Uli Höness je švignil po desni. Enver Hadžiabdić ni imel šans. Vratar Enver Marić se je preveč drzno spravil k zadevi, ob vratnici se je lahko le še vrgel v prazno, ko je svetlolasi Nemec podal v kazenski prostor. Josip Katalinski je podstavil nogo, ustavil žogo in obsedel na tleh. A nevarnost še zdaleč ni bila mimo. Nikoli ni bila, če se je naokoli smukal Gerd Müller. Izza hrbta se je prikradel Katalinskemu, se vrgel za žogo, in ko je s telesom že drsal po tleh, jo je s štirih metrov zabil v prazno mrežo. Gol Jugoslaviji na svetovnem prvenstvu '74 v Düsseldorfu je eden najbolj značilnih zadetkov Gerda Müllerja. Kjerkoli si stal, kogarkoli si pokrival, od nekod se je vedno vzel nogometni Bombarder. Kralj kazenskega prostora.
Če ni zmagal, je bilo hudo
Branko Oblak in njegovi reprezentančni kolegi Dragan Džajić, Ivica Šurjak, Danilo Popivoda ... so ga dodobra spoznali na tistem turnirju. Čeprav so pred tem z Brazilci igrali 0:0, se z rekordnih 9:0 znesli nad Zairom, niso imeli možnosti. Domače prvenstvo je bilo Müllerjev vrhunec. Z Zahodno Nemčijo je postal svetovni prvak, v finalu je dal odločilni gol še Nizozemski. Kdo bi si mislil, da bo to njegova zadnja reprezentančna tekma. Razlog je bil absurden: z nemško nogometno zvezo se je skregal, ker so v slavju po finalu funkcionarji s seboj smeli imeti žene, nogometaši pa ne. Toda Müllerju je ostal Bayern. Tam je leta 1977 dočakal našega asa.
Listam biografijo Branka Oblaka ... Kar nekako mimo je šla knjiga o našem najboljšem nogometašu, ki jo je desetletje nazaj napisal Ivo Gajič, čeprav je bil Brane vedno hitrega jezika in zato pravi material za take publikacije. "Res sva se dobro ujela, ne le na igrišču, tudi zunaj njega, na potovanjih sva si ves čas delila sobo," začne Oblak o velikem soigralcu. Največjem? "Mnenja o njem so bila zelo deljena. Mnogi so menili, da ni znal kaj prida nogometa, to pa je bilo vse prej kot res. Bil je rojen zmagovalec, poraza ni prenesel, še zlasti ne pri malem nogometu, ki smo ga morali igrati toliko časa, dokler ni zmagal, če ne je bilo hudo. Bil je tudi velik motivator. Ko je šlo moštvu najhuje, je vedno znal najti pravo besedo, ki jo je običajno podkrepil z golom ali dvema. Zdelo se mi je, da je lahko zadel, kadarkoli je hotel. Imel je prirojen občutek tako za prostor kot za gol, vedno se je znal postaviti na pravo mesto, in če ni dobil uporabne žoge, si jo je znal za razliko od mnogih, s katerimi sem igral, priboriti sam. Zanj ni bilo odpadka, vsaka žoga znotraj kazenskega prostora je bila priložnost." A pot Gerda Müllerja je imela še ovinek, ki ga je po karieri vse bolj uničeval: "Ne bi mogel reči, da je živel nešportno, tako kot recimo George Best, vendar je vse pogosteje pričel segati po steklenici."
Kot dobro hranjeni zajec
Bavarci so, ko je v obdobju 1964-1979 zanje igral Der Bomber, šteli trofeje kot še nikoli prej in redko pozneje. A kako drugače bi se lahko pisala nogometna zgodovina. Leta 1964 je Walter Fembeck, menedžer Bayerna, krenil v Nördlingen. Tam, v bavarskem mestecu, 145 kilometrov severozahodno of Münchna, so živeli Müllerjevi. Na isti misiji so bili predstavniki kluba 1860 München. Toda Fembeck je prispel uro prej. Ko so rivali parkirali, je herr Walter že prepričal 18-letnega Gerharda, da podpiše za Bayern. Četudi so bili časi drugačni: Bayern je bil še drugoligaš!
"Onega malega debelega mi dajte," je Zlatko Čik Čajkovski, Zagrebčan, ki je Bayern vodil v prvo ligo in na steze prve evropske slave, dejal, ko je med rezervami videl novinca. Hja, če Müller česa ni imel, ni imel izklesane atletske postave. Ko ga je zagledal Sepp Maier, vratar-svetovni prvak '74, je vzkliknil: "Kaj pa imamo tukaj?!" Opisal je, da ima Müller bedra takšne širine, kot drugi merijo okoli pasu. "Bil je dobro ... hranjen." Toda samo en trening, pa so padli vsi predsodki o 176 centimetrov visokem ali nizkem, kakor želite, fantu iz Nördlingena: "Sem ter tja je skakljal kot zajec. To je bil napadalec, ki ga ne ustaviš."
Zviti Čik ga je izbrusil, dal dodatne dimenzije njegovi eksplozivnosti. In predvsem hranil njegovo željo po zadetkih. Treninga ni bilo konec, dokler Müllerjeva ekipa ni zmagala, Bayernov mit pravi, da v sedemdesetih ni izgubil ene same trening tekme. Še spomin Ulija Hönessa, kako sta s Paulom Breitnerjem, strelcem prvega od dveh golov Jugoslaviji na tisti tekmi leta '74, Müllerju na treningu hotela pokazati, kdo je as, ga v obrambi tako stisniti, da niti mrdniti ne bi mogel: "Kot da bi nama lahko uspelo ... Breitner je že bil na riti na levi strani, jaz sem bil na riti na desni strani, Gerd pa jih je trpal. En gol za drugim."
Sam sebi najboljši gost
Leta 1970 je postal prvi Nemec z zlato žogo. V sezoni 1971/72 je vkup spravil dosežek, ki se je zdel za vedno nedosegljiv: 40 golov v bundesligi. Pa ga je letos, prav v letu, ko je Müller odšel med legende, umrl je minulo nedeljo, star 75 let, z 41 goli prehitel Robert Lewandowski. Naštevati vse zadetke, vse trofeje, ki so bili delo Bombarderja, bi bilo neskončno pisanje. Štirje naslovi prvaka Nemčije, trije zaporedni naslovi evropskega klubskega prvaka (1974-1976), pokal pokalnih prvakov, sedem trofej top strelca bundeslige, osvojeno evropsko prvenstvo 1972 in svetovno 1974, vse to je le vrh ledene gore. Potem pa je, kot se rado zgodi z velikani, z vrha treščil na dno.
"Pravijo, da tip sploh ne teče, da samo čaka, glej ga, povsod ga je dosti"
Nepriljubljeni madžarski trener Pal Csernai si ga je leta 1979 drznil zamenjati na tekmi v Frankfurtu. Deset minut pred koncem. Ko je Eintracht vodil z 2:0. Za Müllerja je bila to ultimativna žalitev. Ko je Csernai še rekel, da "Müllerjeve zmožnosti niso več dovolj za bundesligo", je bilo konec. Odselil se je na Florido, v ameriško ligo. Dve leti je še vztrajal v nogometu, še tri leta več se je oklepal Amerike. Odprl je restavracijo, hišo steakov in dobrega šnopsa. Žal je bil pri šanku sam sebi najboljši gost. Padal je vse globlje v brezno alkoholizma. Restavracija v Fort Lauderdalu stoji še danes. Na steni je Müllerjeva fotografija, za šankom njegova zlata kopačka, gostje v lokalu z bavarskim štihom še vedno gledajo nogomet. A po Bombarderju ne povprašuje nihče več.
Bayern ni pozabil svojega velikana. Uli Höness in Franz Beckenbauer sta ga poslala na odvajanje. Leta 1992 so mu, ozdravljenemu prekomernega pitja, dali službo trenerja Bayernove mladine. Toda bila je vse bolj javna tajna, da je šlo bolj za to, da ga obvarujejo propada, ne za resne trenerske ambicije. Vse do leta 2014 je bil zraven, ko se je umaknil zaradi težav z zdravjem. Diagnoza: Alzheimerjeva bolezen. Spomin mu je naposled povsem zbledel. A zato si lahko spomin na velike tekme Gerda Müllerja, na njegove strašne zadetke, vedno znova prikliče svet. Kot tistega proti Jugoslaviji '74.
Branko Oblak se je spomnil, kako se je godilo Josipu Katalinskemu, ko je imel opravka z Bombarderjem: "V nekem trenutku mi je ves zadihan rekel: Pravijo, da tip sploh ne teče, da samo čaka, glej ga, povsod ga je dosti."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
