(INTERVJU) Velikokrat je bilo težko biti prezebel, neprespan, umazan, sam in verjeti, da se bo nekoč obrestovalo ...

Na Voyu imajo novo uspešnico - serijo Gospod profesor, ki navdušuje zaradi dinamične zgodbe, izvrstne igralske zasedbe in zanimivih tem. Režiser serije je Boris Bezić, ki je v preteklih letih ustvaril že kup dobrih projektov, tako da uspeh Gospoda profesorja zagotovo ni naključje.

Najprej čestitke - serija je res zabavna, zanimiva, hkrati pa odpira pomembne teme za mlade. Ste si sami izbrali ta projekt?

Me veseli, da vam je všeč, in na podlagi odličnih odzivov gledalcev se zdi trud poplačan. Sicer pa sem za produkcijo Paprika Studios že pred Gospodom Profesorjem režiral izjemno odpičeno "serijo z jajci" z naslovom Têlenovela - Superk***e, ki jo tudi lahko vidite na Voyu. Ker smo že takrat dobro sodelovali in je bila serija zelo uspešna, so mi ponudili režijo Gospoda profesorja, kar sem z veseljem sprejel. Zavedal sem se, da bo to navkljub trnovi poti še ena izjemna življenjska izkušnja. Treba je izpostaviti, da sva Gospoda profesorja režirala dva režiserja. Poleg mene, ki sem bil tudi eden od kreativnih producentov in glavni režiser, je pol epizod režiral Marko Šantić. Najprej so na Voyo predvajali prvih pet mojih epizod, ki imajo, naj se malo pohvalim, najvišjo gledanost med dosedanjimi Voyo originali. Od 8. februarja pa lahko gledate tudi že Markovih naslednjih pet.

V glavni vlogi blesti Jure Henigman. Je bil on vaša prva izbira?

Ne, ni bil prva izbira, a Marlona Branda se ne da več dobiti. (smeh) Jure je res ustvaril izjemno vlogo in smo zelo zadovoljni, da se nam je pridružil. Ker se poznava že iz časa študija na AGRFT in iz prejšnjih projektov, sem vedel, kaj lahko pričakujem, ko je prišel na avdicijo. Hkrati sem verjel, da obstaja polje njegovega talenta, ki ga še ne poznam. Dokazal je, da je res vsestranski in izjemen igralec. Ne le njegova igralska stvaritev, tudi sodelovanje z njim je bilo čudovito. Izkazal se je z visoko delovno disciplino, delovno etiko in izredno voljo. Kljub dolgim uram snemanja nikoli nismo nehali ustvarjati in si izmenjevati idej, izboljševati zamisli. Njegova izjemna energija nas je spremljala vse dni snemanja. Spomnim se tudi, da recimo v nekem prizoru odigra, kar je imel, in gre iz kadra, prizor pa se nadaljuje, jaz pa s kotičkom očesa vidim, kako povesi glavo, me gleda in upa, da bomo ponovili prizor, ker čuti, da bi lahko boljše speljal. To res kaže na posebno predanost, ki mi je blizu in si jo deliva. No, Tina Vrbnjak in Gojmir Lešnjak - Gojc sta še dva, ki ju moram izpostaviti, vsaj njiju dva, ki sta prav tako presežno napolnila svoje like z življenjem. Še posebno mi je bilo v veselje sodelovati s Tino, s katero se poznava že iz vrtca v Selnici ob Dravi, a sva kljub dolgoletnemu prijateljstvu tokrat prvič skupaj ustvarjala. Pa da ne bo pomote, tudi ona je šla skozi več krogov avdicije.

Lepe izkušnje z mladimi

Kako pa je sodelovati z mladimi igralci, ki igrajo dijake? Morate imeti z njimi kaj več potrpljenja, glede na to, da niso profesionalci?

Že v filmih Pojdi z mano (režiser Igor Šterk, op. p.), Košarkar naj bo (režiser Boris Petkovič, op. p.) in pri režiji svojega prvega igranega filma Košarkar naj bo 2 sem imel lepe izkušnje z mladimi. Pri Gospodu profesorju je bilo delati z njimi enako fenomenalno. Zaradi iskrivosti, pristnosti in svojevrstne mladostne prismojenosti je delo z njimi res užitek. Bili so odlična družba in med seboj so se skoraj magično povezali. Mi starejši smo jih, celo rahlo zavistno, le od daleč opazovali in v sebi obujali nostalgične spomine na svoja najstniška leta. Kar se dela tiče, so bili prav tako biseri. Ne morem reči drugače. Njihova želja, zagnanost in disciplina so bile vsaj tako močne kot pri profesionalcih. Sicer pa največ potrpljenja potrebuje človek za samega sebe. Z drugimi sploh ni tako težko delati. Se pa moraš posebej pripraviti na delo z mladimi. Nekaj, kar bi te pri profesionalcu ali starejšem igralcu zmotilo, te pri mladem ne sme, saj moraš upoštevati starost, znanje in izkušnje. Torej, če te recimo neki mladi igralec vrže iz tira, to pomeni, da ti nisi bil dovolj dobro pripravljen nanj, in ne obratno. Precej bolj mi lahko najedajo živce neprofesionalni profesionalci kot profesionalni amaterji.

V prvih petih delih odpirate teme, kot so družbena deprivacija, statusni simboli, ljubezenske težave, posvojitev … Se vam zdi pomembno, da je vaše delo tudi poučno, družbeno odgovorno? Koliko sploh lahko vplivate na to?

Seveda mi je pomembno, da moje delo koristi gledalcem in družbi kot taki. Resnično upam, da ne bom nikoli ustvaril česa takega, kar bi ljudem škodovalo. Zato velikokrat ogromno truda vložimo tudi v eno samo besedo, da ne bi nekoga prizadela, pa da se hkrati ne gremo pretirane politične korektnosti, ki bi izmaličila realno sliko našega okolja. Nabrali smo neštete ure pogovorov, vaj, verzij scenarija, da sem bil in smo bili s soustvarjalci v toku procesa dovolj zadovoljni, da lahko zdaj stojimo za tem, kar smo naredili. In mislim, da nam je dobro uspelo zliti izredno resne teme s sproščenostjo in optimizmom, kar bi rekel, da odraža tudi moj karakter. Seveda pa vseh ne moremo nikdar zadovoljiti. Pardon. (smeh)

Kako pomembno je za našo vizualno sceno, da se snema vse več serij? Glede na tempo TV Slovenija in državne filmske produkcije bi verjetno večina životarila, če ne bi bilo vse več igranih projektov pri komercialnih televizijah in platformah, kajne?

Ja, seveda, to je izredno pomembno, in recimo zaradi Voya je veliko režiserjev in drugih ustvarjalcev dobilo priložnost za delo, za širjenje kulture in konec koncev sploh možnost za preživetje. Če bi bili odvisni le od državne podpore, ne bi preživeli. Morate pa vedeti, da ne poznam režiserja ali režiserke, ki bi lahko bila pri miru in životarila. Če si ustvarjalec po duši, ne obstajaš, če ne ustvarjaš. Vsaj večina neprestano dela na osebni in profesionalni rasti, raziskuje in se ukvarja s kristaliziranjem idej, da bi te postale umetniška stvaritev. Intenzivnega dela, plačanega ali ne, režiserjem nikoli ne zmanjka, denarja pa velikokrat. Posledično smo prignani do meja svojih zmogljivosti. Glede na vse prepreke in stres moraš vse muke doživljati kot sladke, res moraš imeti rad svoj poklic, biti režiser, sicer bi bili vsi boji nesmiselni.

Morda je to moj čas

Pod lepo število filmov, serij, pa spotov in reklam ste se že podpisali. Kako to, da je potem tole zdaj šele vaš prvi večji intervju za širšo javnost? Občutek imam, kot da nekateri režiserji očitno veliko delate, drugi pa se bolj reklamirajo.

Morda še ni bil moj čas … Očitno se je nabralo dovolj velikih in bolj izpostavljenih projektov (Ena žlahtna štorija, Košarkar naj bo 2, Gospod profesor), da sem postal zanimiv tudi vam in širši javnosti. Nisem pa v karieri izključno režiral. V dosedanjih letih sem zamenjal veliko funkcij, a so te zunaj radarja javnosti, še bolj kot režija. Kot asistent režiser sem sodeloval v številnih celovečercih (Šanghaj, Čefurji raus!, Izbrisana, Orkester) in v številnih televizijskih oglasih največjih svetovnih podjetij. Veliko je namreč različnih "delavcev" v filmski industriji, brez katerih AV-produkcije sploh ne bi bilo, sijajnih ustvarjalcev, pa le o redkih izvemo kaj več. Za mojo manjšo medijsko prisotnost, nekaj manjših intervjujev je sicer že bilo, pa je verjetno ključno to, da se nisem izpostavljal. Kljub dolgoletnemu vlaganju energije v režijo me ob premierah še zmeraj spremljata rahel strah in trema. Ljudem na neki način odpreš vrata v svojo dušo, srce, v svoje sposobnosti. Skrbi te, kako te bodo sprejeli. Težko je le z besedami pojasniti, kdo si in kaj počneš. Tako jaz raje delam, kot razlagam, kaj delam. Prav tako se mi zdi bolj pomembno, da delam s srcem in dam vse od sebe, četudi v senci, kot pa da obračam luč nase.

Koliko je danes dela za režiserje? Bi rekli, da so se časi izboljšali? Ali pa tisti, ki so v minulih letih tarnali, kako ne dobijo denarja od sklada za nov film, preprosto nočejo režirati drugega kot celovečerce? Kako gledate na to?

Poskušajte prepričati profesionalnega smučarja, da je sankanje tudi super. Enako je z režiserji, ki so morda izjemni v ustvarjanju celovečercev, pa redko dobijo priložnost, če jo sploh. Bi pa rekel, kolikor vidim pri kolegih, da je dela več. Snema se več serij kot včasih. Veča se tudi potreba po različnih AV-vsebinah, predvsem za internet. Kar pa zadeva film kot sedmo umetnost … Letos se bo snemalo kar nekaj celovečercev, ampak v veliki meri kot posledica skoraj nične produkcije v zadnjih dveh letih. Da smo si na jasnem - ta suša ni nastopila, ker ni bilo želje ali idej! Tako da stanje s produkcijo celovečernih filmov ostaja vsaj isto mizerno, kot je bilo, če ne še bolj. Še vedno zaostajamo za večino držav, pa ne samo po številu filmov ali finančnih zmožnostih, ampak predvsem z dojemanjem, kako pomemben je film za narodno zavest, jezik, za kulturo, tudi za prepoznavnost Slovenije v svetu. V pogovorih s filmskimi ustvarjalci iz drugih držav vedno začutiš pomilovanje, hkrati pa presenečenje, da sploh uspemo karkoli posneti, da nam uspe posneti filme, ki so nagrajeni in opaženi po celem svetu. To kaže, da imamo zelo talentirane ustvarjalce, ki s svojo izjemno voljo snemajo kljub smešno nizki podpori države. Bojim pa se, da je v Sloveniji percepcija o slovenskih filmih in filmarjih tako izkrivljena, tako negativna, da bo veliko bralcev moje razmišljanje sprejelo le kot še eno nenehno pritoževanje pač enega filmarja. V resnici pa sem sam predvsem fasciniran nad absurdnostjo situacije.

Okusi in sanje so različni

Pogosto se mi zdi, da režiser v enem filmu hoče pokazati vse, kar zna, vse lepe prizore, ki si jih je zamislil v desetletju, ko je čakal na priložnost. Običajno je še sam avtor scenarija in se mu zdi škoda zavreči kako sceno, čeprav je film na koncu predolg in zato dolgočasen. Po drugi strani pa se vam pozna, da imate veliko izkušenj, da obvladate dinamiko. Očitno je torej bolje delati več, pa čeprav ni vsak projekt tisto, o čemer si sanjal, kajne?

Res je, dolgo obdobje brez snemanja je velika past za režiserje. Bi pa rad, da stereotipna misel o dolgočasnosti vseh slovenskih filmov končno že enkrat izhlapi. Če bi pozornost usmerili na uspehe namesto na spodrsljaje, bi videli, da imamo ogromno odličnih filmov in smo lahko na njih ponosni. Hkrati so okusi različni, kot so različne tudi sanje. Jaz vsekakor ne sanjam izključno o svojem naslednjem celovečercu in ne usmerjam vseh moči samo v to. A morda je prav to razlog, zakaj nisem podpisan pod več filmov kot režiser. Morda tudi pod take, ki bi jih vi v kinu gledali in si mislili, kaj pa je s tem Bezićem? (smeh) Ne obstaja neko pravilo, koliko je treba delati, bolj je pomembno, kaj delaš. Zaradi slabih finančnih razmer lahko v Sloveniji snemamo predvsem bolj intimne, počasnejše in manjše drame. Produkcijsko zahtevnejši in kompleksnejši filmi, kot jih snemajo drugod, pri nas skoraj ne morejo nastati. Pripovedi so velikokrat prikrojene finančnim zmožnostim in tako je končna oblika filma ali serije le rezultat maksimalnega izkoristka sredstev, ne pa maksimalni seštevek vseh talentov. Tega se filmarji zavedamo, želel pa bi si, da se tega zavejo tudi gledalci. Dinamičnost Gospoda profesorja je narekovala pripoved in ne bi delovala recimo pri intimni drami. Vsak projekt zahteva svoj pristop. Me pa veseli, da vam je všeč.

Vam res nikoli ni bilo težko poprijeti za kakršnokoli delo. Že kot študent AGRFT ste bili aktivni, seveda ne kot režiser, niti ne kot pomočnik - začeli ste z držanjem mikrofona! Bi rekli, da imate danes korist od tega, da ste začeli praktično na dnu?

No, v vsem tem času sem vozil tudi kamion, skrbel za sendviče, delal s kravami, medvedi, levi, pazil, da kokoši ne pobegnejo. V Severnem morju sem pazil barko, da ne pobegne. Delal sem tudi na takšnem mrazu, da so mi razpadli čevlji. Pa tudi na obupni vročini velikokrat koordiniral več sto statistov in članov ekipe in še in še bi lahko našteval. Na vse to gledam kot na izkušnjo, proces učenja obrti. In zdaj so to gradniki moje suverenosti kot režiserja. Se mi zdi naravna pot izobraževanja, če ne celo potrebna pot za vsakega režiserja. Naučiš se skromnosti, hvaležnosti in spoštovanja vseh članov ekipe in njihovih funkcij. Ugotoviš tudi, v kateri funkciji se najbolje počutiš. Zame je to predvsem tista, v kateri lahko najbolje izkoristim svoj potencial. Velikokrat je bilo težko biti prezebel, neprespan, umazan, sam in imeti potrpljenje in verjeti, da se bo nekoč obrestovalo. A se obrestuje. Vse nabrane izkušnje uporabljam pri reševanju zelo širokega spektra problemov, ki se pojavijo v toku ustvarjanja nekega dela. Če pa predstavim še prekletstvo vseh mojih izkušenj … Recimo, pri pisanju scenarijev moram velikokrat zavestno odmisliti poznavanje produkcijskih zahtevnosti, da lahko sprostim imaginacijo in pišem. Če tega ne naredim, potem je vsaka zamisel ali konkretna scena že vnaprej obremenjena z mislijo na to, kaj bi bilo sploh mogoče posneti. Recimo, kaj pomeni snemati v dežju, z velikim številom igralcev, z živalmi, snemati akcijo itd. Tako se velikokrat samocenzuriram in bi kdaj pa kdaj res raje bil nevednež z neukročenimi sanjami.

Poprimem za vse, kar pride naproti

Pred leti ste se zaradi ljubezni preselili v Belgijo. In tudi takrat ste morali poprijeti za vsako delo. Ste bili kaj jezni, da vam niso kar takoj dali možnosti za režijo?

Ah, kaj bom jezen. Verjamem, da je vsak odgovoren zase in tudi priložnosti si v veliki meri moraš ustvariti sam. V Belgiji, in kasneje tudi na Danskem, zaradi druge ljubezenske zgodbe, sem se prebijal, kot se mora vsak tujec. Zaradi želje po ustvarjanju življenja v Belgiji sem izpustil iz rok kariero v Sloveniji. Priučil sem se jezika, in ja, poprijel za vse, kar je prišlo naproti. Ko se je belgijska zgodba zaključila, sem se vrnil v Slovenijo in moral še enkrat skoraj od začetka. Bilo je neverjetno, kako hitro te ljudje odpišejo, čeprav sem bil le dve uri stran z letalom. Zato sem spremenil taktiko, ko je bila v igri Danska. Takrat v Sloveniji nisem vsega izpustil, ampak sem na projekte tukaj samo dodajal projekte na Danskem, da bi postopoma izpeljal tranzicijo poslov in se tja preselil. Tako kot v Bruslju se je moje življenje tudi v Københavnu vse bolj sestavljalo. Potem pa se je tudi ta zgodba zaključila. Veliko preizkušenj, veliko preobratov, veliko boja … Zdaj sem končno doma, v Sloveniji, s svojo ljubo Severo (pevka Severa Gjurin je njegova življenjska partnerica, op. p.) in otrokom in srečen, da je tako, kot je. Če bi moral vse ponoviti, da bi pristal, kjer sem zdaj, bi to naredil takoj.

Kako to, da ste na Paprika Studios zdaj prevzeli položaj kreativnega producenta?

Povabilo sem prepoznal kot nov osebni izziv. Zadnji dve leti sta bili kar burni. Košarkar naj bo 2 je postal eden najbolj gledanih slovenskih filmov. Rast števila gledalcev pa je nato zaustavila, kot vse, korona. Kljub temu sem v tem obdobju zrežiral tri serije (Srečno samski, Têlenovela, Gospod profesor). Izpeljal sem še nekaj manjših projektov in povrhu vsega postal oče. Režiserji precej delajo, najbolj časovno požrešno pa je snemanje samo. Minejo meseci z več kot dvanajsturnimi nefleksibilnimi delavniki, bolj ali manj brez prostih vikendov in z zelo omejenim časom za počitek. Imam novo družino in rad bi imel večjo kontrolo nad svojim časom. Rad bi bil več doma. Hkrati pa, kot nov izziv, me s Papriko čakajo veliki in razburljivi projekti, ki jih bom usmerjal kot kreativni producent. Vodil bom vse ustvarjalce igranih projektov, da bomo uspešno prijadrali do zastavljenega cilja. Vetrov bo zagotovo veliko. Poleg vodenja projektov, ki so že v polnem teku, pa bom tudi iskal in pripravljal nove projekte. Ideje dobrodošle! (smeh)

V seriji Gospod profesor ima precejšnjo vlogo tudi glasba. V vsakem delu lahko slišimo kakšno domačo uspešnico. Kdaj pa bomo slišali Severo?

Jah, kupite njen album, pa bo. (smeh) Sicer ste jo lahko slišali že v filmu Košarkar naj bo 2. Kdaj jo boste naslednjič, pa še ne vem. Ne me razumeti narobe, jaz bi jo ves čas poslušal in podložil pod vsako sceno, ampak nekaj sem jaz, nekaj pa Boris režiser, ki se odloča glede na to, kaj je najbolj primerno za neki prizor. Torej za najboljšo, najlepšo končno obliko stvaritve. Hm … zdaj, ko sem to na glas povedal, res ne vem, zakaj ne bi Severe podložil pod vsako sceno. (nasmešek)