Vsak mesec v svoji kolumni preučim eno od trditev iz medijev in raziščem pogosto presenetljivo trhle temelje dolgoletnih prepričanj, ki jih jemljemo za samoumevne. Tako sem si zastavil izziv, da preučim dokaze za eno od svojih prepričanj in ob tem preverim, kako težko je pri tem ostati objektiven.
Svoje malo stanovanje delim z vedno večjo zbirko sobnih rastlin, naštejem jih lahko več kot petsto, celo preživljam se s pisanjem o rastlinah, zato sem morda močno vpet v idejo, da bivanje ob rastlinah izboljša naše duševno stanje. Kakšno pa je o tem stališče znanstvenikov?
Verjetno največkrat objavljen članek o življenjskem slogu in vrtnarstvu kot dokaz blagodejnega učinka sobnih rastlin je študija, ki je bila izvedena v bolnišnici v Pensilvaniji in pri kateri so sodelovali ljudje, ki so okrevali po operaciji žolčnika.
Raziskovalci so ugotovili, da je bilo bivanje pacientov na bolnišničnih oddelkih z okni in pogledom na zeleno okolico za 12,5 odstotka krajše in so potrebovali manj zdravil proti bolečinam v primerjavi s tistimi, ki so iz bolnišnične sobe gledali v opečno steno. Še zanimivejši so zapiski medicinskih sester o duševnem počutju pacientov. Razkrivajo namreč, da je pri pacientih v sobah z razgledom na zelenje za 80 odstotkov manj možnosti za čustveno stisko. Toda večina časopisnih člankov ne navede, da je bila ta študija izvedena že leta 1984. Preučevanje pa odpira še mnoga druga vprašanja. Namesto zlatega standardnega kliničnega preskušanja, ob katerem so sorazmerno velike skupine udeležencev strogo izbrane in nato natančno izpostavljene različnim vplivom, je ta študija temeljila na preprostem retrospektivnem pregledu bolnišničnih evidenc in je v devetih letih zajela le 46 bolnikov, s katerimi se raziskovalci sploh niso srečali. Kljub temu so njeni rezultati zanimivi, a nanje se vseeno ne moremo sklicevati s tako drznimi trditvami desetletja kasneje.
Hipoteze in težave
V znanosti je znak trdne hipoteze njena ponovljivost. Če izpeljemo isti poskus večkrat, pričakujemo vedno podobne rezultate. Pri eksperimentu leta 2009 z dvojno velikostjo vzorca so ljudje, ki so okrevali po podobni manjši operaciji, poročali o "bolj pozitivnih fizioloških odzivih - nižjem sistoličnem krvnem tlaku in manjši bolečini, tesnobi in utrujenosti", če so bile v njihovih bolnišničnih sobah tudi rastline. V zadnjih letih so raziskovalci, ki so opravili več podobnih, a manj obsežnih študij, večkrat poročali o podobnih rezultatih.
Smo res bolj srečni in pomirjeni, če nas obkroža zelenje?
Zastavlja pa se tudi vprašanje, ali lahko pogled na zelene rastline v zaprtih prostorih prav tako pomaga zdravim ljudem. Številne študije o telesni vadbi so pokazale naslednje: ljudje na tekalni stezi, ki jim na zaslonu prikazujejo podobe iz narave, dojemajo vadbo kot manj intenzivno in poročajo, da so po teku samozavestnejši. Če ob istih podobah manipuliramo z barvami, tako da je slika na primer enobarvno rdeča v več odtenkih, se zdi, da je učinek vadbe manjši.
Težava nekaterih študij pa je, da vključujejo le predvajanje podobe in ne živih rastlin, ki dodajo vrsto spremenljivk. Te lahko močno vplivajo na rezultate - od spreminjanja sestave zraka do spremenjene hoje ljudi po notranjih prostorih.
Spremenljivk je preprosto preveč
Tudi na rezultate študij, v katerih so bile uporabljene rastline, lahko močno vpliva izbrana vrsta rastlin. Veliko rastlin ima na primer rdeče liste in ugotovili smo, kako digitalno spreminjajoči se pogledi na rastline iz zelene v rdečo barvo zmanjšujejo terapevtski učinek. Ali bi lahko imelo preprosto pleskanje belih sten v zelene podoben ali celo večji učinek, kot ga imajo lončnice v prostoru? Če bi zastavili tak eksperiment, se takoj zastavlja vprašanje, kako bi sploh izmerili vpliv na duševno počutje.
In prav v tem je težava preizkušanja te hipoteze - spremenljivk je preprosto preveč. Moje prepričanje o rastlinski terapevtski moči temelji tako na subjektivnih kot na trdnih znanstvenih podatkih. Ko gre za odgovor na filozofsko vprašanje, ali nas rastline osrečujejo, je moja nejasna izkušnja enako pomembna kot katera koli znanstvena študija. In kakšen je nauk te zgodbe? Da je zelo težko ostati objektiven.
