(INTERVJU) Blaž Švab: Doma so me učili, da smo Slovenci prijazni in pošteni. A se sprašujem, če je to res

Ob prepevanju glasbenikov v dnevnih sobah je bilo težko ne dobiti cmoka v grlu. Za ustvarjalce programa najbrž težek izziv.

O, ja, a televizija je tudi kronist časa in očital bi si, če tega zgodovinskega silvestrovanja ne bi zabeležili s kamerami. Glasbeniki v dnevnih sobah, tranzicije v silvestrovanja minulih let, v stare čase, in seveda s humorjem, samoironijo in mislimi hvaležnosti, revizija doživetega in pogled v prihodnost, iskanje novega smisla in upanja, kar je nujno za človeka. Ta silvestrski program je bil že drugi, ki smo ga pripravili letos. Prvega smo pripravili že septembra, vse smo se dogovorili, a smo ga tik pred snemanjem morali opustiti zaradi ukrepov. Bil je že prilagojen novi situaciji, a še premalo. Zato smo čez noč postavili nov koncept. Ekipa je delala po 16 ur na dan, da je vse, tik pred zdajci, spravila v program. Poklon režiserjema Aljažu Bastiču in Tini Novak, soscenaristu in piscu humorja Juretu Karasu in glasbenemu producentu Martinu Juhartu. Urednik je bil Andrej Hofer, producentka Tanja Lunar. Televizija je timsko delo. Na snemanjih smo se striktno držali ukrepov in pripeljali silvestrski program do odštevanja, v živo, ko so res štele sekunde.

Hkrati je nad vami visel pritisk zgodovinske gledanosti. Še nikoli ni bilo v tem terminu toliko ljudi doma.

Ogromen pritisk. Se mi zdi, da smo se ob koncu hoteli kar zjokati, ko je pritisk popustil in ko smo videli, da nam je zastavljeno uspelo realizirati. V delovnem procesu smo dobesedno vozili slalom. Ekipa je bila tudi po 16 ur na dan na zoomu. Pritisk, a smo vsi zdravi, a bomo vsi ostali zdravi, kaj, če kdo zboli, kaj, če kdo zboli na dan vodenja oddaje v živo. Delali smo tik pred zdajci, ko smo šli v živo v program. Glasbenikom, ki so nam odprli vrata svojih domov, poklon in velika hvaležnost, res imamo v Sloveniji izredne ljudi, ki se na svoj glasbeni način radi razdajajo ljudem. Iz srca jim privoščim boljše leto, tudi kar se nastopov tiče. Spremljali so nas pa doma in po svetu. Dobivali smo sporočila iz Avstralije, Japonske, obeh ameriških celin in iz Evrope, kjer živijo Slovenci.

Močna kemija je vela med vama z Majo Martino Merljak. Vajina naveza še ni rekla zadnje?

Maja je pred tem vodila že svojo oddajo, pa sem jo pobaral: "Maja, daj, pridi še k meni v oddajo, da ne bom tako sam za silvestrovo." Nato smo se srečali z Majo in Juretom Karasom in delali na napovedih, ki so šle zgolj na instrumentalne dele pesmi. Po napovedi je takoj startal vokal glavnega pevca. To pomeni, da so bile nekatere napovedi dolge 14 sekund, nekatere 16, najdaljše 30 sekund. Vse sva delala na do sekunde odmerjen čas. Maja obvlada. Vse ji je jasno. Delala je predano od začetka do konca. Z Majo bi z veseljem še kdaj delal. Prava profesionalka. Pa še to. Občutek, da vse tako gladko teče, smo ustvarili s tem, da so si pesmi sledile po točno določenih tonalitetah. Vsaka pesem je nadgradila prejšnjo. Občutek, da gre samo navzgor. Nikoli ni padlo vzdušje. Z Martinom Juhartom in Juretom Karasom smo kakšen mesec dni pregledovali arhiv in ob klavirju premetavali pesmi sem ter tja. Malo smo tudi eksperimentirali, ali bo kdo opazil logično sosledje pesmi, po določenih glasbenih pravilih.

Koncertiranje v dnevnih sobah ste dopolnili s posnetki nekdanjih množičnih silvestrovanj. Pogled na polne dvorane in tesno objete ljudi se je zdel kot iz drugega sveta. In vse bolj tuj. Smo to še mi?

Ne vem. Bojim se, da bo moralo preteči kar nekaj časa, da se bomo lahko na koncertih znova sprostili. Čeprav dobrega se ljudje hitro znova navadimo. Med poletjem, ko je bilo stanje s covidom boljše, so se ljudje hitro, mogoče prehitro, sprostili. Z Modrijani smo igrali na nekaj zasebnih zabavah. Vzdušje je bilo dobro. Za zdaj si predstavljam kakšno zabavo ali veselico na prostem. Večjega koncerta, tudi v stilu Noči Modrijanov, pa za zdaj ne. Pred letom 2022 zagotovo ne. Ampak ne smeva pozabiti, da so nam ljudje poslali nekaj sto posnetkov in fotografij, kako v manjšem družinskem krogu praznujejo doma. Ljudje so vseeno praznovali in se veselili nekih novih časov. Veselje ni zamrlo. Vse bo še dobro.

Malce mi je nerodno

Še pred dobrim letom ni nihče v Sloveniji imel več koncertov kot Modrijani. In potem ... nič. Kako ste napolnili ta nenadni vakuum?

Težko na tole odgovarjam oziroma mi je kar malce nerodno. Bojim se, da bi nas kdo narobe razumel. Da smo bili prosti, nam je sprva kar malo prijalo. Prve mesece se pravzaprav nihče ni pretirano pritoževal. Prva prosta sobota in nedelja. Pa druga prosta sobota in nedelja. Tretja prosta sobota in nedelja. Po 20 letih igranja. Začeli smo, ko smo bili stari 14 let. Vsi smo ob Modrijanih še kaj delali, družine imamo, tako da praznine nismo čutili. Zelo pa smo se pogrešali med seboj. Pogrešali smo druženje Modrijanov. Skupne pogovore in predvsem skupen smeh. Dejansko smo bolj pogrešali drug drugega kot pa igranje. Tu se je pokazalo, da se imamo res radi, da se pogrešamo. Spomnim se ganljivega občutka, ko smo se po približno dveh, treh mesecih prvič videli na zoomu. Dve uri smo se režali v eno.

Kaj pogrešate najbolj?

Predvsem snemanje v studiu, snemanje videospotov pa kakšen nastop, za kondicijo, da glasilke ne pozabijo peti. Predvsem pa smo ves čas v mislih z ljudmi, ki smo jih 20 let srečevali na veselicah. Vidimo njihove obraze in se sprašujemo, kako jim gre, so zdravi, imajo službe … Zase nas ne skrbi. Mladi smo. Imamo družine. Vsi še nekaj delamo. Skrbi pa nas za skupno zdravje celotne skupnosti, za delovna mesta in predvsem, da bi ljudje ostali prijazni drug do drugega. Glede glasbe pa je tako, da se bodo karte mešale na novo. Zdi se mi, da nas vse čaka nov začetek.

Vas je prešla misel o alternativni karieri?

Modrijani smo že vsa ta leta razmišljali, da je dobro, da ob glasbi počnemo še kaj. Ker lahko popularnost čez noč ugasne in ker lahko kadarkoli kdo od nas zboli. Modrijani so bili glavni vir preživetja, delovali smo kot podjetje, a obnašali smo se tako, kot da je to naš hobi. Modrijani niso bili polna zaposlitev. Zato smo v epidemiji hitro zagrabili druge dejavnosti. Rok je celo odprl novo podjetje in deluje zelo uspešno. Sam sem dobil zanimivo povabilo gospodarske družbe, na katero sem se odzval. Zdaj smo v fazi priprav. A ves čas ostajajmo v stiku. Tudi vadimo. Držimo se ukrepov. Za zdaj smo vsi zdravi, torej se obnese.

Je država v koronskem letu dovolj poskrbela za glasbenike?

Kako naj odgovorim na to vprašanje? Ko smo Modrijani zaslužili prvih 5000 tolarjev, smo bili stari 13, 14 let. Igrali smo cele noči v gostilnah po Sloveniji. Pod nadzorstvom staršev. Vedli smo se zelo odgovorno, pridobivali smo delovne navade. Čez leta sem veliko teh izkušenj opisal tudi v diplomskem delu. Kot otroci smo ustvarili varen mehurček za učenje dobrih delovnih navad. Bilo je zelo naporno. Na momente bolj podobno kakšnemu športnemu udejstvovanju. Ob tem smo hodili v šolo, študirali in se tudi družili z vrstniki. Že zelo zgodaj smo se naučili, da se lahko zanesemo samo nase in na zgrajeno lastno skupino ljudi, ki si zaupamo. Najhitreje, najlažje in najbolje je kar sam poskrbeti za vse, zagrabiti za delo, se znajti, če si le zdrav in imaš dovolj moči za to. Ob tem pa se ves čas samoizpraševati, kako lahko pomagaš tudi skupnosti. Modrijani smo v tej krizi ves čas pomagali drug drugemu in tudi drugim. Nismo individualisti. O državi, ki bi morala poskrbeti za to ali ono, nismo razmišljali, ker bi nas to samo jezilo, kot jezi številne ljudi. Upravičeno. Imamo pa številne rešitve in tudi odgovore na vprašanja. A nismo politiki in se s politiko ne ukvarjamo.

Ste pa kritično razmišljujoči državljani, ki jih marsikaj boli.

Modrijani in drugi ansambli smo v minulih letih odigrali številne koncerte za bolne otroke, za terapije, ki jih država in zavarovalnice ne pokrijejo, čeprav otroci z dodatnimi terapijami izredno napredujejo. V državi, kjer imajo zavarovalnice dobičke. Zakon o dolgotrajni oskrbi starejših se sprejema že leta in leta, vsi pa ves čas na terenu opazujemo, kako urgentno je treba poskrbeti za starejše, da med njimi narašča revščina. Vsi se zavedamo, da je denarja dovolj, hkrati vemo, da se ne porablja smotrno. S covidom so bile potrebe tako velike na vseh področjih, da nisem razmišljal, kaj potrebujemo glasbeniki. Razmišljal sem o skupnosti. Kako bodo preživeli gostinci, frizerji, kaj bo z generacijami mladih športnikov, ki z vsakim dnem brez treninga življenjsko izgubljajo. Glasbeniki bomo dobro živeli, če bo dobro delovalo gospodarstvo. V času krize smo tako poprijeli za katerokoli delo. V krajih, kjer živimo, je delo najbolj cenjena vrednota. Spomnim se starejše sosede, štela jih je kakih 80, ko si je ob padcu zlomila oba kolka. V bolnišnici ni želela biti, zato so jo pripeljali domov. Mirovati ni hotela, zato jo je sin v samokolnici peljal na njivo in jo odložil. Skoraj leže je z motiko okopavala plevel na njivi. Ker jo je delo držalo pokonci, jo je delalo živo.

Glasba nas združuje, to ni politika

Kot klofuta vam in poslušalcem so bili negativni komentarji simpatizerjev vladajoče politike, ko ste se sredi ideološkega neurja postavili na stran Magnifica. Vas je presenetilo spoznanje, da kar naenkrat za nekoga niste vredni nič, ker razmišljate drugače?

Uf, je bilo kar pestro. Dobival sem vsa mogoča sporočila. Še vedno jih. Politika je posegla v glasbo, a to ni nič zelo novega. To počne že desetletja in še dlje. Zato s presojanjem o tem ne smemo biti krivični in enoznačni. Tukaj se vidi, kakšno moč imata glasba in izvajalec. Kako lahko s svojo glasbo, stališči in s svojo držo vpliva na ljudi. Poskus polarizacije ljudi preko glasbe v Sloveniji ne more uspeti, ker so glasbeniki med seboj veliki kolegi ne glede na politična stališča. Med seboj se pokličejo in dogovorijo, da pri tej ali oni zadevi ne bodo sodelovali, da bodo drug drugega podprli, ker se med seboj spoštujejo. Ne da se jih kar tako razbiti na dva pola. Velja, da kdor poje, zlo ne misli.

Politika in glasba, sploh če jo izvaja nekdo, ki je zelo priljubljen in vpliven, se prej ali slej srečata.

Ne smeta se mešati, a če pogledamo v zgodovino, vidimo, da je glasba spodbudila ali vsaj spremljala politične spremembe. Da je glasba opogumljala ljudi, da so zahtevali spremembe. Da je bila glasba na čelu vojakov, ki so se podali v boj. Glasba lahko spodbuja v dobrem. Napak pa je preko glasbe z ljudmi manipulirati ali vnašati spore, deliti na naše in njihove. Glasba naj ljudi združuje. Na vse skupaj gledam kot na nekaj za boljši krvni pretok za dobro jutro, namesto jutranjega teka, ko prebereš kakšen odbit članek, ko niti ne veš, ali se je pametno odzvati ali raje počakati, da vse skupaj steče po Donavi v Mrtvo morje.

Kako poenoteni so vaši pogledi v ansamblu?

Modrijani smo petčlanska zasedba. Ko so volitve, volimo vsak za drugo stranko. V političnem svetovnem nazoru se med seboj povsem razlikujemo. Kar se politike tiče, se v ničemer ne strinjamo. Strinjamo pa se v tem, da se radi pogovarjamo in družimo v lepem, v glasbi, na odru. Smo najbolj raznolika koalicija. S poudarkom koalicija. Držimo skupaj. Drug drugega oplajamo v idejah. Z raznolikostjo, ki jo premoremo, lahko delamo premike. A le skupaj.

Slovenski pozdrav, adijo

Iztekla se je oddaja Slovenski pozdrav in ni bilo prav težko opaziti, da ste si ob tem oddahnili.

Po sedmih letih in 200 oddajah sem se odločil, da je dobro končati. O tem sem razmišljal že vsaj leto dni. Hvaležen sem bil, da so nam omogočili poslovilno sezono. V sebi čutim, da se bomo enkrat še vrnili v Begunje in še ustvarjali narodnozabavne oddaje. Sam sem začutil, da želim s tem konceptom in s to ekipo končati delo. Da želim ustvarjanje narodnozabavnih oddaj prepustiti drugim. Tudi za slovo je treba zbrati pogum.

V kakšnih odnosih ostajata z nekdanjo sovoditeljico Darjo Gajšek?

Darja je izredno talentirana. Igra več instrumentov. Odlično poje. Znajde se v vseh pevskih vlogah. Odlično napoveduje. Kamero ima rada in kamera obožuje njo. Pri Slovenskem pozdravu je sodelovala v vlogi sovoditeljice in tudi kot soustvarjalka idej in konceptov. Njen prispevek je bil zelo velik. Gledalci jo imajo radi. Darja bo televizijsko kariero zagotovo nadaljevala. Čaka naju še festival Slovenska polka in valček, ki ga morava izpeljati, upam, da nam bo to sploh uspelo. Sicer pa z iztekom oddaje skupno vodenje televizijskih oddaj končujeva. Nikoli pa se ne ve, kdaj se spet srečava pred kamerami.

Kje vas bomo videli naslednjič?

Televizija lahko postane odvisnost. Zato sem toliko bolj ponosen nase, da sem tvegal in končal nekaj, kar lahko človeka posrka vase, mu daje tudi občutek moči in ga zasvoji do te mere, da se ne zna posloviti. Številni starejši televizijci desetletja prebolevajo, da ne delajo več določene oddaje ali nasploh na televiziji. Do odra ali televizije moraš ves čas gojiti strahospoštovanje in kritično distanco, vedoč, da se lahko jutri vse konča. Televizija daje varljiv občutek, da je ta ali ona oddaja zelo pomembna. V bistvu pa, ko se oddaja izteče, je pri gledalcih že skoraj pozabljena. Z ekipami bomo še naprej snovali televizijske vsebine. Ker imam to rad.

Rad sem doma, uživam

Oče ste postali v 2020. Kar pa je tudi vse, kar vemo. Vaš molk okoli očetovstva se zdi tako naraven, kot bi želeli sporočiti, da dobiti otroka ni nekaj še nevidenega.

Točno zaradi tega. Slabo mi je ob misli, da bi komaj rojeni otrok služil za samopromocijo. Pustimo otroku, da raste in se razvija in se navduši nad svetom, v katerem živimo. To bo najtežja naloga. V njem prebuditi navdušenje za svet in ljudi. Če nam bo to uspelo, bom presrečen. Ko bo pa star 15, 16 let, pa bo sam povedal, ali sem kot oče izpolnil njegova pričakovanja. Če bo po atiju, zagotovo ne bo šparal jezika in bo povedal tako, kot je. Kaj bi jaz nekaj nakladal in blefiral. Govoriti je lahko. Bo že sam povedal. Ko bo čas za to. Do takrat pa se bom sproti učil, kot se učijo vsi očetje, in delal napake, kot jih počnemo vsi.

Ste danes zelo drugačni kot pred očetovstvom?

Nisem drugačen. Isti sem. Življenje se mi je spremenilo, seveda, ampak to sem načrtoval že pred epidemijo. Da bom več doma. Rad sem doma. Uživam.

Koronsko leto je iz nas potegnilo vse najboljše in najslabše. Nihče ne pozna Slovencev bolje od Modrijanov. Še verjamete v nas?

Bil bi zelo prevzeten, če bi si dovolil govoriti o lastnem narodu. Kdo sem jaz, da bi govoril in polagal račune? Nimam pravice. Tudi govoriti enoznačno o vseh in posploševati ni prav. Ponižno pa lahko z vami podelim, na kaj vseeno pogosto pomislim. Doma so me učili, da smo Slovenci delovni, prijazni in pošteni. A po vseh zgodbah, ki smo jim priča, se sprašujem, ali je to res. Imam pa močno zaupanje v ljudi. Vidim, da ljudje v številnih lokalnih skupnostih držijo skupaj, si pomagajo. Prehitevajo državo v vseh pogledih. Ljudje so bolj vedri, kot se jim to vsiljuje preko medijev. Pomislim, da bi morali ljudi večkrat samo pustiti pri miru in bi našli odgovore na lastne težave, ne da se jim vsiljujejo rešitve, ki so pogosto problem.