lastnina zelo pomembna. In da zato odsvetujete, da se starši v korist svojih otrok odrečejo premoženju. Zakaj ste takega mnenja?
Prepričan sem, da je življenje na stara leta zelo odvisno od materialnega statusa starega človeka. Če sledimo pregovoru "Tako kot si si postlal, tako boš spal", je logično, da bodo tisti, ki so vse življenje postiljali drugim (otrokom, vnukom, ženi, lastnikom ...), na stara leta reveži, s slabo pokojnino in z velikimi pričakovanji dobrotnika. Praviloma to pričakujejo od države, saj so otroci svoje dobili in na to pozabili. Eden od pomembnih ukrepov bi bil, da bi država vsem državljanom, starim več kot 50 let, postavila "plombo" na vsaj eno prebivališče, ki bi ostalo garancija za morebitno poplačilo stroškov države za vzdrževanje človeka na stara leta. In to bi bil pravšnji vir za dosmrtno oskrbo, ne pa da zdaj vse državljane odirajo za denar, ki bi ga morali sami nameniti za svoje potrebe.
Spremeniti bi morali zakon o dedovanju
Kako vaša sinova gledata na to, da pravite, da je dolžnost staršev, da otrokom priskrbijo izobrazbo in nič drugega?
Mislim, da je najbolj pomembna dediščina, ki jo dajo starši otrokom, dobra izobrazba in delovne navade. Po končani šoli morajo mladi delati in v 40 letih dovolj zaslužiti, da enako poskrbijo za svoje otroke - in poleg bivalne enote za stara leta imeti nekaj privarčevanih sredstev. Če nastane potreba za odhod v organizirano varovanje, je stanovanje garancija za pokrivanje stroškov - oddaja ali prodaja. Predlagam, da zakonci vse prepišejo samo drug na drugega - ali pa prodajo in denar koristno investirajo v kakovostno življenje v starosti, pa še potomci se ne bodo sprli pred smrtjo. Po znanem reku, da ima tisti, ki dobro skrbi zase, vse življenje dovolj dela. Spremeniti bi morali tudi zakon o dedovanju, da bi lahko človek izločil vse, ki ga ne obiščejo vsaj enkrat mesečno, predvsem pa dvigniti davek na dediščino vsaj na 50 odstotkov. Iz tega bi lahko financirali potrebe starih in poskrbeli, da bi mlajši bolj skrbeli zase - in predvsem več varčevali za stara leta ... Sinova imata svojega dovolj, da se jima ni treba ogledovati za najinim imetjem, pa tudi pravila so nam vsem jasna.
V knjigi imate veliko vicev. Očitno nalašč, saj pišete, da lahko z aktivnostjo in s humorjem zmanjšamo možnost za demenco, kajne?
S knjigo želim povedati, da je starost velika žalost - in to prikažem s številnimi primeri, tudi smešnimi, hkrati pa prikažem tudi različne stare resnice in možnosti, kako se temu lahko čim bolj izognemo. Nekaj primerov: Ko star človek umre, je nekajkrat več veselih kot žalostnih - oziroma ima veliko ljudi od tega korist. V Sloveniji imamo veliko hišnih ljubljenčkov, samo psov skoraj 300.000 - in zavetišča stalno iščejo za zapuščene živali topel dom, za stare ljudi pa sorodniki čakajo v vrsti, da jih iz toplega doma čim prej pošljejo v zavetišče. V knjigi želim prikazati nekatere stare resnice in zanimive ter smešne stvari, ki jih v povezavi s starimi skrivamo ali menimo, da so neprimerne in celo žaljive. Čeprav se stari, predvsem betežni ljudje, obnašajo podobno kot mali otroci ali od substanc zadeti odvisniki. Pač bolj kot "iz pepela si nastal in v pepel se povrneš" velja Tosamino načelo "iz plenic si se priplazil in vanje se povrneš".
