Kako naj užijem dan, ko ne smem objeti prijatelja, staršev, kolegov ...

V času, v katerem živimo, je najpogostejše vprašanje, kakšna bo prihodnost. Hkrati je to tudi vprašanje, ki nima odgovora. Prav zaradi tega se ljudje počutimo negotovo, razdraženo, postajamo še bolj nestrpni. Ne vemo, ali bomo jutri še lahko odšli v službo, kakšna bo plača ali se bodo otroci spet šolali na daljavo. Otrokom ne moremo ponuditi nobene gotovosti. Prihodnost je pojem, ki nas je navdajal z upanjem. Če nam gre slabo, upamo in se veselimo lepše prihodnosti. Veselimo se počitnic na morju, v hribih, na potovanju v daljnih eksotičnih deželah. Veselimo se novih projektov, veselimo se srečanj s prijatelji in sorodniki, veselimo se poroke, zabave za rojstni dan. Otroci se veselijo taborjenja. Vse to veselje in pričakovanje je zdaj kastrirano.

Ljudje v večini živimo v prihodnosti. Vse počnemo, da nam bo v prihodnosti lepo, lepše. Načeloma je to precej problematično, ker v mislih nismo tukaj in zdaj, ne opažamo sveta, v katerem smo. Ne opažamo sprememb pri sebi, pri svojih najbližjih, kaj šele družbenih. Če jih pa že, zamahnemo z roko, češ da imamo že svojih težav dovolj. Takšen odnos nas je pripeljal v stanje, v kakršnem smo v tem trenutku. Ukvarjanje izključno s samim seboj in z lastno kratkoročno prihodnostjo se je izkazalo za pogubno. Seveda so zdaj pregovori Carpe diem in podobni slišati smešno. Kako naj zdaj užijem dan, ko sem zaprt v zlati kletki z nagobčnikom in hektolitrom razkužila? Kako naj užijem dan, ko ne smem objeti prijatelja, staršev, kolegov, ko se ne smem niti približati sočloveku, kaj šele mu dati roke? Toda to je cena, ki jo bomo zdaj plačevali, ker smo dopustili, da smo kot družba zavrgli sočutje, solidarnost, razumevanje, strpnost, odgovornost in ustoličili sprenevedanje, laž, krajo, nestrpnost, pohlep, nasilje, prelaganje odgovornosti kot nove vrednote in način doseganja ciljev. To je to.

Zato pa si moramo, kot recimo alkoholiki, najprej priznati, da smo na napačni poti. Potem si moramo zastaviti vprašanje, ne kakšna bo prihodnost, ampak kakšne prihodnosti si želimo ali vsaj, kakšne prihodnosti si ne želimo. S takim vprašanjem se postavljamo v aktivno držo. V držo, ki je samozavestna, odločna, s katero dajemo vedeti, da vsaj približno vemo, kaj bi si želeli oziroma česa si ne želimo. Ne želimo si, da nas izkoriščajo in nas silijo, da celo življenje posvetimo boju za golo preživetje. Želimo si biti dostojno plačani za svoje delo. Ne želimo biti ustrahovani. Želimo si biti enakovredni. Ne želimo čakati na zdravstveno storitev pol leta ali več. Želimo k zdravniku, ko ga potrebujemo. Recimo, da je to za začetek. Cel svet se ukvarja z odkrivanjem cepiva za naš mali virus, ampak mislim, da je najboljša obramba močan imunski sistem. Zatorej prihodnost ni v cepivu, ampak v spremembi načina življenja. Ta sprememba pa je seveda pogojena z navedenimi željami. Če bomo dostojno plačani, nam ne bo treba prekomerno delati in ne bomo izmučeni, izčrpani. Lahko si bomo vzgojili ali kupili kakovostno hrano. Ne bo nam treba jesti poli salame, španskih paradižnikov, ki jih natovorijo zelene, poškrope in v Slovenijo prispejo rdeči, ali industrijsko predelane hrane z goro aditivov. Lahko si bomo stisnili sok iz jabolk in hrušk in grozdja. Lahko se bomo rekreirali, šli na sprehod vsak dan, se posvetili najbližjim. Lahko si bomo privoščili počitnice. S tem se bo ojačal naš imunski sistem in tako se bodo zmanjšale tudi čakalne vrste v zdravstvu.

Takšno prihodnost si želim in verjamem, da nisem edini. Marsikdo se bo obregnil, da sem idealist, da je to utopija. Saj verjetno je res. Toda brez idealov ni prihodnosti, četudi veš, da so nedosegljivi. To je hrepenenje. In tisti, ki hrepenijo, v vsakem primeru umrejo z nasmehom na ustnih.