(INTERVJU) Tanja Tuma: Ivan Cankar je bil prvi primer izgorelega človeka

Pravite, da od začetka pisanja zgodovinskega romana do njegove izdaje minejo leta. Kako dolgo ste se posvečali Brodniku, torej znamenitemu založniku Lavoslavu Schwentnerju?

Pet let je od tega, ko mi je prvič prišlo na misel, da bi bilo dobro Schwentnerja predstaviti tudi kot človeka. Torej da ne slišimo zanj le vsako leto ob podeljevanju Schwentnerjevih nagrad. Doslej smo ga namreč poznali kot uspešnega in rodoljubnega založnika s konca 19. in začetka 20. stoletja. Vedeli smo tudi, da je imel specifičen odnos z Ivanom Cankarjem, a ne podrobnosti. Posvetilo se mi je, da bi to lahko bila zanimiva tema za zgodovinski roman. Hkrati sem si želela knjige z razumljivim družbenim ozadjem, začinjene z nekaj arhaičnega jezika, kar bi ljudem pričaralo duh tistega časa.

Zamisli je verjetno sledilo daljše obdobje študije virov. Kdo vse se je vpletel v zgodbo znanega založnika?

Da, sledilo je dolgo obdobje študija in odkrivanj, kaj obstaja in kaj ne. Ob tem pa seveda proučevanje vseh drugih junakov, tako da sem se morala temeljito posvetiti tudi Cankarju, Milčinskemu, Ketteju, Murnu, Župančiču. V knjigi so tudi tragični trenutki naše zgodovine, s katerimi moramo biti previdni. Recimo odlomek, ko Schwentner s Kettejem skoraj na smrtni postelji sklene avtorsko pogodbo. Pa prijateljski odnos z Otonom Župančičem in tudi s Henrikom Tumo, ki se pojavlja kot kupec njegovih knjig.

​Kot uganka

A če se še enkrat vrneva na začetek, nekoliko drugače - zakaj se vam je zdel založnik izpred sto let kljub svoji skrivnostnosti tako zanimiv, da ste mu posvetili roman in teh dolgih pet let dela?

Sama sem bila petindvajset let založnica in ukvarjala sem se s podobnimi, če ne enakimi vprašanji, kot se je on pred sto leti. Tudi v meni je bil ta čut kulturnega posredništva, ta želja, da bi neko vsebino, knjigo pripeljala do bralca, mu jo predstavila čim bolj dostojno. Menim, da je biti založnik poslanstvo. In ne takrat ne danes to ni bil velik posel. Tudi Schwentner je bralce obveščal o novostih na domačem in tujem knjižnem trgu, pojasnjeval, zakaj so cene knjig višje v Sloveniji kot v Nemčiji. Že takrat so bile nizke naklade eden glavnih krivcev za višje cene. Ob vsem tem je bil, če že primerjam s svojo založniško kariero, drugačna osebnost od mene. Schwentnerjev odnos do založništva je bil drugačen, po svoje svetovljanski. Zdel se mi je kot uganka. Vse to je bila zanimiva osnova za roman.

Kolikšno je bilo zanimanje za slovenske knjižne avtorje takrat, na prelomu tisočletja?

Ko je Schwentner izdajal slovenske pesnike, pesnice, pisatelje in pisateljice, je bilo navdušenje nad njimi ogromno. Danes si to težko prestavljamo, saj do tolikšne popularnosti in uspešne prodaje pridejo le redki. Danes se dobro prodajajo in berejo recimo Bronja Žakelj, Goran Vojnović, Dago Jančar, medtem ko drugi avtorji ostajamo bolj v senci. Takrat so bile to zvezde. Cankar je bil pravi zvezdnik - kamorkoli je prišel, je bil okoli njega roj ljudi. Ali pa Aškerc - pomembna osebnost, za katero so se vsi ozirali po ljubljanskih ulicah.

Zakaj se v sklepnem besedilu opravičite Lavoslavu Schwentnerju?

Da, nanj se obrnem z opravičilom, ker lahko da v resnici marsikaj ni bilo tako, kot jaz pišem. Recimo - morda preprosto ni želel imeti otrok, ne da jih ni mogel imeti in je bil zato žalosten. Kot pisec zgodovinskih romanov se moraš vedno do neke mere posluževati špekulacij, tudi zato, da ustvariš napetost zgodbe, nek konflikt. Na primer, kot rečeno, je bil zakon Leopolda in Slavice Schwentner brez otrok in v knjigi založnik obišče Henrika Tumo, ki pa jih je takrat imel šest. Tam se sreča z živahnim živžavom in kar ne more verjeti - on je namreč mislil, da je Tuma zagrenjen star moški, v resnici pa ga spozna kot človeka z veliko družino in z lepo mlado ženo. To so okoliščine, v katere je treba knjižne junake pripeljati, da lahko bralca osvojiš. Tako sem Schwentnerja iz virov prepoznala kot izjemno ljubečega moža. S Slavico sta bila poročena petdeset let, pol leta po njegovi smrti je umrla tudi ona. Doživela sem ga tudi kot zelo zvestega prijatelja, ki je Cankarju v stiski vedno priskočil na pomoč, medtem ko so se mnogi drugi naredili Francoze. Iz zapisov je razvidno, da mu je velikokrat plačal nek predujem, pa če je ta pisal ali ne. In ko je Ivan leta 1918 umrl, je Schwentnerju dolgoval za štiri tisoč kron rokopisov, toliko mu je ta plačeval vnaprej. Prav tako ga spoznamo kot veseljaka s svojo druščino kolegov, s katero so igrali tarok ter se družili na Vranskem in v Ljubljani. Bil je premišljen človek, dosleden v poslu in svetovljanskih dimenzij. On se za založništvo ni odločil z danes na jutri. Dve leti se je učil posla, in to pri najboljših vzornikih na Dunaju, v Münchnu, Leipzigu, v Pragi. Hodil je na knjižne sejme, zbiral kontakte.

​Kdo je kaj rekel

Kako se kot avtorica in hkrati raziskovalka zgodovine spopadate z delom, ki na eni strani zahteva zgodovinsko doslednost, na drugi pa boj s špekulacijami? Kako vsebino pripraviti do te mere, da bralcu ne bo dopuščala dvomov in bo hkrati mamljiva?

S tem se avtorji vedno spopadamo. Ozadja, dejstva zgodbe morajo biti resnična in nedvomna. Vse, kar se junaki pogovarjajo, njihovi odzivi, finese njihovih odnosov so pa težko resnični. Razen če naletimo na dokumente, ki jih opisujejo. Tako je v knjigi zelo natančno opisan prizor s sodišča leta 1913, saj je iz sodnega zapisnika jasno, kdo je kaj rekel. Da, včasih se nam uspe zelo približati resnici, včasih pa si je treba malce več izmisliti. To razmerje mora biti v okviru zdravih meja. Če si potvoril dejstva, si naredil levjo uslugo osebi, o kateri pišeš. Če pa nič ne začiniš, si prav tako naredil levjo uslugo, ker kdo bo bral nekaj dolgočasnega?! Ljudi je treba spodbuditi, da ostanejo med platnicami.

Ampak dejstvo je, da imate enak priimek kot lik iz romana - odvetnik, publicist Henrik Tuma. Kako ste povezani z njim?

Povezana sem z njegovim pravnukom, z njim sem poročena. Omožila sem se v družino Tuma, kar je bil glede pisateljskega dela velik plus. Henrika zato lahko opisujem bolj zasebno, pišem o njegovih odnosih z ženo, z otroki, saj so mi bila v veliko pomoč ohranjena pisma med zakoncema. A hkrati je to pomenilo svojevrstno odgovornost, pisati o pradedu svojega moža. Tako sem starejšima članoma naše družine v branje ponudila rokopis, preden je šla knjiga v tisk, da bi preverila, ali niso opisi morda preveč osebni in ali nisem morda česa napačno razumela.

Morda tega, da se je Cankarjev pogled ujel na Tumovi soprogi?

(Smeh.) Da, morda bi se lahko tako interpretiralo eno dogajanje v knjigi. V mojem romanu se Cankar spoprijatelji s Tumovo ženo, ki je njegova vrstnica in osemnajst let mlajša od svojega moža. Med branjem knjige je lahko to nek zabaven moment, ugibanje. Sama pa mislim, da je Cankar ni videl kot ženske, ki bi jo lahko osvajal, čeprav je bil šarmer. Ob tem pa je bila gospa v tistem opisanem času tudi visoko noseča.

​Cankar je bil boem

Moram priznati, da je dejstvo, da nam roman približa tudi njega, velikana slovenske književnosti, izjemno privlačno. In vzbudi še večje zanimanje.

O Cankarju je velikokrat prevladovalo mnenje, da je veliko prekrokal in popival. Pa to ne drži. Po vsem, kar sem o njem izbrskala, sem med drugim tudi odkrila, da je bil verjetno prvi primer izgorelega človeka. Toliko je pisal, toliko je delal. Ne vem, ali imamo danes tako plodovitega pisatelja, kot je bil Cankar. Bil je garač. Če samo pogledamo njegova zbrana dela, ki so nastala v dobrih dvajsetih letih ... Kakšne količine teksta je moral napisati na dan! Ta človek ni mogel poznati pisateljske blokade. In ko je po vsem tem šel v gostilno in kaj več spil, je s tem ostal zaznamovan.

Kaj bi rekli, kaj ga je tako gnalo k pisanju, v vseh zvrsteh? Samih zadolžitev pri založniku si verjetno ni toliko gnal k srcu.

Mislim, da je imel nekakšno notranjo potrebo po ustvarjanju, da je bil resnični boem, tudi je prihajal v konflikt s takratno družbo, saj kakorkoli je živel, ni bilo prav. Iz teh konfliktov se je rojevala frustracija in ... očitno ni mogel zaspati, ne da bi kaj zapisal. Njegova ustvarjalna sla je bila močnejša tudi od tega, da bi si uredil življenje. Iz redkih opisov njegovih zvez vidimo, da se ni mogel toliko ustaliti, da bi lahko skrbel za otroke, preživljal družino. Ko pa se je zaljubil v Mici Kesslerjevo in se želel z njo poročiti, nad tem niso bili navdušeni njeni starši. Čisto drugačen ugled, kot ga je imel recimo Oton Župančič, ki je bil poročen z njihovo drugo hčerko, Anico Kesslerjevo. Župančič je bil urejen gospod, direktor gledališča, prevajalec in pisatelj - človek reda. Medtem ko Cankar ni imel niti stalnega prebivališča.

​Bestseller Oliver Twist

Omenili ste, da so bili slovenski avtorji dobro brani, da je bil Cankar zvezda. Kakšne številke so pred sto leti pomenile dobro prodajo knjig?

Zasledila sem, da je bila Dobra kuharica Minke Govekar, ki je izšla leta 1903, prodana v več tisoč izvodih. Tudi prozna dela Cankarja so se prodajala v okoli dva tisoč izvodih, podobno Aškerčeva. A Schwentner je bil univerzalen založnik, ni se zanašal le na izbrane avtorje in določene zvrsti. Tako kot danes tudi takrat ni bilo mogoče imeti specializirane založbe, če si hotel poskrbeti za stabilnost poslovanja. Zato je izdajal sezonsko - čez poletje priročnike o naravi, jeseni učbenike, pred Miklavžem slikanice. Poskrbel je za celotno vertikalo branja, od otrok do zelo zahtevnega bralca. In prav otroški literaturi je posvečal veliko pozornosti. Poznal je vrednost lepih estetskih ilustracij, kar je bila novost na slovenskem knjižnem trgu. A največ so se seveda prodajali slovenski prozni avtorji, definitivno. Med tujimi pa je bil bestseller Oliver Twist v Župančičevem prevodu.

Kako slovenski založniki doživljate svoj posel danes in kako so ga pred sto leti?

Založniki svoj posel običajno res doživljamo tudi kot poslanstvo, morda celo svoje življenje doživljamo tudi skozi knjige, ki jih izdajamo in beremo. Tako je Schwentner nekje zapisal, da je Oliver Twist končno knjiga, ki je premaknila angleški parlament, da je opozoril na izkoriščanje sirot in sprejel zakon proti otroškemu delu. Primer, da knjige dejansko spreminjajo svet - to je za založnike pomembno. Zame so bile pomembne izdaje, ki so nekako opolnomočile slovenske ženske. Antologija slovenskih pesmic, kar so tri knjige, in Pozabljena polovica. Slednja je monografija ženske kreativnosti, v kateri je sto devetindvajset biografij žensk, ki so v 19. in 20. stoletju ustvarjale Slovenijo. Ti dve izdaji iz moje založbe sta na posebno mesto postavili slovenske ženske in njihovo preteklost. Tako založniki doživljamo svet.

​Več investirati v promocijo branja

​Kaj pa donosnost posla, kaj omogoča založniku preživetje?

Založništva ni, če imaš samo rdeče številke. Takrat se hitro konča. Nekdo mora te številke, če do njih pride, pokriti. Lahko je to državna subvencija, lahko so sponzorji, najbolj zdravo bi pa bilo, da bi jih pokrili kupci. Zato si je treba prizadevati, da bi ljudje spet več kupovali knjige, gradili svoje zasebne knjižnice. To je najbolj zdrav odnos med pisateljem in bralcem.

Očitno je, da smo pred sto leti imeli svojo bralno kampanjo glede na priljubljenost slovenskih avtorjev. Kaj pa danes, kaj bi potrebovali?

Takrat je bil to narodnobudništvo svojevrstna nenehno prisotna bralna kampanja za vse, kar je izšlo slovenskega. Seveda tudi ni bilo veliko drugih medijev, ki bi bili knjigam močna konkurenca, razen časopisa, gledališča. Kar je bilo nekoč narodnobudništvo, bi danes morala priskrbeti država z močno finančno bralno kampanjo. Z izdelano strategijo za promocijo branja. Ne z deset, trideset tisoč evri, ampak z milijon evrov vredno. To bi dvignilo pismenost Slovencev na vseh nivojih. In te promocije bi nas povezale, zmanjšale radikalizacijo družbe na pole. Dokazano je, da če je narod načitan, če bere književnost, se zmanjšujejo napetosti v družbi. To vidimo pri Skandinavcih, pri Islandcih. Na primer na Nizozemskem se ta sredstva delno napajajo z nacionalno loterijo. Tam obstaja inštitucija Center za promocijo nizozemske knjige, ki vodi bralno kampanjo. Kaj takšnega potrebujemo tudi mi. Več moramo investirati v promocijo branja in manj v produkcijo knjig. Potem se bo tudi povečal nakup in se bodo znižale cene, saj manjše naklade višajo ceno knjig.