Kdo je najboljši?

Te dni sem med drugim imela navdihujoč pogovor z enim od osnovnošolskih ravnateljev, bil je odličen sogovornik, četudi je še dan poprej dvomil, da bo znal dobro odgovoriti na moja vprašanja. Pa je znal še bolje, kot sem pričakovala. Spomnil me je na to, kako večplasten svet je ustanova z dolgoletno tradicijo in kako kompleksni so ljudje, ki jo sestavljajo, od učiteljev do učencev in ne nazadnje staršev. Dobila sva se ob sedmih zvečer in, ne boste verjeli, v šoli, čeprav so bile še počitnice, nisva bila sama. Prečesala sva številne teme, med drugim sva se dotaknila vprašanja, kdo je najboljši. Težnje po tem, da bi pri nas razvrstili šole od najboljših, elitnih, do najslabših, namreč ne pojenjajo. Katera šola je torej najboljša? O tem, kakšna je po njegovem mnenju dobra šola, bo treba pobrskati po Večerovih straneh, še bolj zanimiv pa je bil njegov razmislek ob tej temi.
Z najboljšo šolo je podobno kot z najrazličnejšimi izbori, pravi sogovornik. Kdo je najboljši športnik? Ali je Janja Garnbret, ki se je pravkar okitila s tremi medaljami s svetovnega prvenstva, boljša od Luke Dončića, ki igra v NBA, kjer je dosežek že to, da se sploh prebiješ tja? Je boljši Dončić ali Anže Kopitar? Kaj pa Primož Roglič, ki se poti na že drugi tritedenski kolesarski dirki v eni najbolj napornih vzdržljivostnih športnih disciplin, kar jih je? Kako vse naštete uspehe primerjati denimo z nogometnimi? In, po analogiji, kako primerjati šolo z le nekaj učenci recimo v Osilnici s tako, ki jo obiskuje tisoč učencev, šolo iz socialno šibkejšega okolja s šolo v soseski, kjer starši otrok bolje zaslužijo? Težko.
A zdi se, da Slovenci radi rangiramo, saj je izborov naj tega in naj onega veliko. Videti je, da še vedno ne dovolj. Ob tem pa smo že čisto popačili kriterije presojanja kakovosti. Kdo je recimo najboljši politik? Tisti, ki ima največ sledilcev na twitterju, tisti, ki objavlja najbolj odbite fotografije na instagramu, ali tisti, ki uvede kak dober ukrep, četudi nepopularen? Tisti, ki je najbolj glasen, ali tisti, ki trdo dela brez soja medijskih luči? V minulih dneh smo lahko poslušali debate o tem, ali se bo po lestvici najbolj priljubljenih politikov s svojim zverinskim kričanjem dvignil predsednik stranke, ki so jo volivci pred časom zbrisali s političnega zemljevida. O nevarnih medvedih in volkovih tuli. Pa se mi zdi, da so, kot pri Rdeči kapici, ravno tisti, ki se zdaj predstavljajo kot največji prijatelji podeželja, v resnici največji volkovi, ki čakajo, da bodo planili po oblasti. Za dosego svojih ciljev so pripravljeni izkoristiti kogarkoli, tudi poštenega slovenskega kmeta. Prav tako so srhljiva sporočila iz politične stranke, ki se zavzema za odstrelitev zveri. Ondan so denimo zapisali, da volkovi in medvedi že vsakodnevno napadajo ljudi in da je zdaj, ko se začne šola, to še toliko bolj skrb zbujajoče, mediji pa o tem menda ne poročamo. Halo, kdo je tu nor?! Mi, ki take neumnosti tiho prenašamo, še bolj kot tisti, ki jih širijo. Sama sem se njihovim medijskim sporočilom do nadaljnjega odpovedala.
Še ena prilika s ključno besedo najboljši se odvija te dni. Politika je, podobno kot že kdaj prej za mnoge druge pozicije, našla najboljšega kandidata za direktorski stolček Uradnega lista RS. V svojih vrstah, se ve. Medtem pa mi je ravnatelj pripovedoval o nekaterih njegovih starejših kolegih, ki imajo več kot dve desetletji vodstvenih izkušenj v šolstvu in se, ker želijo spremeniti karierno pot, prijavljajo na različne razpise, pa niso niti povabljeni na razgovor. Voditi ogromno podjetje, kot je šola, pač ni ista referenca kot biti pripadnik politične stranke. V tem boju je, žal, še vedno jasno, kdo je najboljši.