(INTERVJU) Vlado Kreslin: Prilagajam se glede na to, če je sedečki, stoječki ali je mladina. V Mariboru ni tišine ...

Eden izmed najpomembnejših in najbolj priljubljenih slovenskih avtorjev in izvajalcev je Vlado Kreslin, prekmurski glasbenik, ki bo letos dopolnil 70 let. Številne njegove pesmi so skoraj ponarodele, mnoge so v navdih drugim izvajalcem, nekatere pa so postale inspiracija za romane, filme. Pogosto sodeluje z domačimi in tujimi glasbeniki. Leta 1980 je zmagal na Slovenski popevki s skladbo Dan neskončnih sanj, tri leta pozneje pa se je priključil skupini Martin Krpan, s katero je posnel plošči Od višine se zvrti (1987) ter Bogovi in ovce (1990). Do zdaj je izdal sedemnajst albumov z avtorsko glasbo, več pesniških zbirk, nastopal je v filmih in gledališču kot igralec in avtor glasbe. S svojimi pesmimi, baladami hitro razneži publiko, poskrbi za romantično, prav tako plesno vzdušje. Med tonsko vajo in koncertom smo ga za pogovor ujeli v Mariboru, na Festivalu Lent.

Brez gospoda s črno kitaro skorajda ni Festivala Lent.

"Nisem vsako leto tu, sem pa svojčas bil vsako leto, zato ker sem nastopal na Jurčkovem odru. Tam se spominjam začetkov, prvo, drugo in tretje leto, kako je to bilo, ko smo s Smiljanom takrat to postavljali na noge. In sem nastopal še ne samo z muziko - pač sam ali z Beltinško bando, ko so še stari gospodi bili živi - ampak celo z gledališčem. Takrat smo imeli predstavo Jermanovo seme in rock opero Faust TV. Torej predstave in še muziko. Res sem bil ogromnokrat."

Mi smo starejši, publika se je pomladila

Če primerjate nekoč in danes, je danes tu verjetno precej drugače. Vemo, da bi si želeli nazaj na originalno prizorišče, na Lent, na Dravo.

"Želel bi tja nazaj, ker se dobro spomnim, da mi je Smiljan prinesel ribiško palico, tako da sem pred koncertom lahko ribe lovil direkt z odra. Drugače pa so tu drugi ljudje, druga publika. Mi smo v rahlo spremenjeni zasedbi, malo starejši smo. Publika se je verjetno malo pomladila, časi so drugi, kontekst je drugi. Korono smo preživeli, marsikaj je drugače."

Kaj pa nasploh, je publika v Ljubljani, v Mariboru, v Prekmurju drugačna, kako jo dojemate? Koliko zanjo prilagodite svoj koncertni repertoar?

"Ne vem, če ravno prilagajam. Prilagajam glede na to, če je sedečki, stoječki ali je mladina - na Lampijončkih bi igral drugače kot tu. Drugače pa glej ... Maribor, Prekmurje, tu smo bolj glasni ljudje. Če greš v Mariboru na avtobus, je drugačna jakost debate kot v avtobusu v Ljubljani, kjer je popolna tišina. V Mariboru ni tišine. To jaz vedno vsem tujcem pravim, pojdite še malo v Maribor, da boste videli, kako je, da res dojamete Slovenijo. Tako da v Mariboru se publika prej zagreje. Čeprav smo pa tudi mogoče malo krivični, verjetno je publika bolj odprta v Mariboru ali pa v Murski Soboti zato, ker so tu vsi Mariborčani, v Ljubljani so pa Mariborčani, Dolenjci, Primorci, Belokranjci in so vsi malo nesigurni."

Vendarle v Ljubljani verjetno še danes pride v poštev komad Je v Šiški še kaj odprtega.

"Čeravno ga redko špilamo, a konec koncev, tudi če ga v Štuku zašpilamo, so vsi v zraku. Ko potem jaz itak vmešam poleg Šiške še Pobrežje, Kamnico, vse živo. (smeh)"

Štiri ure z avtobusom, štiri ure!

Več vaših pesmi - pa tudi sami poskrbite za to, kot ste ravno dejali - ima širino tudi v geografskem smislu (Z Goričkega v Piran, Preko Mure, preko Drave). V njih se lahko najdemo ne glede na to, s katerega konca Slovenije smo.

"Prvič zato, ker smo Prekmurci zelo raztepeni po svetu, tudi po Sloveniji seveda. Potem, ker smo se, ko sem študiral, vozili do Ljubljane z avtobusom štiri ure in pol! Štiri ure! In že zaradi tega je ta komad počasen preko Mure preko Drave. Če si želel priti v svet, si moral iti najmanj preko teh dveh rek."

Katera pesem je obvezna za Maribor, za Lent?

"Nekega jutra, ko se zdani je obvezna. Tvoje Jutro. So. Ene par jih je. Črna kitara je prav gotovo obvezna."

20 let je že stara izvedba Od višine se zvrti s Siddharto, original je nastal v prejšnjem stoletju, a od višine se nam zvrti še danes.

"Še vedno je ideja enaka. Da se ni treba preveč resno jemati, da si ne domišljaš preveč, da si malo vseeno pohleven do življenja. To je mišljeno."

Svojim fenom prinašate veliko glasbe s prekmurskih ravnic, ki vedno znova poboža, nahrani dušo.

"Moram reči, da prej, ko so nastopali Kocipro, Miško Baranja, moj oče, smo imeli več te glasbe v svojem repertoarju, kar je logično. Ti ljudje so zdaj ali umrli ali pa več ne špilajo. Moj oče bi sicer komot igral, a ima probleme s kolenom, fuzbal ga je malo skockal in se težko premika. Zdaj imamo več teže na svojih avtorskih komadih, nimamo več toliko Beltinške bande. Ta je zdaj pika na i Malim bogovom, se pravi jagoda na torti."

Tudi motivacijske pesmi imate - Vse se da! Kako je ta pesem nastala, kaj ste počeli takrat?

"Za marsikatero se spomnim, za to pa nisem čisto gotov, kako je prišlo do njenega nastanka. Mogoče, ko sem poslušal ljudi, kako jamrajo. Vsi samo 'kaj pa moremo', kamorkoli prideš, slišiš 'to se ne splača', 'pa kje boš to šel delat'... Posadiš drevo, pa rečejo, 'kaj boš to sadil, to bo zraslo, ko boš ti že mrtev'. A posadiš ga za vnuke, tudi ti ne sadiš drevesa, ki ga je tvoj ded posadil. Ta negativa mi je šla zelo na živce ..."

80 klobukov za 70 let

Klobuk na glavi je med drugim vaš zaščitni znak. Kako bogata je vaša zbirka klobukov?

"Ko sem imel 60 let, sem imel razstavo 60 klobukov in vsak je imel svojo zgodbo spodaj. To sem imel pred koncertom v Cankarju. Letos imam 70 in prav gotovo imam zdaj že več kot 70 klobukov. Zdaj jih imam že sigurno enih 80. Sem pa, evo zdajle, dobil idejo, da bi mogoče spet naredili razstavo klobukov."

Kako bi se na odru počutili brez klobuka, bi to šlo?

"S Krpani nisem imel klobuka, klobuk sem začel nositi, ko sem začel špilati z bando, ker je to pač del prekmurske narodne noše. Tako je prišlo do tega."

Na eni strani poznamo ta vaš kantavtorski melos, po drugi pa ste rocker. Kakšno je prehajanje med enim in drugim? Včasih vam ustreza eno, drugič drugo?

"Kakorkoli se to čudno sliši, mi oboje paše. Oboje mi leži. Ugotoviš, da v bistvu je enako. V obojem je ključna strast. Iskanje neke resnice, nekega 'vau', norosti, ki jo nosimo v sebi že kot otroci. Če je dobra folk muzika, to, kar zdaj poslušava, to te ubije. Tako kot te dober rock komad ubije."

Izštekanih 30. Tam smo vas lahko spremljali v bolj rokenrol stilu. V tem kontekstu, kako gledate na to, ko nekdo drug zapoje vaš komad? Kakšen je občutek?

"Meni je super. Ogromno ljudi me kliče, če lahko pripravijo priredbo, jaz se z vsakim strinjam, dovolim, čeravno nekateri potem pravijo, joj, pa ti bodo pokvarili komad. Glej, to se mi zdi tako najširša vrsta demokratičnosti, da naj vsak naredi, pa tudi če slabo naredi, je meni všeč. Njihova verzija je njihov pogled na določen komad. Vsaka priredba je kompliment za pesem - kakršnakoli."

Na tem mestu verjetno ne boste kakšne priredbe posebej izpostavili.

"Ne. Ne morem."

Kako lahko igraš z očetom?

Koliko je vaš oče vplival na vašo glasbeno pot? Pogosto ste bili skupaj z njim na odru, kar je verjetno prednost in slabost.

"To me je Jonas vprašal, ko je bil z nami gost par let. Je rekel, kako lahko z očetom igraš, pa sem rekel, veš kaj, v redu, zdaj ko sem že malo starejši. Ko sem bil mlajši, ne bi mogel. Oče me je zaznamoval s tem, ko je imel črno kitaro v kotu sobe, in s tem, da sva hodila v Maribor na nogometne tekme v šestdesetih letih. To sta dve od sledi, ki mi jih je on zapustil - strast do nogometa in do kitare, ki je bila tam. Strast do muzike, ki jo je on špilal."

Kako je glasba prisotna v vašem zasebnem življenju, kako vpliva na vašo družino ali posega vanjo? Je vedno tam?

"Ne gnjavim jih preveč s svojo glasbo. Včasih bi mojo ženo lahko vprašali, kako je, ko sem cele noči naokrog. Olajševalna okoliščina je ta, da me je spoznala, ko sem že langiral okrog cele noči. Ni me najprej spoznala in bi jaz šele potem naenkrat začel igrati naokoli. Tako da me je sprejela takšnega in zdravo. Čao."

Na slovenski glasbeni sceni imamo zdaj veliko mladih bandov s svežo in močno glasbo. Kako jih vi doživljate, spremljate?

"Super, navdušen sem nad njimi. Zdaj sem nastopal na Izštekanih - sem se spajdašil z vsemi, recimo temi Kokosy, v Štuku sem zadnjič igral z Batisto Cadillac. Hvala bogu, vabijo me k sodelovanju in meni je to super."

Verjetno je tudi to popestritev, da se ne srečujete (več) vedno eni in isti.

"Ja, fajn. Največ je vredno, če te mladi sprejmejo. In če te stari, seveda. Da te obe strani. Jaz imam, kar se tega tiče, srečo."