Bi bila zabavna glasba samo zabavna, če ne bi bilo Johna Lennona, ki je že v najstniških letih spoznal, da lahko tudi pop skladbice nosijo globoko sporočilo? Pomislimo samo na prizadevanje za mir v svetu (All You Need Is Love, Give Peace a Chance, Imagine), ljubezen (I Feel Fine, Jealous Guy, Woman), medosebne odnose in depresivnost (Help!, We Can Work It Out). Lennon je pomembno vplival na svoje sodobnike in naslednike ter je zato še danes, štiri desetletja po smrti, največji rokovski zvezdnik vseh časov.
Ko je Paul McCartney aprila 1970 ob izdaji svojega prvega samostojnega albuma oznanil, da je zapustil Beatle, je Lennon besnel: "Jaz sem skupino ustanovil in samo jaz jo lahko razpustim." To je bilo res, saj je Lennon marca 1957 kot srednješolec ustanovil skupino Quarrymen, 15-letni Paul pa se je pridružil čez slabo leto in kasneje pripeljal še Georgea Harrisona. V The Beatles so se preimenovali spomladi 1960. Vsi štirje člani so tudi po razpadu skupine imeli vsak vsaj po eno uspešnico na prvem mestu glasbenih lestvic. Paul, George, Ringo in John bi verjetno uspeli tudi sami, ampak skupaj so ustvarili presežek. Drug drugega so spodbujali, pa tudi tekmovali in tako iz sebe iztisnili več, kot bi verjetno sicer. Lennon je zaradi tragičnega umora in tudi družbenopolitičnih akcij, ki sta jih organizirala z Yoko Ono, že zdavnaj legenda.
Skupina The Beatles ni pomembna samo zaradi rekordov, ki jih od 60. let nihče ni porušil: na britanski lestvici so imeli sedemnajst skladb na prvem mestu, več kot kdorkoli doslej, v Ameriki ljudje nikoli od nikogar niso kupili toliko albumov, dobili so sedem grammyjev, petnajst nagrad Ivor Novellos, kot najvplivnejši glasbeniki vseh časov pa so še vedno navdih številnim ustvarjalcem. Je pa prav ta mesec Taylor Swift porušila enega od njihovih rekordov, saj je v najkrajšem času imela tri albume na prvem mestu britanske lestvice. Taylor je to uspelo v 259 dneh, Beatli so potrebovali 364 dni, da so na vrh prišli z albumi Help!, Rubber Soul in Revolver.
Pomembni so tudi zaradi inovacij, ki so jih prinesli v glasbo. Že to, da so sami pisali svojo glasbo, je bilo nekaj novega. Prej je bilo namreč običajno, da je bilo skladanje naloga profesionalcev, zato Elvis Presley ni napisal skoraj nobene lastne skladbe. Eden prvih, ki je razumel, kako pomembno je imeti lastne skladbe, je bil Andrew Loog Oldham, prvi menedžer Rolling Stonesov. Drugi so jih posnemali in seveda s tem sprostili ogromen vrelec ustvarjalnosti. Ne samo, da so sami pisali svoje uspešnice, v studiu so tudi raziskovali in tako že konec 60. postavili temelje za praktično vse, kar danes lahko slišite - celo semplanje, na primer. "Počeli so stvari, ki jih ni nihče drug. Njihovi akordi so bili nori, enostavno nori, njihove harmonije pa so vsemu dale smisel ... Vedel sem, da kažejo smer, v katero mora iti glasba," je o njih povedal Bob Dylan, ki jim je prvi ponudil marihuano.
Miroljuben in srborit hkrati
Lennon je bil zelo kompleksna osebnost. Njegovi učitelji na Quarry Bank High School so v letnem poročilu zapisali: "Ima preveč napačnih ambicij in svojo energijo pogosto usmerja napačno. Pri delu se vedno premalo potrudi. Zadovoljuje se s tem, da gre s tokom, namesto da bi izkoristil svoje sposobnosti."
Nov pogled na legendo
Ob 40-letnici smrti je izšla biografija z naslovom Kdo je ubil Johna Lennona (Who killed John Lennon). Kljub številnim knjigam, ki jih dobite na temo Beatlesov in Lennona, to delo britanske glasbene novinarke in biografinje prinaša svež pogled na njegova lik in delo, saj je Johnovo zgodbo postavila v širši kontekst. Avtorica Lesley-Ann Jones pojasni, kakšno je bilo življenje v tistem času v Angliji, kaj se je še dogajalo na glasbeni sceni, pa tudi politični. In ko se vprašate, kaj ima to z Lennonom, kmalu postane jasno, da se je življenje v nekaj desetletjih tako spremenilo, da je mlajšim bralcem treba pojasniti, kako se je živelo, saj ne bi mogli razumeti, da v času, ko so Beatli gostovali na televiziji, ni bilo konkurenčnih medijev, tako da je tudi to omogočilo, da so zasloveli čez noč. Slaba tehnika je bila kriva, da se na stadionskih koncertih zaradi vreščanja in kričanja niso več slišali na odru in so izgubili voljo do nastopov v živo … Avtorica je velika poznavalka glasbene scene. Nekoč se je dogovarjala, da bo napisala knjigo z Johnovo prvo ženo Cynthio, večkrat je intervjuvala njegovega prvega sina Juliana, govorila s Paulom McCartneyjem, z njegovo pokojno ženo Lindo je tudi prijateljevala. Tako kot z Davidom Bowiejem, o katerem je napisala biografijo.
Čeprav vsi Lennonovi dosežki jasno dokazujejo, da se je pri tem, kar mu je bilo pomembno, znal še kako zbrati in potruditi, je v ugotovitvah osnovnošolskih učiteljev veliko resnice. Lennon je bil na eni strani izredno pronicljiv in ustvarjalen, hkrati pa je imel tudi dolga obdobja pasivnosti, ko je dovolil, da je njegova ustvarjalnost zaspala. Znal je gledati široko, sposoben je bil sodelovati z mnogimi glasbeniki in družbeni aktivisti, lahko pa je bil tudi neznosno tekmovalen. Sodelovanje s Paulom je bila nenehna tekma, v kateri so nastale imenitne skladbe (Paul je denimo kot neke vrste odgovor na A Hard Day's Night napisal Can't Buy Me Love). Najbrž je bila prav ta tekmovalnost razlog, da je skupina razpadla, kajti John ni prav dobro prenašal, ko je z albumom Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club vodenje skupine vse bolj prevzemal Paul. V tem času je John spoznal Yoko in se vse bolj posvečal projektom, ki jih je snoval s svojo veliko ljubeznijo.
John je torej imel večplastno osebnost in njegovo razpoloženje se je silovito spreminjalo od miroljubnosti in prijaznosti do jeze in agresivnosti. Bil je namreč hudo poškodovan že od otroštva, saj sta se starša zelo kmalu ločila, njega so prisilili, da se je odločil, s kom bi raje živel, vendar se odločitev, da bo to mama, ni izkazala za dobro, saj je bila njegova mati Julija zabave željna mladenka in preveč v oblakih, da bi lahko dobro skrbela zanj. Tako ga je kmalu dala v varstvo svoji sestri, ki je bila Johnova ljubeča in stroga teta. Mater je tako izgubil dvakrat - pri petih letih, ko je moral k teti, pa potem še deset let kasneje, ko je zares umrla v prometni nesreči.
Razdajal se je oboževalkam
John je bil poln negotovosti in kompleksov, tako da je takrat, ko je spoznal Paula, kalkuliral, ali bi ga vzel v bend, ker je bil očitno zelo nadarjen kitarist, ali pa raje ne, ker se je bal, da bi ga zasenčil. Kolikor je bil zabaven in prijeten sogovornik, je znal biti tudi zoprn in nesramen, ciničen in zloben, pogosto je takoj "ugriznil", kot da bi hotel takoj pokazati, kdo je glavni. In tak je bil tudi do prijateljev - celo delo producenta Georga Martina je omalovaževal, spoštovati ženske pa ga je učila šele Yoko Ono.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
1, John Lennon se je poročil s prvo ženo Cynthio, ker je zanosila. Še sama je bila menda presenečena, da se je tako odločil.
2. Yoko Ono je splavila trikrat, preden je donosila Johnovega sina Seana.
3. S Paulom McCartneyjem ga je močno povezala izguba matere - Paul je svojo izgubil leta 1956 zaradi embolije raka na prsih, Johnova je leto kasneje umrla, ker jo je povozil policist.
4. Čeprav so mnogi že po prvih koncertih videli, da je v četverici nekaj več, pa veliko založb ni prepoznalo talenta Beatlov.
5. Ameriški predsednik Richard Nixon je poskrbel, da Lennon dolgo ni mogel dobiti prebivališča v ZDA. Bal se je njegove izjemne priljubljenosti in sporočil njegovih pesmi.
Mater je John Lennon izgubil dvakrat
John je imel izjemen libido in se je rad razdajal oboževalkam, pa tudi (vsaj) dve biseksualni izkušnji je imel. Tik po rojstvu Julianna je ženo z otrokom pustil doma, sam pa se je odpravil na dopust z menedžerjem. V času drugega zakona se je rad družil z Davidom Bowiejem. Ampak to ne pomeni, da ni bil resnično nor na Yoko Ono. Čeprav je že od začetka njune zveze Yoko bila v javnosti deležna negativne kritike, je avtorica njegove najnovejše biografije pri raziskovanju spoznala, da sta bila skupaj resnično srečna. Če se je prej celo življenje uničeval, je bil 8. decembra 1980 vesel, zadovoljen, izpolnjen - album Double Fantasy je ravno izšel, ko ga je ustrelil Mark Chapman.
