(INTERVJU) Najlepše melodije so v ljudski in popularni glasbi, klasična glasba je samo nadgradnja

Klasična glasba je nadgradnja glasbenih izrazov, fraz, linij in ne osnova, opomni klasično izobraženi glasbenik Bojan Cvetrežnik. Sam se je nazadnje glasbeno napajal s transilvansko glasbo, ki jo bodo v okviru Godalkanja v tem mesecu predstavili tudi v Mariboru.

Na Godalkanju ste tokrat ponudili zvoke severovzhodnega Balkana, melose iz dežele grofa Drakule, Transilvanije, in njene okolice, med drugim Moldavije, Romunije in Banata. Kaj skrivnostnega in čarobnega nudijo ti zvoki?

Transilvanska glasba je nekakšna mešanica med Madžarsko in drugimi regijami v okolici, saj je madžarska manjšina izredno velika in tudi jezik je ponekod madžarski. Osebno mi je morda celo bolj pri srcu glasba iz Oltanije, na jugu Romunije, a tam še nismo našli svojega guruja. Tudi od tam bomo nekaj zagodli. Vendar je bogastvo transilvanske glasbe neizmerno, izpostavil bi romsko plesno tekmovanje v kraju Sibiu. Moški skupinski ples, ki ga pod imenom Dans tiganesc najdete na youtubu, je neverjetno virtuozna unikatna forma, značilna prav za Rome. Vsekakor svetujem ogled. Med violinisti bodite še pozorni na ime Ovidiu Bartes.

Ali ciganska glasba še vedno nosi s seboj hrepenenje in mističnost, ki ju mnogi iščejo v njej? Tudi novejša?

Kaj pa vem, morda so ta aspekt romske glasbe pretirano slikali le stereotipni francoski filmi. V resnici je izredno raznolika in nosi v sebi različne melose. Je pa skoraj vedno stranski produkt neke lokalne tradicionalne glasbe. Tako Romi na Dolenjskem igrajo oberkrajn. V Transilvaniji so otroci, ki so prišli na vajo k našemu učitelju Marcelu Rambi, najprej vadili dvajset minut z metronomom dolge note, šele nato so se lotili skladb.

Godalkanje je v letih, kar obstaja, postalo institucija. Izobraževanje, ki je super. Klasičnim glasbenikom pomaga dešifrirati bogastva, ki presegajo notni zapis, ljudskim godcem pomaga s klasično tehniko, je fini opis tega, kar (tudi) počnete.

Nekateri krogi v tujini, potem ko slišijo naše učenke, resnično verjamejo, da smo institucija, da je v Sloveniji izobraževanje različnih violinskih stilov zgledno urejeno. Resnica je, da gre za entuziazem dveh posameznikov, trenutno mene in Barje Drnovšek. Mlade zvezdnice pa so: ena ni naredila sprejemnih izpitov za konzervatorij, druga je veljala v glasbeni šoli za neperspektivno, tretjo sem poučeval od začetka in ima velike probleme z branjem. Študij tradicionalnih violinskih stilov zahteva celega človeka in zelo se motijo tisti, ki so se naučili nekaj deset viž na pamet in sedaj mislijo, da znajo. Spremlja nas neprestano trepetanje za delovne prostore, po cele sezone smo bili brez prostora za delo, stalne selitve, da o infrastrukturi, ki naj bi jo ponujala glasbena učilnica, ali enakovrednem plačilu, kot ga povprečno prejme učitelj, sploh ne začnemo sanjati. Če ima kdo za nas prostore za delo, naj kar pove.

Med muzikanti velja, da v formalnem glasbenem izobraževanju marsičesa ni mogoče dobiti in da je igranje s prekaljenimi muzikanti čisto posebna šola glasbe. Je tako?

Ne vem, ali to drži. Tudi v glasbeni šoli lahko z veliko truda učitelj ustvari okolje, v katerem učenci veliko nastopajo, sodelujejo in se veselijo. Tudi pri nas se gremo suhoparen dril, ki je potreben za doseganje ciljev. Vendar se trudimo to balansirati z glasbenimi nastopi. Ker organizacija teh ni lahka, uporabljamo pogosto kot orodje nastope na ulicah, ki preverjeno delujejo.

Dobri bodo čez štiri leta

Kdo so bili prekaljeni glasbeniki, ki so vas šolali? S kom ste radi godli?

Svoje učitelje imam neprestano, tudi dandanes. Izpostavim naj: Mile Kosi, Helfried Fister, Kim Kashkashian v klasiki, dragi Mariborčan Saša Olenjuk, ki mi je vlil prenekatero modrost. Recimo tista: "Bojči, če bomo ful vadili, bomo igrali dobro tam čez ene štiri leta, če pa ne bomo veliko vadili, bomo pa igrali dobro približno čez - štiri leta." Ali pa Igor Mitrović: "Lestvic se ne vadi le počasi in falš, temveč tudi hitro in čisto." V življenju sem se veliko naučil od Vlada Batiste, vseh mednarodnih mentorjev Godalkanja, nekaj tudi s spletnih tečajev Christiana Howesa, Darol Anger, pa seveda svojih bližnjih soigralcev Boštjana Gombača, Izidorja Leitingerja, Danijela Černeta - Mystica, Barje Drnovšek, opravičilo pozabljenim, so pomembni. Letos sem imel možnost v Angliji pripraviti recital s pianistom Davidom Gordonom, jazzovskim in baročnim pianistom, ki je okusil duete z violinisti, kot so Nigel Kennedy, Christian Tetzlaff, David le Page, Chriss Garrick. Izredno toplo medčloveško srečanje, oblilo entuziazmov in spet velika šola za oba. In seveda ne smem pozabiti, da se največ naučim prav od svojih učencev v vsej njihovi raznolikosti dojemanja glasbe in spopadanja s problemi.

Z vami in Barjo Drnovšek, ki Godalkanje vodita, so tokrat violinist Jean-Christophe Gairard iz Francije ter naša Nejc Škofic, klaviature, in Jošt Lampret, kontrabas.

Jean-Christophe je bil naša vstopnica v romsko vas Beica de Jos v Transilvaniji. Sam je tja potoval morda tridesetkrat z avtom iz Marseilla, kar pomeni 2000 kilometrov v eno smer. Resnično se je specializiral za to glasbo in v tem dosegel zelo visok nivo. Nejc Škofic je eden izmed tistih vrhunskih jazzovskih glasbenikov, ki sem jih skušal okužiti z besednjakom tradicionalnih glasb. V primerjavi z nekaterimi, ki jih najbolj fascinirajo le najbolj komplicirani neparni balkanski ritmi ali nenavadne lestvice, je Nejc ugriznil v bistvo in postal za neko obdobje odvisen od pevca Dona Dumitru Siminica, ki sem mu ga predvajal. Zaradi njegove ljubezni do teh zvokov sem ga potem tudi povabil v projekt. Jošt je pa, potem ko je bil delno tudi moj učenec in moja morda največja referenca z izjavo, da brez mene ne bi postal glasbenik, o čemer dvomim, sedaj eden izmed mojih neformalnih učiteljev, vzornikov, in izredno rada skupaj igrava v ritem sekciji, m-ca-m-ca. Medtem je pa Jošt, potem ko je počasi odvrgel ambicijo postati berlinski filharmonik, s svojimi projekti dosegel eno najvišjih stopenj virtuoznih izrazov na kontrabasu in bas kitari, kar sem jih v življenju srečal. Brez Barje pa itak ne bi bilo nič. Edina, ki je verjela v mojo zgodbo od začetka in bila zato pripravljena tudi pustiti varno službo. Najino dopolnjevanje je pripeljalo do realizacije te generacije mladih učenk.

In mladi ustvarjalci so poleg, fascinantno. Violina je torej večno mlad inštrument, saj je nastala po brenkalih in torej ne more biti stara, kajne?

Ha, ha, zanimiv pogled. Za nekatere je 500 let malo, za nekatere veliko. Jaz sem si kljub pol tisočletja dolgi tradiciji izdelovanja violin upal odrezati uglaševalec za E-struno, ker se zgodovina pač še ni spopadla s problemom udarjanja vanj ob vibratu note F na E-struni, predvsem, kadar je violina ozvočena. No, mladenke so resnično zagrabile te študije in nekatere obvladujejo po kakšnih 500 viž različnih stilov. Ana, najstarejša, je našla novega mentorja v Istanbulu, saj jo zanima prav glasba iz jugovzhodnih regij. Najmlajša, Izabela, nepopustljivo drži korak z vedno zahtevnejšim repertoarjem, ki ga izvajamo. Ajda je trenutno glavna solistka, Nika pa s svojim pozitivnim nastopom in muzikalnostjo prepriča poslušalce. Eva zgrabi čelo ali violino, kar je pač treba, in zna organizirati vajo, Clarisse pa z govorico telesa dokazuje, da je popolnoma povezana z glasbo. Občasno je pri Fiddle Gangu, tako zaradi nastopov v tujini imenujemo koncertno zasedbo, tudi Areh na kontrabasu, moj učenec, Timotej pa z violino rad polaga akorde in mimogrede zaigra še kake virtuozne parte. Stari so med 12 in 20 leti. Za njimi pa čaka nekaj mlajših navdušencev. No, vsi našega tempa, višine zahtev ne vzdržijo ali jim je pač všeč drugačna glasba, tako nismo prav nič jezni, če kdaj gre kdo tudi po svoje. To je sicer tudi končni cilj mojega poučevanja.

Tisto, kar so napisali Mozart, Beethoven, Brahms, Sibelius, Čajkovski, Mendelssohn, Šoštakovič ..., so še vedno najlepše violinske melodije, najlepši violinski koncerti? Kaj so iznašli, kam se potopili pri iskanju lepote, zakaj so nesmrtni?

Najlepše melodije so v ljudski in popularni glasbi, tudi del klasičnih in jazzovskih spada med popularno glasbo. Prav včeraj sem poslušal kompilacijo ljudskih mazurk in ugotovil, kje je Dvořak našel melodijo za svojo Humoresko. Klasična glasba je nadgradnja glasbenih izrazov, fraz, linij in ne osnova, kot si kdo predstavlja. Doda predvsem priredbo in bolj sofisticirano strukturo. Zgoraj omenjeni komponisti so ljudske viže poznali mnogo bolje, kot jih poznajo današnji skladatelji. Od ljudskih godcev so se tudi učili. Oziroma so bili itak vsi ljudski godci, le nekateri so se naučili tudi pisati, brati in kompozicijskih tehnik za namene dvornega skladanja, da ne bi na dvoru godli enake glasbe kot spodaj v vasi. Bartok ni kar tako za hobi zbral 10 tisoč melodij, Telemann je izjavil, da se je na folk kampu naučil v nekaj tednih toliko kot v vsem času študija. Zato so nesmrtni, ker so imeli stik z zemljo, velik talent, ogromno znanja in bili, eni bolj, drugi manj, inovativni. Na tej solidni podlagi je mogoče ustvariti presežke, ki nas spremljajo še danes.

Vaše življenje je ves čas povezano z glasbo oziroma glasba je vaše življenje. Bili ste solo violinist v opernem orkestru, profesor v glasbeni šoli, predavatelj improvizacije za godala na akademiji, violinist v artističnem gledališču, ustanovitelj mnogih orkestrov, sestavov, že omenjenega Godalkanja, sestavljavec didaktičnih iger za učenje glasbene teorije, v Terrafolku in še in še. Kaj še niste bili, pa bi želeli biti?

V resnici sem laični razmišljevalec. Vedno bolje razumem, zakaj je bila moja pot drugačna od drugih, kaj je bilo pri meni vodilo. Razmišljam o zadevah, ki so zelo očitne, a se ljudje ne ukvarjajo toliko z njimi, da bi jih lahko razumeli. V vsem najdem takoj bug. Vedno več vzporednic najdem med razlogi, zakaj neki glasbenik počne prav tisto, kar počne, in med tem, kako se družba vrti v zakonitostih medčloveških odnosov. Zanimajo me pretok denarja, davki, vrednota prostega časa, empatija ... Tudi pišem, in če si bom kdaj vzel čas pregledati zapisano, bom verjetno nekoč tudi zložil knjigo. Česa bi se še rad naučil? Enostavnega programiranja. Logika me zelo privlači, imam pa odpor do posodabljanja že narejenega na vedno nove platforme. Bi rad bil kdo moj mentor za programiranje databaz v programskem jeziku Python? Plačam.

Harmonij zamenjali za kravo

Vi ste seveda iz glasbene družine. Oče Božidar Cvetrežnik, glasbenik, glasbeni pedagog za francoski rog, pihalno godbo, kitaro, mati Frančiška Cvetrežnik, rojena Madven, glasbenica, učiteljica harmonike, klavirja, nauka o glasbi. Ded Avguštin Cvetrežnik, organist na Banjšicah, brat Darjan Cvetrežnik, kontrabasist. Česa se v zvezi z glasbo spominjate iz otroštva?

Spomnim se, da sem igral klavir v kleti in se vrtel v treh akordih C-dura. Organskega stika z glasbo dolgo nisem doživel. Razen nekaj nastopov z atom Božotom na osnovni šoli. A zdi se mi neverjetno, da danes v pogovoru z očetom ugotavljam, da je imel pri učencih veliko zelo podobnih pristopov, osebnih stikov, kot jih imam sam. Pa jim takrat nisem bil priča. Ded Avguštin se je naučil orglati tako, da so ga dali za eno leto vaditi k župniku na Marijino Celje. Vadil je cele dneve in po enem letu je znal z lista zaigrati karkoli. Učence večkrat vprašam, ali je bolje vaditi malo in dobro znati ali vaditi veliko in slabo znati. Potem so pa še peljali temu župniku vola, kravo in voz z domače kmetije na Banjšicah čez Sočo in nazaj pripeljali le vola, voz in harmonij, ki so ga zamenjali za kravo. Od takrat je bil instrument v domačiji mojega očeta.

Je Maribor (bil) glasbeno mesto? Pevski zbori so tradicionalno odlični, violinist pa lahko tu igra v Operi ali v kakšni manjši zasedbi na manjših koncertih.

Danes je Maribor mnogo bolj glasbeno mesto, kot je bil pred tridesetimi leti. Predvsem neodvisnih kreativnih ansamblov je veliko in glasbeniki so na izredno visokem nivoju. Morda pa le jaz takrat nisem poznal pravih ljudi, zdelo se mi je, da se v Mariboru nič ne dogaja. Tako je bila zame takrat edina normalna pot, da vadim, da bom morda lahko igral v Operi ali poučeval. No, potem sem pa s skupino Bluegrass Hoppers spoznal nekaj mariborskih glasbenikov in doživel bandovsko soigro na zelo lep način.

Smo v Mariboru imeli še pred leti fanta, ki je na vogalu Jurčičeve in Gosposke godel na violino, zdaj ga ni več.

Žal ne poznam fanta, ki je godel na vogalu. Spomnim se pa moškega z napisom "Za koliko milijonov nemških mark so me ogoljufali?" No, tudi z Barjo sva nekajkrat zaigrala na Slovenski in Jurčičevi in bilo je prav prijetno. Če naju vidite, se priporočava za kak evrček, če pa ne, pa vsaj za posluh, če imate čas. To je uličnemu glasbeniku še pomembneje.

Povejte še kaj, česar ne vemo o Terrafolku. O pomenu, začetkih, koncu?

Zadnji program Terrafolka - Terra Pop je pravkar končal produkcijo kratkega promocijskega filma. Žal smo imeli le tri koncerte, enega od teh na Lentu. Nato nas je korona povozila, sedaj pa najmlajši član An Černe študira v Berlinu. Tako nastopava z Barjo kot Terrafolk duo, več v tujini kot doma, a tudi midva sva že koncertirala v Minoritih v Mariboru. Terrafolku sem s svojimi povezavami s filozofijo dodal nekaj posebnega, a mu s tem hkrati preprečil, da bi uspel še bolj, kot je. Poenostavljanj na najnižje skupne imenovalce ne maram drugje kot v matematiki, ki jo imam rad. Sploh pa ne, če naj bi to počeli zaradi večjega komercialnega uspeha. Vendar smo z Mystico še naprej super prijatelji in tudi zaigramo še kdaj. Takrat se imamo fajn s publiko vred.

In o slovenski glasbi zdaj bi rad vaše mnenje. Kaj je tu lepega in dobrega?

Slovenska glasba je glede na proračune, ki jih imajo glasbeniki, za danes predvsem domačo produkcijo iz mizernih koncertnih možnosti na neverjetno visokem nivoju. Prižgem prvi program in se čudim novim pesmim, pevcem, produkciji, izredno veliko dobrega je tudi danes. Izredno edinstven je tudi groove najbolj popularnega in najbolj osovraženega stila - narodno-zabavne glasbe. Implementacija tega v godala me še čaka. Vendar, ali veste, kaj imajo vsi stili glasbe skupnega? Narodno-zabavna, Mozart, prosta improvizacija ... To, da se nam pri vsakem stilu, na katerega se ne spoznamo, ki ga nismo veliko aktivno poslušali ali študirali, zdi, da zveni vse enako. Zavedati se moramo, da sodimo glasbo verjetno celo v večji meri kot po slušni strani bolj po simbolih, ki so povezani z njo.

O koroni, ki ubija druženje in torej tudi škodi umetnosti, bova tudi izrekla kakšno krepko?

Od gospe Korone sem preveč pričakoval. Sem nepopravljiv optimist. Mislil sem, da se bo začelo razmišljati, kako bi živeli z manj cirkulacije denarja, kako bi se manj kot hrčki vrteli v svojem bobnu in imeli več časa zase. A o tem ni debate tudi po letu in pol. Saj nisem prepričan o svojem prav - morda pa je prav, da so ljudje polno zaposleni, morda pa ne bi večina v odvečnem času delala lepih stvari? Če želim postaviti še eno optimistično prerokbo - svet bo lepši, ko bomo v šoli dobili petko takrat, ko bomo ugotovili, v katerem dosedanjem prepričanju se motimo ali kje smo bili zavedeni. A ker vem, da se moja prerokba ne bo uresničila, lahko z lahkoto rečem, da sem le optimistični pesimist.

Hvala za glasbo. Vse lepo in dobro.

Hvala tudi za vaše uši, kot bi rekel Gombač.