Divja Slovenija: Igralci, ki ne poslušajo režiserja

Naravoslovni dokumentarni film o eni najpestrejših dežel Evrope bi morali videti vsi slovenski osnovnošolci. Na Televiziji Slovenija smo si ga lahko ogledali 26. decembra, gostoval pa je tudi že v številnih kino dvoranah po Sloveniji. V zgolj dveh mesecih po nastanku je bil dokumentarec prodan petim nacionalnim televizijskim hišah po svetu. Da o festivalskih nagradah sploh ne govorimo. Divja Slovenija je osupljiva zgodba o bogastvu živalske raznovrstnosti v Sloveniji.

Če ne bi videli odjavne špice, ne bi verjeli, da gre za delo tukajšnje ekipe; njen vodja in avtor filma je fotograf in filmar Matej Vranič. Odkar pomni, opazuje naravo in živali, jih fotografira, a zadnjih nekaj let tudi snema. "V treh desetletjih amaterskega opazovanja živali sem marsikaj doživel in zdaj se je zgodil nek 'deja vu'. Lahko sem te izkušnje podoživel in posnel film. Zame je bil to poseben izziv, sploh ker na slovenskih tleh še ni bil posnet resnično dober naravoslovni dokumentarec." In tega se je lotil na vse ali nič, čeprav z rahlo skrbjo, da bosta dve leti premalo, da bi bil film dokončan. Toliko časa je namreč imel za svoje delo od podpisa pogodbe s Slovenskim filmskim centrom in RTV Slovenija. Še dobro, da ima s svojimi snemalci vedno popolnoma izdelan načrt snemanja in scenarij, čeprav prizna, da nikoli ne gre točno po scenariju.

"Naravoslovne filme je izjemno težko posneti zato, ker so akterji take sorte, da ne sodelujejo. Ne sledijo niti ne preberejo scenarija," se pošali Matej, ki je v dokumentarec spletel devetintrideset živalskih zgodb, medtem ko je vseh filmskih "likov" okoli petdeset. Nekateri so se namreč zgolj mimobežno prikazali pred objektive. Snemali so v vseh petih ekosistemih Slovenije in tako je prikazan tudi značilen živalski in rastlinski svet naših raznolikih pokrajin. "Že na začetku sem vedel, da bi film lahko imel tri ali pet delov, pravzaprav bi vsaka pokrajina lahko imela svojih osemdeset minut. Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj v filmu ni te ali one živalske vrste. A kaj, ko se vse ne da stisniti v en dokumentarec. Tudi nisem hotel izbrati le najbolj znanih divjih živali pri nas, kot so ris, volk, medved, saj so bili tem posvečeni že številni filmi. Ker je za naše gozdove medved zelo značilen, je vseeno dobil svoje mesto, pa tudi lažje ga je posneti kot risa. A tisti ris, ki bi nam ga morda uspelo posneli, bi imel ovratnico, česar nisem želel."

Filmar je prepričan, da je film Divja Slovenija tako dober tudi zato, ker so se mu vsi sodelujoči posvetili stoodstotno in ker tega niso delali zaradi denarja. Konec koncev so veliko naredili brez plačila, se trudili, ko morda ne bi bilo nujno. Njihov izdelek je primerljiv z najkvalitetnejšimi dokumentarci, ki jih imajo mednarodne filmske produkcije. "Moja filozofija pri filmu je, da raje delam za ljudi kot za nagrade in festivale. Če so filmi všeč ljudem, se bodo še dolgo predvajali in tržili po svetu. Konkuriramo najboljšim mednarodnim izdelkom, zato moramo delati na njihovem nivoju. Raje potrpim, grem z ekipo tudi čez svoje meje, preko finančnih okvirjev, ker vem, da se bo to kasneje obrestovalo. V tujini si zgolj eden od milijona in tam je vse dobro narejeno," pripoveduje ambiciozni Velenjčan in doda, da je treba urednike tujih televizijskih hiš v desetih do petnajstih sekundah prepričati, da bodo pogledali vsaj eno minuto tvojega filma. Če ti uspe, si na dobri poti. In Matejev film so pogledali in ga kupili v petih nacionalnih televizijskih hišah - na Poljskem, Češkem, v Nemčiji, Belgiji in na Kitajskem.

Kako divja je torej Slovenija? "Zaenkrat v našem naravnem okolju najdemo še dosti živalske in rastlinske pestrosti, kljub temu da se včasih zdi, kot da je vse že skoraj uničeno. Na srečo še ni, a to se lahko hitro spremeni. Ta hip smo ena redkih dežel, kjer lahko ljudje to pestrost opazujemo na pragu svojih domov. Redko se zavedamo, kak živalski svet nas obkroža tudi v mestu. Sicer pa smo lahko ponosni, da je Slovenija tako divja, čeprav ne tako kot Rusija s kraji, kamor še ni stopil človek. Smo pa na stičišču zelo različnih ekosistemov, kar pomeni, da je na majhnem območju izredno veliko živalskih vrst."

Avtor Divje Slovenije si želi, da film gledalca pouči o osupljivem življenju živali, včasih pred našim pragom, včasih na odmaknjenih območjih, a bolj kot to si prizadeva, da ob tem ne bi ostali ravnodušni. Da nam za to divjino postane mar! Tudi otroci bi jo opazovali z večjim zanimanjem po ogledu tega dokumentarnega filma, saj pri njih zanimanje za živali in za življenje z naravo drastično usiha po koncu prve triadi osnovne šole. Glede na aktualne okoliščine bo film lažje približati osnovnošolcem po 3. februarju, ko bo dostopen na spletu v okviru Art kino mreže Slovenija. Skozi skrivnostne zgodbe devetintridesetih živalskih vrst bo te in vse druge gledalce popeljal glas Jureta Longyke. "Jure je bil narator tudi v mojem prvem filmu Ptice jezer: njihova vrnitev, v filmu, ki me je o tej stroki naučil vse od A do Ž. Prej sem bil namreč zgolj fotograf. Zdi se mi, da ima Jure res dober glas in da tudi s tem pritegne gledalca, poleg tega je z njim zelo prijetno sodelovati," je še povedal Matej Vranič. Ob vprašanju, kakšna potrpežljivost je potrebna za njegovo delo, pa je navihano dodal: "V Sloveniji verjetno nihče drug ni tako nor kot jaz."