Kam je izginilo najmanj tri tisoč novorojenčkov?

Zora Štok Zora Štok
15.03.2020 07:03

Srbija se bo morala po dolgih desetletjih prizadevanj staršev, ki sumijo, da so jim otroke dan ali dva po rojstvu odvzeli pod pretvezo, da so njihovi novorojenčki umrli, soočiti s hudo neprijetnimi dejstvi.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nekateri posvojitelji so si v porodnišnici izbrali otroka, materi izbranega dojenčka pa je osebje sporočilo, da je dete umrlo.
Reuters

Starši izginulih otrok, novorojenčkov, vsaj dva tisoč jih je, imajo namreč zdaj upanje, da bodo oblasti morale razjasniti početje v nekaterih porodnišnicah po Srbiji, o katerem se je v minulih nekaj desetletjih zgolj govorilo in nič ukrepalo. A je eni od mater, ki je ostala brez svojega prvorojenca, uspelo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice Srbijo obvezalo k sprejetju zakona, ki bo omogočil storiti tisto, kar so oblasti doslej zavračale.
Zadnje dni februarja je namreč srbska skupščina po šestih letih odlašanja le sprejela zakon o ugotavljanju dejstev o statusu novorojenih otrok (na kratko je to zakon o ukradenih otrocih), za katere sumijo, da so izginili iz porodnišnic v Srbiji. Dokazovalo se bo na podlagi zbranih podatkov v sodnih postopkih, ki jih bodo sprožili oškodovani starši, ter državnih in drugih organov, staršev izginulih otrok in drugih ljudi, ki bi o dogajanju lahko kaj vedeli. Če starši domnevno ukradenega otroka niso več živi, lahko postopek sprožijo stari starši, bratje in sestre ali tudi nekdo, ki zase meni, da je eden izmed ukradenih otrok. A ne glede na sprejetje zakona starši izginulih otrok, ki delujejo v več združenjih, niso povsem zadovoljni. Zakon je namreč napisan tako, da se jim v primeru, da se ne razkrije resnica o njihovem otroku, izplača odškodnina v znesku do največ 10 tisoč evrov. Odškodnina naj bi bila nekakšno nadomestilo zaradi kršitve pravice do družinskega življenja, je zapisal zakonodajalec. "Ne želimo denarja, želimo resnico," je skupno sporočilo tistih, ki si prizadevajo izvedeti, kdo vse in za koga je sodeloval v verigi, ki je imela prvi člen v porodnišnici, zadnjega pa kdo ve kje.

Z vašim dojenčkom bo vse v redu, toda pomembno je, da boste v redu tudi vi.
Profimedia
Zorica Jovanovic je dobila pravdo zoper Srbijo, zdaj bo zakon omogocil iskanje resnice o izginulih novorojenckih.
Youtube

Kam so šli, kje so?

Trideset let se je Zorica Jovanović borila z državo Srbijo, preden je ta od evropskega sodišča za človekove pravice dobila nalogo, da z ustreznim zakonom zagotovi ugotovitev vseh dejstev, povezanih z izginulimi otroki v minulih tridesetih letih in več. Po zmernih ocenah naj bi od leta 1980 v naslednjih 30 letih iz različnih srbskih porodnišnic (celo iz ugledne klinike v Beogradu) v neugotovljenih okoliščinah izginilo okoli tri tisoč novorojenčkov, nekateri govorijo celo o deset tisoč izginulih otrocih. Prava številka verjetno nikoli ne bo znana, da so se nepravilnosti dogajale, pa kaže že bežen pregled izjav staršev, ki so se razveselili rojstva zdravega otroka, potem pa dan, dva ali tri po porodu v bolnišnici slišali, da je otrok umrl. Ko so ti starši želeli videti svojega mrtvega otroka, jim tega niso omogočili oziroma dovolili, češ da vse v zvezi s pokopom uredi bolnišnica.
Tako nobenemu staršu niso izročili trupelca, da bi ga sami pokopali. Vsem staršem so zdravniki govorili tudi o obdukciji trupla otroka, a izvida nikdar niso nikomur pokazali. Mnogi starši so sprva verjeli osebju v bolnišnicah, večinoma so bili tudi neuki, niso poznali svojih pravic, zdravniki pa so bili zanje "bogovi v belem", katerih beseda se spoštuje in se jim brezpogojno verjame, je povedal eden od staršev, ko so ga vprašali, zakaj ni bolj vztrajal pri pridobivanju podatkov v porodnišnici.

"Ena od dvojčic je umrla"

Tudi Zorica Jovanović je podatke o svojem sinu, rojenem leta 1983 v Ćupriji, našla na matičnem uradu. Mladi uslužbenec ji je prisluhnil, ko mu je povedala, zakaj poizveduje. Do takrat so namreč vsi zavračali njene prošnje za vpogled v matične rojstne in mrliške knjige. Njen sin je bil vpisan v rojstno knjigo, v mrliško ne. Šla je tudi na pogrebno podjetje, za katero ji je porodničar rekel, da je opravilo pokop njenega sina, a tam o pogrebu otroka niso vedeli ničesar.
Vse to je Jovanovićevi zadostovalo, da se je še bolj vneto lotila raziskovanja, tudi sina naj bi bila vmes našla, celo srečala sta se, prinesel ji je slino za DNK-analizo, a vzorec ni ustrezal pogojem, potrebnim za analizo. Kasneje si je premislil in ni več hotel sodelovati v postopku. A vseeno, rezultat vztrajnosti Jovanovićeve in njenega moža je uvodoma omenjeni zakon. Seveda brez podpore več združenj staršev ne bi šlo, a vendarle je bila Jovanovićeva tista, zaradi katere je Srbija dobila evropsko klofuto in je morala ukrepati znotraj lastnih meja.
Srbski mediji so poročali o številnih pretresljivih primerih, ko so starši spoznali, da njihov novorojenček ni umrl, ampak da je po neznanih kanalih verjetno pristal pri paru, ki sam ni mogel imeti otrok. Morda v Srbiji, morda drugje po svetu. Tako je mati izginule deklice povedala, da je rodila dvojčici, po dveh dneh pa so ji povedali, da je ena od deklic umrla. Sprijaznila se je s sporočilom zdravnika, srečna, da je vsaj ena od deklic ostala živa (čeprav sta bili ob rojstvu obe popolnoma zdravi). Potem pa je čez nekaj let med obredom za otroke v neki srbski cerkvi poleg svoje deklice zagledala še eno, popolnoma podobno njeni hčerki.

Vprašanje le, kdo ni bil vpleten

Od takrat ni imela miru, pridružila se je staršem, ki hočejo izvedeti resnico. V letih, ki so sledila, se je izkazalo, da so si vpleteni delili od 15 do 45 tisoč evrov za posameznega otroka, v mrežo so bili vpleteni porodničarji, medicinske sestre, celo čistilke v porodnišnici, socialni delavci, matičarji in tudi policisti (ti so kar po vrsti zavračali vse prijave sumničavih staršev, češ da ni dovolj indicev za začetek postopka, Jovanovićevi pa so prijavo zavrnili z obrazložitvijo, da poizvedovanje za otrokom lahko sproži le mati, ne pa oče, kot je bilo v njenem primeru).
Eden od primerov kaže, da ženske, ki so rodile, niso bile vselej žrtve zgolj osebja v bolnišnici in državnih uradih (da so bili uslužbenci vpleteni, ni dvoma, saj je bilo za legalne posvojitve treba urediti dokumente), pač pa tudi svojcev. Srbski mediji so pisali o kalvariji Stanice Blagojević, ki je leta 1984 v Valjevu rodila hčerko. Dojenčica je bila krepka in zdrava, mati jo je dojila, a ko bi po štirih dnevih morala domov, so ji rekli, da je deklica ponoči umrla. Ko je nesrečna mati prispela domov, so jo moževi starši nagnali od hiše, češ da so pričakovali moškega potomca. Zapustil jo je tudi mož, ki ji je prav tako očital, da je želel naslednika, a ker je imela Stanica še tri sestre, je bil prepričan, da mu ne bo rodila sina. A mlada mati se ni dala zlahka odgnati. Začela je poizvedovati in se spomnila, da je v bolnišnici, dan preden so ji sporočili, da je deklica umrla, videla moževo poročno pričo z ženo. Živela sta na Dunaju, mladi materi pa se je zdelo čudno, da je ob obisku porodnišnice nista obiskala. Ko ni uspela dobiti ne mrliškega lista ne obdukcijskega zapisnika, je sklepala, da sta zakonca z Dunaja vzela deklico v soglasju z njenim možem. Ker je ta delal v državni službi v valjevski občini, je očitno lahko tudi uredil vse potrebne papirje in zakonca sta deklico legalno posvojila.
Dekličina prava mati je iskala naprej in hčerko na Dunaju tudi našla. Srečali sta se, dekle je bilo takrat že v službi, in DNK-analiza je pokazala, da je Staničina hči. "Ne bi se rada vsiljevala, ne želim, da otrok zapusti svoje krušne starše, le resnici bi rada prišla do dna," je medijem povedala Stanica Blagojević.

"Izberite si otroka"

Sredi februarja je sramotno dogajanje v Srbiji dobilo še mednarodno razsežnost. Turška televizija RTTWorld je namreč objavila dokumentarni film o izginulih otrocih v Srbiji, v njem je nastopil tudi Turek, ki je v Srbiji nameraval posvojiti otroka. Opisal je, kako je vse skupaj potekalo, in na koncu povedal, zakaj se za posvojitev ni odločil. "Zdravnik, do katerega smo prišli v Beogradu, mi je povedal, da je cena za enega otroka 10 tisoč takratnih nemških mark, za dvojčka 15. Ta denar naj bi namenili sirotišnicam, mi je še omenil. Na vprašanje, od kod otroci za posvojitve, mi je odgovoril, da mlada dekleta iz ruralnih delov prihajajo v Beograd študirat in potem velikokrat nenačrtovano zanosijo. Domov z otrokom ne smejo, same ne morejo skrbeti za otroka in zato se odločijo za posvojitev. To mi je še bilo sprejemljivo. Potem me je zdravnik odpeljal v sobo, v kateri so ležale ženske dan ali dva po porodu in so - po njegovih besedah - želele otroka dati v posvojitev. Želel sem si otroka ženske, ki bi bila podobna moji ženi, in ko sem zagledal okoli 20 let staro porodnico, ki je zelo spominjala na mojo ženo, sem z roko prijel rob postelje. To je bil znak, od katere porodnice otroka bi imel. Potem me je zdravnik odpeljal v sobo, kjer so ležali novorojenčki, in zagledal sem se v malčka z dolgimi trepalnicami in vranje črnimi lasmi. A ko mi je zdravnik rekel 'Izberite si otroka', sem kar otrpnil. Zazdelo se mi je, da nekaj ne bo v redu. Saj sem povedal, otroka katere matere bi imel, zdaj pa naj izbiram!? Odločil sem se, da tako otroka ne bom posvojil," je pričal Turek.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta