(INTERVJU) Vita Mavrič: Dolga leta sem si prizadevala, da bi slovenski šanson našel svoj dom

Kontra-Alba je naslov projekta, s katerim se je Vita Mavrič ob 70-letnici poklonila prijatelju in sodelavcu Janiju Kovačiču. Kmalu bo prišla tudi v Maribor, kar Mavričevo zelo veseli, saj je s štajersko prestolnico povezana že od svojih začetkov. Ta velika umetnica je od takrat naredila že vrsto uspešnih projektov, kar dve desetletji je tudi vodila Cafe Teater, ki je imel kup gledaliških uspešnic, festival La Vie en rose pa je zagotovo veliko naredil za sodobni šanson in za mnoge domače izvajalce.

V začetku junija boste nastopili na Borštnikovem srečanju. Ali se veselite nastopa v Mariboru, kjer imate kar zvesto občinstvo, kajne?

Zelo se veselim. Sodelovanje na Borštnikovem srečanju si štejem v čast. Na splošno se rada vračam v Maribor, kajti Mariborčani so odprtega, dojemljivega duha. Krasna publika! Tukaj imam tudi nekaj izvrstnih prijateljev, med njimi pisca, glasbenika in scenarista Marka Vezoviška, ki je bil moj dolgoletni sodelavec pri festivalu La vie en rose. V Mariboru pri tonskem čarodeju Danilu Ženku sem posnela tri zadnje albume in še vedno nekaj prijateljev iz mladosti, ki me redno obiščejo, kadar gostujem v Mariboru

Je res Tomaž Pandur najbolj zaslužen za to, da ste kar dve gledališki sezoni ustvarjali v Mariborskem gledališču?

Drži in ostajam njegov večni dolžnik. V mariborskem teatru sem se kalila in naredila po Tomaževi zaslugi. Dobila sva se ob kavi, ponudila sem mu idejo, da bi na mali sceni, ki je takrat samevala, postavila Ježkov kabaret. Nikoli ne bom pozabila njegovih besed: "Denarja za tovrstno produkcijo nisem predvidel in ga trenutno nimam. Ampak ideja je odlična. Na voljo imaš scenski in kostumski fundus, tehnično osebje in vso podporo teatra, ki ti jo lahko zagotovim. Več kot toliko za zdaj ne zmorem. Vendar dajva razvit idejo širše." In sva jo. Iz nje se je razvil ciklus, ki ga je Tomaž poimenoval Kabaret 20. stoletja. Moja skoraj kultna predstava - Ne smejte se, umrl je klovn - in jaz sva torej še iz prejšnjega stoletja (smeh). Bila je prva na sporedu oziroma otvoritvena. Sledili sta ji kabaretno koncertni večer Darje Švajger in predstava Isadora Duncan, pokojne balerine in koreografinje Maje Srbljenović Turcu, ki mi je bila kot človek zelo blizu, nadvse topla in srčna oseba. Podala mi je nekaj neprecenljivih nasvetov v odnosu do govorice telesa, ki sem jih skozi leta po njeni zaslugi tudi s pridom razvijala. Koreografinja moje predstave pa je bila Maja Milenović Workman, ki je prav za to priložnost pripotovala iz New Yorka. Na klavirju me je spremljal moj, žal tudi že pokojni pianist Borut Lesjak. Vsi smo se počutili dobrodošle in zaželene - in to izključno po zaslugi vzdušja, ki ga je v teatru ustvaril Tomaž.

Kako se spomnite Pandurja kot režiserja? V tujini so ga kovali v zvezde, pri nas pa je bil deležen tudi mnogih napadov.

Ne poznam nikogar s tolikšno karizmo, kot jo je imel on. Bil je izjemen, rariteten in dragocen umetnik. Osebnost, kakršne v slovenskem teatru zlepa ne bomo več imeli. Zame oseba z veliko začetnico. Kaj menijo o njemu drugi, me pa niti najmanj ne zanima.

Nisem imela pojma, v kaj se spuščam

Bi lahko rekli, da je bil kabaret na mali sceni nekakšna predhodnica vašemu Cafè Teatru? Mislite, da bi se tudi brez tega razvijali tako, kot ste se?

Kabaretska scena po vzoru iz tujine je bila zagotovo vzgib za naslednji še večji korak. Intonirala je življenjsko pot bodočega Café teatra v Ljubljani. To je bil aktiven in družaben prostor s kavarniškimi mizicami, ki je živel tudi pred predstavami in po njih. Sčasoma se je umetniško profiliral, se razcvetel in se zasidral v trajen spomin javnosti ter pustil neizbrisen pečat in dragoceno zgodovinsko gledališko sled. V ranih 90. letih je bil svet še analogen, v Ljubljani ni bilo nikjer ničesar podobnega. Vanjo smo vnesli nekaj kozmopolitskega duha. Kot prvi v Sloveniji smo zaorali ledino te gledališke zvrsti, ki je v tujini dobro uveljavljena in s tradicijo podprta. Prenekateremu mlademu in tudi uveljavljenemu avtorju in izvajalcu sem omogočila, da se je preizkusil v okviru tega žanra. Vendar, roko na srce, ko sem odpirala svoje kavarniško gledališče, pravzaprav nisem imela pojma, v kaj se spuščam, sploh pa nisem načrtovala, da bi trajalo polnih dvajset let. Mladost je res fantastična in neponovljiva norost (smeh). Danes si tega ne bi več upala. Prečudovito in nepozabno obdobje, kljub temu da je bila ta pot vijugava in oscilativna, kakor so pač vse življenjske poti.

Naslednje leto bi Cafè Teater praznoval že 30 let. Vam je kdaj žal, da ste ga skoraj pred desetletjem ugasnili?

Nikoli se ne oziram nazaj, ne pogrevam nikakršne nostalgije, vselej hodim samo naprej. To življenjsko obdobje je zaključeno, obrnila sem nov list, povsem pomirjena sama s seboj. Pa tudi sicer ... dovolj je bilo. Dvajset let Cafe teatra in petnajst let festivala La vie en rose je dolga doba. Prideš do neke točke, ko v danih okoliščinah dlje ne moreš.

Zakaj? Kaj je bilo tako težko?

Res nisem več zmogla bremena produkcije, organizacije in marketinga. Ta silna hiperproduktivnost me je pogoltnila vase, jaz pa sem si želela nazaj k sebi, nazaj k svojim komornim intimnim projektom. Izraziti še vse, kar mi je neizrečenega obležalo na duši. Prav sem se odločila. Od takrat sem uspela posneti kar pet samostojnih albumov, z Brechtom in Vitomilom Zupanom sem gostovala vse od Berlina do Pariza, Dunaja, Prage, Varšave, Haaga, Budimpešte, Münchna, Gradca, Brna in najbrž sem še kakšno mesto izpustila. Gostovanja po Evropi so mi bila v izziv in res v veliko veselje. Ne. Za ničemer mi ni žal. Nasprotno.

Ježka ste dobro spoznali pri svojem projektu, potem pa ste dobili še nagrado, poimenovano po njem. Vam je ta nagrada zato morda še posebej ljuba?

Vsekakor. Med vsemi ostalimi nagradami zame najpomembnejše priznanje.

Okus se privzgaja

Ježek je bil prvi, ki ste mu posvetili cel svoj projekt Ne smejte se, umrl je klovn. Potem ste se poklonili še pokojnemu sodelavcu pianistu Borutu Lesjaku (Nekoč bili smo v maju), Brechtu in Weillu (Hrepenenja), Vitomilu Zupanu (Šlagerji in pesmi iz zapora), Arsenu Dediću (Nokturno žlahtnih duš), ob tem ste nekaj festivalov La vie en Rose posvetili prijateljem in umetnikom, kot so Mojmir Sepe, Bojan Adamič, Jure Robežnik ter celo Piaf in Ježku. Kontra-Alba s pesmimi Janija Kovačiča je torej samo eden od projektov, pri katerih se poklanjate svojim prijateljem, sodelavcem ali vzornikom. Bi lahko rekli, da tako, kot ste po svojih močeh skrbeli za slovenski šanson, skrbite za to, da dela velikih umetnikov niso pozabljena, ker očitno ne zaupate, da bodo javne ustanove poskrbele za to?

La vie en rose je predstavljal opuse z novimi inovativnimi glasbenimi in izraznimi pristopi kot tudi zgodovino šansona od njegovih začetkov pa vse do 21. stoletja. Sicer pa kot poustvarjalka ves čas raziskujem nove svetove. Ob vseh hommagih, ki ste jih našteli, sem na oder postavila še celo paleto evropskih in slovenskih pesnikov ter pesnic. Med letoma 1987 in 1992 sem priredila nekaj glasbenih recitalov na to temo. Zatem so sledili konceptualni večeri, ki sem jim ostala zvesta do danes. Javne ustanove pa ... kaj naj rečem. Morale bi skrbeti za kulturno identiteto in predvsem kontinuiteto. Spiralni spust, ki ga spremljamo, ni od včeraj. Neprestano in že leta ponavljam, da okus sam po sebi ne obstaja. Okus se privzgaja. In zdaj smo, kjer pač smo. Dolga leta sem si prizadevala, da slovenski šanson, uglasbena poezija, kabaret in muzikal ne bi bili prepuščeni stihiji ali naključju, temveč da bi našli dom in pogoje za trajnostni razvoj. Ni mi uspelo. Po festivalu La vie en rose je nastopilo obdobje mrka. Ampak življenje nas vselej preseneti takrat, ko to najmanj pričakujemo. Na moje veliko veselje se je v glasbenem uredništvu prvega programa Radia Slovenija znašlo nekaj fantastičnih entuziastov mlajše generacije, med njimi moram izpostaviti Tejo Klobčar in Aljo Kramar na čelu z urednico Simono Moličnik, ki vračajo upanje in navdih. Poleg odličnih oddaj se na radijske valove vrača festival šansonov. Končno!

Omenili ste, da ste v zadnjem desetletju "uspeli" posneti pet albumov. Je snemanje za vas torej velik podvig?

Vsak nov album zahteva od mene velik čustveni angažma. Na snemanjih je cel kup omejitev, na katere se moraš osredotočiti. To je dobesedno trening iz potrpežljivosti. Na odru, na srečo, vse to odpade.

Kaj menite, kako ste obstali in vzdržali s tem nevsakdanjim žanrom kar 36 let?

Pravzaprav ne vem, saj v bistvu ves čas hodim po poti, ki je zunaj vseh prevladujočih se trendov. Morda zato, ker sem trmasto vztrajala v svoji viziji, nisem se prilagajala ne trgu in ne splošnemu okusu publike. Vsekakor pa je k temu odločilno prispeval moj pianist, skladatelj in profesor glasbene akademije v Ljubljani Jaka Pucihar. On je ključna osebnost na moji poti, moj sopotnik in moj najzvestejši prijatelj z najdaljšim stažem. Skupaj guliva odrske deske že 28 let. V šali mu pravim moj prapianist (smeh). Med nama vlada globoko razumevanje, rekla bi, da po tolikih letih zdaj že na intuitivni ravni, a obenem seveda tudi zelo premišljeni. Jaka daje glasbi in meni dar govora.

S tem verjetno mislite tudi na to, da vam pomaga, saj imate menda še vedno veliko treme pred nastopi.

Ah, nimam težav samo s tremo. Čeprav že dobesedno skladiščim izkušnje, mi te prav nič pomagajo, kajti odgovornost se je z leti potrojila. Misliš, da razumeš, obvladaš, poznaš, a seveda nič od tega ne drži, dokler se ne soočiš s publiko. Vsakič začenjaš na novo. Edina dobra lastnost treme je, da se na srečo po prvih nekaj minutah zagat in muke spremeni. Vstopim v drugo osebo in zatem steče.

Ni samo Jaka vaš dolgoletni sodelavec, tudi z Janijem se vajine umetniške poti že dolgo prepletajo. Kako sta sploh postala sodelavca, saj na prvi pogled ni videti, da bi imela prav veliko skupnega?

Nasprotno. Imava ogromno skupnega. Pred četrt stoletja sem ga povabila k sodelovanju pri Brechtu, ki sva ga v nadaljevanju kar nekaj sezon zapored igrala v ljubljanskem Mestnem gledališču. Od takrat do danes se je med nama spletlo mnogo kreativnih in osebnih zgodb. Ga izjemno cenim in spoštujem.

Nekaj njegovih pesmi ste že imeli na svojih albumih, kajne?

Imela. Prevrednotiš življenje in prideš hitro do Kovačiča.

Kontra-Alba

Kako pa ste izbrali pesmi za Kontra-Albo?

Tisto, kar se mene v njegovih delih resnično dotakne, je dominantna sporočilnost njegove poezije, razumevanje ranljivosti ljudi in časa in v tej smeri sem izbirala besedila. Kajti v takšnih časih živimo in o tem je treba govoriti. Iz vidika dramaturgije resen zalogaj, kajti Jani ima za seboj enormen opus. Težko je bilo zakoličiti izbor. Preposlušala in prebrala sem domala vse, kar je napisal. Najbrž tudi kaj, kar se še sam ne spomni, da je napisal ali izvajal. Leto in pol je nastajalo vse skupaj. Premišljene priredbe s plesnimi ritmi jazza, swinga, tanga in bossa nove so kot vselej delo Jake Puciharja. Publika odhaja s koncerta začudena in navdušena, kajti nihče si vnaprej ne predstavlja, da lahko Kovačič zveni še kako drugače kot Kovačič (smeh).

Kot kantavtor je Jani najbolj vajen svoje pesmi izvajati sam. Kako se je odzval na vašo interpretacijo in na nove aranžmaje?

Stopiti v na prvi pogled močno prevelike čevlje Janija Kovačiča in njegova dela pretvoriti v sebi lasten izraz, je bil resen izziv. Oba sva imela pri tem nekaj zadržkov. Prijatelja sva, nihče od naju ni bil ravnodušen. Sedaj, ko je album posnet, premiera za menoj ter avtor zadovoljen z ustvarjenim, lahko že samozavestno trdim, da smo dostojno nadgradili njegova dela.

Kako je prišlo do tega, da vi njegove pesmi predstavite z glasbo, on pa vmes interpretira svoja, nam v glavnini neznana prozna besedila?

Malokdo ga pozna kot pisca in misleca. Jaz pa sem ga želela predstaviti kot celovitega avtorja. In nihče ne bi mogel bolje interpretirati njegovih del bolje od njega samega. Publika dobesedno onemi. Po koncertih navdušeno kupujejo njegove knjige, celo bolj kot moj album (smeh), kar mi je v neskončno veselje.

Šanson

Stereotipno vprašanje, a vendar - čemu prav šanson?

Ker združuje zame dva nadvse pomembna segmenta. Poezijo in glasbo. Poezija je zame najtenkočutnejša umetnost za razumevanje vezi, ki jo imamo z življenjem. Po drugi strani pa ima glasba v povezavi s poezijo moč prodreti skozi vsakršne predsodke in obrambne mehanizme, ki si jih ljudje nadenemo tekom let. Vrača življenju lepoto in ima moč vzpostavljanja ravnotežja.

Bi rekli, da vas šanson definira?

Ne, me pa vsekakor na nek način osmišlja. A osmišljajo me še mnoge druge reči, kot so družina in najbližji prijatelji, pisanje, branje, morje, moj vrt, narava.

Kdo pa je najbolj vplival na vas, kdo vam je bil za vzgled?

Moj izraz se je kalil in zorel po zgledu pariških beznic ter včasih še drugih dekadentnih evropskih prestolnic. Skratka, vse, kar je dišalo po Berlinu, Parizu ali züriškem Cabaretu Voltaire, me je vleklo k sebi in od tod na lastno pot.

Kdo je tisti, brez katerega ne bi mogli?

Moj mož. Je kot moja zaščitna mreža. Vedno me ujame pred padcem. Skupaj sva trideset let in skozi vsa ta leta soustvarjava tudi vse moje projekte. Je arhitekt in scenograf, ki iz nekega tihega, navideznega stoicizma ustvarja čudeže. Zatem absolutno moja sinova in nedvomno moj brat Vinko Möderndorfer. Ti štirje fantje me držijo pokonci. So potrpežljivi, skrbni in ljubeči. Oni so bistvo in srčika mojega habitusa.

Vita in Jani sta sodelavca že vrsto let.

Kljub vsem dosežkom Vita ostaja trdno na tleh - tudi dobesedno, saj ima z leti veliko veselja z delom na vrtu. V okviru Borštnikovega festivala bomo lahko v Mariboru videli tudi koncert Kontra-Alba.