V govoru ob podelitvi Nobelove nagrade leta 1987 je rusko-ameriški pesnik Josif Brodski zahteval, da naj bo poezija na voljo na vsaki bencinski postaji, klasiki pa v cenovno dostopnih izdajah, saj predstavljajo mentalno gorivo za premagovanje vsakdanjika, "neizmerno pospešujejo zavest, mišljenje in poglabljajo dojemanje sveta". Ta misel je bila sprožilni moment za nemškega pisatelja in pesnika ter kuratorja programa Slovenija, častna gostja na frankfurtskem knjižnem sejmu 2023 Matthiasa Göritza. Teren za njeno izpolnitev se je ponudil v avstrijskem Gradcu. K uresničitvi je pripomogel predvsem Institut za umetnost v javnem prostoru avstrijske dežele Štajerske in tako še enkrat dokazal, da je Gradec tudi mesto, "naklonjeno literarnim eksperimentom".
Osvežilne, čutne in slovenske pesmi za 50 centov
Matthias Göritz je torej zasnoval tri avtomate, v katerih so običajno na voljo otroške igračke, osvežilni bomboni ali kondomi, ter jih preoblikoval v lirske prostorske in(ter)vencije, v katerih je sedaj na voljo poezija. Poskusni, "intervencijski čas" je šest mesecev. Začel je teči pretekli petek, s pesniškim pohodom med tremi avtomati v mestnem središču. V vsakem je 14 pesmi, vsaka stane 50 centov in predvsem, ti avtomati so res videti kot avtomati in res funkcionirajo kot avtomati. Popolna mimikrija tako rekoč.
Začeli smo z avtomatom, ki ponuja Osvežilne pesmi v graškem sodobnem muzejskem kompleksu Joanneum. Avtomat skriva doslej neobjavljene, nove pesmi pesnic in pesnikov, ki živijo v Gradcu. Na licu mesta je svojo pesem v originalu (Göritz pa nemščini) prebrala Jana Radičević, mlada črnogorska pesnica na rezidenci v Gradcu.
Potem pa smo se sprehodili čez Hauptplatz in se, z dvigalom ali peš, povzpeli na grajski grič, Schloßberg. Prav ob izstopu iz dvigala, zraven vrta restavracije, je avtomat, ki se imenuje Mein Nachbar auf der Wolke, Moj sosed na oblaku, v njem pa so pesmi slovenskih pesnic in pesnikov v obeh jezikih: Miljane Cunta, Milana Dekleve, Anje Golob, Fabjana Hafnerja, Edvarda Kocbeka, Srečka Kosovela, Maruše Krese, Ane Pepelnik, Tomaža Šalamuna, Petra Semoliča, Toneta Škrjanca, Aleša Štegra, Lucije Stupica in Uroša Zupana. Veliko pesmi je bilo za to priložnost prvič prevedeno v nemščino. Ob odprtju avtomata sta pesmi prebrali Miljana Cunta in prevajalka in tolmačka Zdenka Hafner Čelan, žena Florjana Hafnerja. To simbolno pomembno umestitev slovenske poezije je pozdravila tudi Barbara Koželj Podlogar, vodja Slovenskega kulturno-informacijskega centra v Avstriji (SKICA).
Zadnji avtomat je sredi mestnega parka, menda legendarni graški avtomat za kondome pri vhodu v Forum Stadtpark, in zdaj ponuja "čutne pesmi". Tudi eno slovensko, in sicer pesem Aljaža Koprivnikarja.
Avtomat, revija Manuskripte in antologija
Göritz je projekt pesniških avtomatov zasnoval, še preden je bil imenovan za kuratorja slovenskega častnega gostovanja v Frankfurtu, in prej je načrtoval tudi avtomat s slovensko poezijo, vseeno pa avtomat je povezan s Frankfurtom 2023: "Otvoritev tega avtomata predstavlja tudi prvi dogodek v nizu prireditev, ki se bodo pod istim naslovom zvrstile do nastopa Slovenije kot častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023," so sporočili iz javne agencije za knjigo. Ampak ne le prireditve do nastopa v Frankfurtu. V Gradcu je bilo razkrito, da bo Moj sosed na oblaku tudi glavni slogan celotne slovenske predstavitve v Frankfurtu.
Moj sosed na oblaku bo slogan projekta Slovenija, častna gostja v Frankfurtu 2023
V petek smo dobili še dva "dokaza", da se predstavitev gradi premišljeno in celovito. Revija za literaturo Manuskripte, ki izhaja v Gradcu, velja za eno najpomembnejših, če ne najpomembnejšo literarno revijo v celotnem nemškem govornem prostoru. Do smrti, to soboto je minilo leto, jo je urejal legendarni Alfred Kolleritsch, zdaj je njen urednik Andreas Unterweger. V novi, 231. številki so objavljene pesmi Miljane Cunta iz zbirk Pesmi dneva in Svetloba od zunaj v prevodu Amalije Maček in Göritza, ki je prispeval tudi spremni zapis. Objavljene so pod posebno rubriko Mein Nechbar auf der Wolke in to bo do jeseni 2023 stalna rubrika. In še, Moj sosed na oblaku se bo imenovala tudi velika antologija slovenske poezije v nemščini, ki bo v uredništvu Göritza, Amalije Maček in Aleša Štegra izšla pri pomembni založbi Hanser Verlag.
Sosedstvo, domišljija, lahkotnost in tehnologija
Amalija Maček je bila do nedavnega ob Göritzu uradna kreatorka programa, vendar je dala odpoved, ostaja pa članica programske skupine. Tudi v petek v Gradcu je bilo jasno, da je povezovalni člen in duša celotnega projekta.
"Zamisel, da bi uporabili verz Edvarda Kocbeka, je bila že v bitbooku, ki ga je javna agencija za knjigo pod vodstvom Renate Zamida pripravila, še preden smo dobili naziv častne gostje. Že takrat je pri pripravi kandidature sodeloval tudi Matthias Göritz in mislim, da je bila to prav njegova ideja. Verz sva nekako nosila s seboj in Matthias ga je predlagal za projekt avtomatov v Gradcu, pridobil je posebno dovoljenje župana, da je lahko slovenski avtomat na tako atraktivni, turistični lokaciji, prav pod oblaki. Slogan sva predstavila tudi direktorju in predstavnikom knjižnega sejma v Frankfurtu, ki so bili prav tako navdušeni. Kocbekovemu verzu (dediči Edvarda Kocbeka so dovolili uporabo za celotno predstavitev) je Matthias dodal svojilni zaimek, da je bolj vključujoče. V sloganu je sosedstvo med narodi, oblaki pa predstavljajo domišljijo in nekaj, kar je lahko. Želela bi si, da bi bil nastop v Frankfurtu lahkoten, vesel, povezujoč, participativen. Hkrati pa oblak simbolizira tudi novo tehnologijo. Vemo, da je na tem knjižnem sejmu cela hala posvečena ne le elektronskim knjigam, temveč tudi novim medijem, tudi tako imenovanemu cloud computingu. In ker implicira naš slogan tudi to možnost, je bil direktor sejma še bolj navdušen. Vsaka država si izbere svoj slogan, Norveška je imela slogan Der Traum in uns (sanje v nas - naslov ali verz neke tradicionalne norveške pesmi), Finska se je predstavljala pod motom Finland.Cool.
Običajno začnejo častne gostje slogan uporabljati točno eno leto pred sejmom, nam pa so dali dovoljenje, da ga uporabljamo že prej, z več manjšimi dogodki," je razložila odlična poznavalka nemške literature in založniškega prostora ter odlična literarna prevajalka in tolmačka.
"Tudi zato, ker ne vemo, kaj nas po pandemiji čaka, smo se odločili, da bi stopala Slovenija po poti majhnih korakov. To je najin koncept, ki sva ga pripravila v zadnjih mesecih. Zamislila sva si več povezanih dogodkov, recimo turneje kratke zgodbe in poezije, skozi katere se ustvari sinergija do leta 1923. Sodelovanje z revijo Manuskripte je res pomembno, za vsakega mladega ustvarjalca pomeni objava v tej reviji priznanje in skoraj zanesljivo pot do prve knjižne izdaje. Nekaj slovenskih avtorjev je doslej že bilo objavljenih v reviji, vendar ne veliko, veliko bolj uspešno pa je, če so objavljeni v seriji. Matthias se je za serijo slovenske lirike dogovoril z urednikom že lani poleti, ko sploh še ni vedel, da bo kurator slovenske predstavitve v Frankfurtu. V vsaki številki do oktobra 2023 bo predstavljen en avtor ali avtorica. Začeli smo Miljano Cunta, čudovito pesnico, ki si zasluži več pozornosti. Naslednja pa bo Anja Golob, željo zanjo je izrazila avstrijska stran. Danes pa se je Matthias dogovoril z urednikom revije, da bomo na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Leipzigu, torej vsako leto oktobra in marca, predstavili avtorje, ki bodo v vmesnem času izšli v Manuskripte. Prepoznavnost bomo torej gradili na tak način in tega si želi tudi vodstvo sejma."
Nevidno delo, ki je obrodilo sadove
"Knjižni sejem je tudi sejem, je tudi biznis, in zato jasno predvideva, koliko knjig naj bi država gostja v letih pred nastopom imela prevedenih. Za majhno deželo, kot je Slovenija, bi pričakovali od 100 do 150 naslovov. Povedati moram, da je bilo narejenega izredno veliko. Renata Zamida je uspela prepričati nemške založnike, da smo zanesljiv partner in da država podpira prevode. Veliko nevidnega dela je bilo vloženega v ta projekt. Založniki te morajo poznati in ti zaupati, pa še potem razmišljajo kakšni dve leti, preden se odločijo za objavo. Tako je bilo recimo z Menuetom za kitaro Vitomila Zupana, izid je rezultat štirih do petih let intenzivnega dela, predvsem Renate Zamida in Anje Kovač z agencije za knjigo, pa seveda prevajalca Erwina Köstlerja. Sedaj si želimo, da bi v naslednjih dveh letih seveda izšlo še veliko knjig. Vendar se je treba zavedati, kot je opozoril prav Köstler, da imajo Nemci drugačen okus kot Slovenci in da jih morda ne zanimajo tisti avtorji, ki so pri nas dobili nagrade. Izbirajo po svoje, svetujemo jim lahko do neke mere, ni pa rečeno, da se bodo odločili po našem kanonu.
Frankfurtski knjižni sejem izrecno želi prevode v nemščino (čeprav je sejem za ves svet) in realistično je, da bomo število novih prevodov do leta 2023 dosegli, seveda pa je treba misliti tudi na druge jezike in trge.
V nemškem govornem prostoru izide procentualno mnogo manj pesniških zbirk kot pri nas, predvsem prevodnih. Imamo veliko odličnih pesnic in pesnikov, a žal ne bo mogoče vsem zagotoviti lastne knjižne izdaje, čeprav bi si jo zaslužili. S projekti, kot je graški, in z antologijo Moj sosed na oblaku bi radi nemškemu govornemu prostoru predstavili čim več odličnih ustvarjalk in ustvarjalcev," je še povedala Amalija Maček.
Klein aber fein
Kako sedanje stanje in perspektive projekta Frankfurt 2023 ocenjuje kurator Matthias Göritz?
"Kaj pomeni sosedstvo? Slovenski in nemški jezik sta sosedska jezika, zato je sosedstvo za nas pomembna kategorija, ki nas postavlja pred pomembno vprašanje o sobivanju. Ampak sobivanje je nujno tudi znotraj nacionalnih meja in literatur. Že izbor štirinajstih pesnic in pesnikov iz avtomata dokazuje, da želimo biti res združevalni. In takšna naj bi bila v moji in Amalijini viziji tudi predstavitev v Frankfurtu. Združevalna, občutljiva pa tudi zabavna, kot so ti avtomati za poezijo. Poezija, ki je verjetno najmočnejši žanr slovenske literature že od Prešerna, postane tako del bolj igrivega konteksta.
100 do 150 slovenskih knjig naj bi po pričakovanju frankfurtskega knjižnega sejma izšlo v nemščini. 60 jih je že izšlo
Z Amalijo sva za predstavitev na frankfurtskem knjižnem sejmu pridobila nekaj pomembnih partnerjev. Z Literarnim kolokvijem v Berlinu, ki je res relevantna institucija, načrtujemo velike dogodke, prav tako pa z manjšimi literarnimi hišami. Seveda še naprej iščeva tudi založnike za knjige slovenskih avtorjev. V preteklih dveh letih je bilo prevedenih 60 knjig in to je veliko. Javna agencija za knjigo je delala dobro. Precej teh knjig pa je izšlo pri sicer angažiranih, a majhnih založbah, recimo na Koroškem, in niso dosegle širšega nemškega prostora. Moj osebni cilj je, da se to spremeni. Vsaj nekaj velikih založnikov moramo pridobiti za slovensko literaturo in res vesel sem, da bo Hanser izdal antologijo Moj sosed na oblaku. In zdaj se bom angažiral še za antologijo slovenske kratke zgodbe, ki je na Slovenskem tudi močna. Načrtujem tudi festival kratke zgodbe, na katerem bi bila Slovenija tudi častna gostja tako rekoč. Takšna je torej naša strategija.
Vem, da Slovenija nima toliko denarja kot na primer Norveška. Vseeno pa je treba opozarjati, da bo to največji državni kulturni projekt v tujini. Predstavitev v Frankfurtu je kot olimpijske igre, samo da se olimpijske igre dogajajo vsaka štiri leta in lahko športniki sodelujejo večkrat, častni gostje v Frankfurtu pa bomo smo enkrat. Zato res pozivam vse literate, založnike, intelektualce, naj pogledajo čez meje svojih interesov in zamer. Imamo sijajno priložnost, da naredimo nekaj opaznega in pomembnega. Da naredimo nekaj, kar bo 'klein aber fein'."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
