Kaj razkriva analiza plačanih morilcev v Srbiji? "Morili smo pogosto, to nam je bila dnevna rutina"

Zora Štok Zora Štok
31.05.2020 03:00

Nepisano pravilo je, da morilci nikdar ne opravijo svojega posla v mestu, v katerem živijo.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Plačani in "poklicni" morilci so vedno vzbujali radovednost. Običajnim ljudem so se porajala vprašanja, kaj neki se dogaja v glavah ljudi, ki po naročilu in za denar morijo druge, večinoma pripadnike različnih kriminalnih skupin. Nekateri srbski mediji so se tako nedavno lotili analize profesionalnih in plačanih morilcev v Srbiji, čeprav tudi v nekaterih drugih državah nekdanje Jugoslavije morilcev za plačilo in po naročilu ne manjka, sploh v BiH in znotraj federacije še posenoj v Republiki srbski.
Kot je pisal beograjski Blic, poznavalci kriminalnega dogajanja zdajšnje profesionalne morilce delijo v dve glavni skupini, in sicer na staro in novo generacijo. Stara generacija se je ubijanja učila in ga izpopolnila v času vojne, ki je divjala na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Na bojišču, kamor so jih večinoma poslale obveščevalne službe, so se naučili spretnosti, nujno potrebnih za profesionalne morilce - ravnanja z orožjem, z eksplozivnimi sredstvi in previdnostnih ukrepov, kako preprečiti identifikacijo. Nova generacija pa je večinoma rasla na ulici, brez temeljitega usposabljanja, zato jim poznavalci ne priznavajo profesionalnosti, pač pa jih imajo zgolj za plačance. Večinoma so jih med morilce rekrutirali v popravnih domovih, zaporih in na ulici; preden so začeli moriti, so bili manjši kriminalci, obravnavani zaradi kraj, ropov ali nasilništva. Morilce iz te skupine tudi večkrat odkrijejo kot pa profesionalce, je za Blic povedal vir blizu policije in tudi, da so po nekaj umorih sami žrtve, včasih tudi od tistih, ki so jih bili sprva najeli. V teh primerih gre velikokrat za odvisnike, ki so običajno labilnega značaja, in naročniki umorov ali posredniki pri tem početju v strahu, da bi pred policijo spregovorili, plačanca raje "pospravijo" sami.

Zaporniška šola

Vzrok, da se plačani morilci znajdejo v poslu, velikokrat tiči v njihovi preteklosti, ko so se kot storilci različnih manjših kaznivih dejanj znašli za rešetkami. Izkušeni zaporniki kmalu ugotovijo, kdo hitro pade pod vpliv, in z različnimi prijemi takšnega zapornika vzamejo pod svoje okrilje, ko se znajde na prostosti, pa od njega terjajo usluge. Nekateri plačanci z umori odplačujejo svoje dolgove zaradi iger na srečo ali dolga dilerju za mamila in se zato težko ali pa sploh nikdar ne izvijejo iz začaranega kroga kriminala.

Miroslav Kurak, nekdanji pripadnik srbske državne varnostne službe, je med begom pred organi pregona Srbije v Tanzaniji lovil leve in tigre.
Kurir.rs
Za umor morilca svojega brata Nikole je Luka Bojović ponudil 600 tisoč evrov nagrade.
Kurir.rs

Tudi 600 tisoč evrov za umor

In kakšne so cene na profesionalni morilski sceni? Kot je zapisal Blic, je zabeležen razpon od pet tisoč pa vse do 600 tisoč evrov. Ta vsota je bila ponujena za umor Saše Cvetanovića, obtoženega umora Nikole Bojovića, brata Luke Bojovića, vodje zloglasnega Zemunskega klana in prijatelja umorjenega Željka Ražnatovića - Arkana, ter tudi za umor nekdanjega srbskega premiera Zorana Đinđića obsojenega Milorada Ulemka - Legije.
Luka Bojović sicer v Španiji prestaja 18-letno zaporno kazen (obsojen je bil leta 2014) zaradi delovanja v kriminalni združbi, posedovanja orožja in ponarejanja dokumentov, oproščen pa je bil obtožbe za umor. V Srbiji so mu v odsotnosti sodili zaradi štirih umorov. Cvetanović, ki je na prestajanju kazni pod posebnim varstvom policije, je povedal, da je za umor Nikole Bojovića (ki nikdar ni bil povezan s kriminalnim početjem svojega brata) prejel 30 tisoč evrov.
Cena, ponujena za likvidacijo Cvetanovića, kaže, koliko naročniki in eksekutorji vrednotijo okoliščine posameznega naročenega umora. Težek dostop do žrtve, možnost takojšnega pobega s kraja umora ali celo iz države, prikrivanje dokazov, napeljevanje preiskovalcev na napačno sled ..., vse to vpliva na ceno. A je omenjenih 600 tisoč evrov vendarle izjema, za večino likvidacij se v zdajšnjem obdobju plačuje od deset do sto tisoč evrov, pravijo poznavalci.
​Še eno izjemo velja omeniti: za umor srbskega novinarja Slavka Ćuruvije je morilec Miroslav Miki Kurak dobil 500 tisoč evrov. Skupaj s še tremi pajdaši je bil lani, 20 let po dejanju, sicer obsojen za umor novinarja, a sodili so mu v odsotnosti. Denar je trošil na Cipru in v Tanzaniji, potem pa od tam pobegnil v Južnoafriško republiko, kjer se skupaj z Miroslavom Gabrićem, Arkanovim morilcem, še naprej ukvarja s kriminalom.

Čistilci zabrišejo sledi

Še ena pomembna okoliščina, ki vpliva na ceno, spremlja profesionalne morilce - čistilci. So namreč primeri, ko morilec zaradi različnih razlogov ne more sam poskrbeti, da za njim na kraju dejanja ne ostanejo sledi, ki bi pripomogle k prepoznavi ali celo aretaciji. Zato angažira čistilce, ki takoj po umoru poskrbijo, da izginejo sledi. Dogaja se tudi, da na kraju zločina podtaknejo kakšno napačno sled. Obravnavan je bil primer, ko so čistilci blizu žrtve nametali cigaretne ogorke, na katerih so bili različni DNK vzorci, a nobeden ni ustrezal osebam, ki bi lahko bile vpletene v umor.
Kot je še omenil kriminolog Radovanović, profesionalne plačane morilce v glavnem zaznamujejo psihopatološke značilnosti, narcisoidnost in agresivnost, kar je tako imenovana črna trojka. Um takšnega morilca je izrojen, uživa v ubijanju. Ti ljudje so prebrisani: če jih aretirajo, se radi prilizujejo preiskovalcem, zlahka izdajo svoje naročnike, sodelavce in organizatorje zločina. Skupno jim je tudi, da vselej skušajo zbežati iz zapora.

​Rus, ki je umoril vsaj 40 ljudi

Profesionalne in plačane morilce seveda poznajo povsod po svetu, a le redki govorijo o sebi in svojem početju toliko, kot je o poslu, s katerim se je ukvarjal, na sojenju leta 2009 povedal zdaj 45-letni Rus Andrej Verišinjin. Na sojenju je hladnokrvno priznal, da je po naročilu umoril vsaj 40 ljudi, ob tem pa ni pokazal niti najmanjšega obžalovanja. "To je bil zgolj posel, opravljal sem svoje delo, to pa je pomenilo finaliziranje določenih težav, " je izjavil na sodišču. Z oblastmi se je dogovoril za milejšo kazen, če bo povedal vse o svojih povezavah s kriminalnimi klani v Rusiji, je pa zavrnil status varovane priče. Kljub temu je na sodišču govoril z masko na obrazu.
S svojim pričanjem je prispeval k izreku 25-letne zaporni kazni enemu od svojih naročnikov, mafijskemu bosu Dimitriju Lješnjakovu, potem pa je povedal še imena šestih svojih sodelavcev. "Morili smo pogosto, to nam je bila dnevna rutina," je opisal obdobje, ko mu je Lješnjakov naročal likvidacije svojih nasprotnikov. Večino umorov je Verišinjin zagrešil v Moskvi. Za razliko od večine plačanih morilcev je vselej moril iz neposredne bližine, saj je slaboviden in bi s streli z razdalje zlahka zgrešil. "Običajno je vse skupaj trajalo tri minute. Seveda sem se prej vedno dobro pripravil. Žrtev sem več tednov opazoval, včasih tudi s pomočjo sodelavcev. Največkrat sem moril, ko je žrtev stopala iz avtomobila ali iz hiše. Približal sem se ji zamaskiran, da me ni kdo prepoznal. Nadel sem si očala, okoli vratu sem imel šal, na glavi klobuk. Po umoru sem zavil v prvi vhod, se preoblekel, prisedel v avto, ki me je čakal pred izhodom in zapustil prizorišče," je opisal svoj način dela moški, ki bo v ruskem zaporu do leta 2028.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta