(INTERVJU) Živa Ploj Peršuh: Dirigent išče skupni imenovalec različnih mišljenj, utripov srca, vdihov in izdihov

"To je zelo zelo mračno obdobje. Obdobje, ki je družbeno turbulentno že brez covida. Pristali smo namreč v času, ko so turbulence izrazite na vseh ravneh, ob tej epidemiološki krizi še bolj, in smo v miljeju, kjer se ljudje veliko ukvarjajo z odnosi. Jih gradijo, komunicirajo, čutijo. Glasba pa je tista, ki sicer deluje na neverbalni ravni, a se poigrava s čustvovanjem. Zato potrebuje živost. Položaj, v katerem smo, je - zelo milo rečeno - katastrofa. Ni prostora za olepševanje, saj je manevrski prostor že zdavnaj izginil," pravi dirigentka Živa Ploj Peršuh "Glasbenik ne more ločiti polja ustvarjanja od polja eksistence. S tem, kar ustvarja, se umetnik preživlja in to tudi živi. Četudi tako zahtevajo okoliščine, se v nekem trenutku ne more vesti, kot da umetnost ni njegova življenjska prioriteta, ker je. To je poslanstvo, od tega živiš, temu imaš prirejen življenjski slog."

Orkester SNG Opere in baleta Ljubljana je prvič pod njeno dirigentsko taktirko igral že pred osmimi leti. Saloma Richarda Straussa, ki velja za eno najzahtevnejših oper na svetu, je Živi Ploj Peršuh utrla pot med dirigente nacionalne operne hiše, tako v operni kot baletni produkciji. Danes je prva dirigentka SNG Opere in baleta Ljubljana in prva ženska na tem položaju. Veliko svoje dejavnosti pa karizmatična Ljubljančanka, ki je svojo glasbeno pot začela tlakovati v Mariboru, posveča mladim glasbenikom. Predajanje znanja bi moralo biti absolutno samoumevno, meni, konec koncev umetnost na ta način deluje že stoletja. Živa Ploj Peršuh pa je tudi pravi naslov za vprašanje o položaju slovenskih klasičnih glasbenikov v zadnjih dveh letih. Kot dirigentka ni le njihova vodja, marveč tudi opora in spodbuda v teh tudi za umetnike težkih tesnobnih časih, ki usodno krojijo njihovo delo in navdih.

Lahko kot dirigentka, kot vodja glasbenikov preneseno in dobesedno, drugače gledate na ekstremne okoliščine?

Osebno sem vse to doživljala na dveh ravneh. Dirigent je vodja in je hkrati tisti, ki umetnost dirigiranja lahko živi le, če ima ansambel. Moje delo zahteva inštrument, ki je sestavljen iz dvajset do sto dvajset ljudi. Že zato je zahtevno delati v tem času. Po eni strani se je moje delo znotraj Opere, kjer sem zaposlena, podredilo trenutnim ukrepom, epidemiološkim slikam, odpiranju, zapiranju. Mednarodna dejavnost, ki je velik del mojega umetniškega delovanja po drugi strani, pa je bila ostro presekana v začetku marca 2020, ko so prvič zaprli letališča. Takrat sem se morala vrniti domov iz zelo spodbudnega okolja in ustaviti obetavne načrte. Prav zaradi ekstremno nespodbudnih okoliščin smo se znotraj organizacije Slovenski mladinski orkester odločili, da naredimo vse za to, da bomo vsaj mladim nekako dali možnost druženja in ustvarjanja v danih razmerah. Obe poletji nam je uspelo izpeljati Poletni orkestrski kamp (POK) in mladi so nam bili izjemno hvaležni za omogočenih deset dni normalnosti.

S katerimi vprašanji se soočajo mladi glasbeniki, kako aktualno stanje družbe vpliva nanje in na njihove odločitve? Z drugimi besedami: s kakšnimi mislimi so prišli k vam v času, ko so se šole odpirale in zapirale?

Na dan so privrela vprašanja o smiselnosti, o pravilnosti odločitev, o življenjski poti, o kariernih možnostih, mogočih scenarijih ... Mladi, ki so bili še do nedavnega z zanosom predani glasbi in svoji življenjski odločitvi, so bili postavljeni pred nešteto vprašanj. Na kampu smo skušali prav to zelo intenzivno reševati in jim pojasniti, da so stvari možne, četudi v drugačnih okvirih. Orkester jih je nedvomno povezal v čustveno celoto, predano istemu cilju, in prav v tem osmišljenem trenutku so izginili njihovi do nedavnega nerešljivi strahovi in skrbi. In kot vsako leto doslej se je tudi v teh dveh "posebnih" poletjih na POK izpeljala desetdnevna zgodba, po koncu katere so mladi ugotovili, da so lahko takšni, kot so: odprti, srčni, ljubeznivi, tudi norčavi, a izjemno predani umetnosti.

Kako se je spremenilo njihovo komuniciranje, umetniško izražanje?

Ogromno jih je postalo izjemno introvertiranih. Samopodoba je strašansko padla. Ne upajo si, o osebno bistvenih stvareh, resnih težavah, se jim ne da komunicirati preko ekranov. Nove tehnologije in ekrani, kar naj bi bila njihova prednost, nenadoma postajajo težava. Opazim, da so veliko bolj željni pristne osebne komunikacije in druženja. A po drugi strani opažam tudi, da za odločitev o udeležbi na desetdnevnem glasbenem kampu potrebujejo več spodbude staršev in profesorjev. Manjka jim predstave, kako živeti izven domačega okolja v družbi novih ljudi. V moji mladosti tovrstne spodbude nismo potrebovali, saj so nas gostovanja in glasbeni kampi navduševali sami po sebi. Tega zdaj ni v tolikšni meri. So pa dvomi in izgovori. Zelo smo se morali potruditi, jih prepričati, da bodo imeli možnost delati to, kar imajo najrajši. Potrebovali so dva, morda tri dni, da so se sprostili, potem pa so postali gosto srčno tkivo, kar je bilo normalno in značilno tudi za naše generacije. Začeli so spet raziskovati, biti verbalno zanimivejši, muzikalno bolj odprti.

Predajanje znanja je naša obveza

Kako se je začela vaša dejavnost z mladimi glasbeniki?

Zelo spontano. Ko sem se vrnila s študija v Nemčiji, sem jasno opažala, kako malo je pri nas interakcij med dijaki ali študenti in tistimi, ki so tržno že zelo uveljavljeni umetniki. Moja namera je bila, da svet pripeljem v Slovenijo. Prva možnost za to sta bila EPK Maribor in njegovo načrtovanje. Izkazalo se je, da ni nemogoče sveta pripeljati v Slovenijo. Študente smo združili v orkester z najboljšimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, uveljavljenimi profesorji in solisti. Izkušnje so krožile medgeneracijsko in spodbujale navdih. Mladi so s hvaležnostjo sprejemali priložnost ustvarjati z nekom, ki so ga dotlej cenili od daleč in se celo zgledovali po njem. To mešanje je ključno za umetnost, kar so mi potrdili tudi pogovori z največjimi umetniki, ki sem jih imela možnost srečati, nazadnje Antonio Pappano, dirigent Kraljeve operne hiše v Londonu. Predajanje znanja je absolutno naša obveza, mi je dejal.

Kakšen status imajo po vašem mnenju slovenski glasbeniki v tujini?

So tudi na zelo visokih pozicijah. Sicer ne morem reči, da smo velesila, saj za kaj takega bi moral sistem več prispevati. Dejstvo je, da bi v želji narodne ozaveščenosti morali biti kultura in kulturniki platforma, vsaj enakovredna športu. Ima namreč dovolj velik predznak oziroma iztržek, da bi se za to lahko naredilo veliko več. Opažam, da druge države, tudi majhne, kot je naša, svojim priznanim umetnikom v tujini ne dovolijo pretrgati popkovine z matično državo. Pri nas so prepuščeni samim sebi.

Bi imeli danes podobno kariero, če ne bi šli na študij v Nemčijo?

Mislim, da sploh ne bi bila dirigentka. Pri nas sem študirala muzikologijo, kar je bil zame izhod iz aktivnega glasbenega udejstvovanja. A me to ni srčno pritegnilo, še manj, da bi se lahko umetniško izživela. Nekaj časa sem bila na RTV Slovenija zelo dejavna, a to ni bilo to. Ko sem se odločila za študij v Mannheimu, se je zgodil trenutek, ko sem se našla. Tam sem spoznala, da je to to, kar jaz jemljem za svoje življenjsko poslanstvo.

Dirigent oziroma dirigentka je poklic, o katerem še vedno ne vemo veliko. Seveda, to je nekdo, ki vodi orkester, morda je ob tem skladatelj, pianist, a zagotovo je še veliko drugega.

Absolutno, dirigent ni samo ta, ki pride in dirigira. Ob tem opravlja še cel kup drugega. Če pogledamo ene največjih, recimo Daniela Barenboima, ki je dirigiral novoletni koncert Dunajskih filharmonikov, kar je zelo elitistična prestižna stvar. Jasno je, da gre tudi za marketinško potezo, premišljeno s strani društva Dunajskih filharmonikov. Seveda povabijo nekoga, ki je prvič - top, je nad tako imenovano A-listo, po drugi strani pa je Barenboim tipični dirigent, ki ni le to. Je fantastičen glasbeni ustvarjalec, a ob tem tudi menedžer, organizator, lobist, politično se udejstvuje … Skratka, zavzema več stališč in vlog. Njegova prisotnost daje projektom zaledje in zagon. Podobno je bil nekoč Claudio Abbado, nekdanji šef in prvi dirigent Luzernskega festivalskega orkestra, ki je eden najboljših na svetu. Bil je ustanovitelj tega in še mnogih drugih orkestrov, dal jim je svoje ime, doprinos, svoje zveze, status. Obema je skupno tudi to, da sta del svoje kariere posvetila razvoju mladih glasbenikov in zato ustanovila več mladinskih orkestrov.

Še vedno zelo moški svet

To je konec koncev okolje, ki bi mu lahko brez dvoma rekli moški svet.

To je dejstvo, še vedno je zelo moški svet. A tak momentum živijo tudi vse druge ženske na vodstvenih položajih. Zaenkrat je to del našega osmišljanja družbe in še nekaj časa bo tako. Kljub vsemu mora biti delo tisto, ki govori v prvem planu. Ko sem se za to pot odločila, o tem nisem razmišljala, enostavno je prevladala želja. Pri delu se srečujem z veliko izzivi, tudi s šovinizmom. Pri tem je za dirigenta vendarle uspeh, ko se kljub vsemu komunikacija usmeri zgolj v glasbeno materijo in ko vsi glasbeni akterji na odru zažarijo v najboljši luči.

Omenili ste zanimivo vprašanje: Kaj je dirigent brez orkestra? S kakšnimi občutki ste to sprejeli?

Tako kot dejstvo, da ni umetnosti brez živih odjemalcev. Zaupana nam je naloga, da toliko in toliko različnih mišljenj, različnih utripov srca, vdihov in izdihov povežemo na isti imenovalec, ki govori za umetnost. Ne gre za avtokratski način dela. Gre za to, da dirigent ponudbo, ki pride iz te velike skupine ljudi pred njim, kanalizira tako, da doseže najboljši rezultat in da so s tem navdahnjeni vsi, ki sodelujejo.

Kako dobro mora za kaj takega dirigent poznati glasbenike v orkestru?

Za najboljše rezultate zelo dobro. Kot gostujoči dirigent ne poznaš ljudi, ne poznaš lokacije, ne vseh možnosti … Komuniciraš lahko zgolj skozi glasbo, saj to je v tistem trenutku edina stična točka. Ciljaš na neverbalno komunikacijo, na moč glasbe, na neki skupni jezik, ki se vzpostavi v prvih trenutkih vaje. A ugleden dirigent seveda prinese v hišo svoje ime, vznesenost, strast in v veliko primerih to tudi upraviči. Če pa si stalni dirigent, lahko temeljiteje in na dolgi rok komuniciraš in vzpostavljaš vezi z orkestrom, lahko ga pelješ tja, kamor sploh ne ve, da lahko gre.

Podati smernice, ki jih razumejo vsi

Na takem položaju verjetno ni prostora za introvertirane ali take brez sposobnosti vodenja?

Z vodstvenimi sposobnostmi se rodiš. A je način komunikacije in delovanja skupnosti in orkestrov različen in spremenljiv glede na čas, lokacije in nacionalnosti. To zahteva nenehno raziskovanje in učenje. Dirigent se lahko uči le z orkestrom in njegovo dejansko delo je zgolj z osebo, ki igra tisti inštrument, tisti dan, v tistem programu. Rekla bi, da introvertiranost na tem mestu ni dobrodošla, a imam kolege, ki so precej zadržani, ne komunicirajo, sploh ne z mediji. Kljub takšnemu vtisu pa ob delu z glasbo zacvetijo v vsej svoji veličini. Tako da je možno in ni tako redko. Tudi sama ne sodim med tiste, ki se v vsakdanjem življenju razdajajo, so glasni in jih je povsod polno (smeh). Torej neke osebnostno pogojene lastnosti niso nujno prepreka. Pomembno je podati prave smernice, ki jih razumejo vsi.

Kako v vsakdanjem življenju glasba kroji vaš dan, kako živite z njo v svojem domu?

Ne, pri nas doma ne gorijo samo dišeče sveče in se ne vrti samo klasika (smeh). Če že, potem preferiram tišino. Sicer pa nas spremlja zelo široka paleta glasbenih zvrsti. S sedemletnim sinom namreč zavzeto raziskujeva vse možne žanre. Tudi on igra klavir in kitaro. V njegovem jeziku in v skladu z njegovimi interesi se zelo pisano sprehajava po vseh možnih glasbenih omarah. Tega je res veliko in kupi notnega materiala segajo iz moje v njegovo sobo, kar nas nič ne moti. Hodimo od rapa do jazza. Zadnje dni je aktualen Louis Armstrong. Všeč so mu domači kantavtorji in raperji, narodne pesmi, zbirke izštevank, v katerih raziskuje rime in melodičnost besed. Tako da ne, ne bi rekla, da se ukvarjamo le s klasiko. Ko pa gre za moje študijsko poslušanje klasike, to poteka največkrat v tišini in kontemplativno.

Kako blizu vam je melos ljudskih pesmi? Med vašimi priljubljenimi izvajalci je zaslediti kar nekaj prekmurskih ustvarjalcev.

Morda se res oziram v tisto smer, tja proti Prekmurju. Blizu nam je ta odprta ravna pokrajina. Naša družina izhaja iz Maribora in iz Prlekije. Vsi gremo radi na morje, a radi gremo tudi na to veliko ravnico. Tja, kjer doživimo pristnost narave, kjer se nam zdi, da smo z naravo povezani in nam daje možnost, da zadihamo. Narodni napevi nosijo v sebi pomembno prizemljenost, povezanost z bistvom, kar vsi potrebujemo, in v umetnosti je to neizpodbitno.