Dr. Aleksander Zadel
Kdo bo 2. septembra pravzaprav bolj paničen - starši ali otroci?
Česa se bojijo?
Da se s septembrom zgodi ogromna sprememba, ki na glavo obrne ležerno poletno družinsko dinamiko, je dejstvo.
Če vprašate starše, kaj si želijo za otroka, pa jih bo večina takoj izstrelila: "Da bi bil srečen!" Vse te besede o sreči - kako in zakaj smo se sploh podali na lov za absolutno srečo?
Lahko ta vse bolj sveti gral sploh najdemo in kako?
A je cena, da se postaviš na svoje noge, neizbežno tudi "kasiranje udarcev".
In ker se z večnim umikanjem nelagodju nikoli ne utrdijo, z vedenjem izražajo frustracije, ki jih ne znajo obvladati, ter kličejo na pomoč - naj bo z nasiljem, depresivnostjo, anksioznostjo, samopoškodbami.
Kaj naj potem naredimo, ko opazimo, da otroka odnaša na odprto morje, za pomoč pa ne prosi - naj se vtaknemo v njegov problem ali gledamo proč in počakamo, da mu morda celo spodrsne, ker bo to veliko dragocenejša izkušnja za življenje?
Ko jim takoj "držimo štango", želimo v resnici sebi ali njim prihraniti soočenje z morebitnim neuspehom?
Postajajo zato patološki otroci ali družba, v kateri živimo?
Da medosebni odnosi, lepilo družbe, ne držijo več, potem še najbolj pospešuje prodajo multinacionalk.
Ampak bolna družba na dolg rok najbrž ne more teči? Kot bolan človek ne.
Še nismo zabredli dovolj globoko?
Kje nam potem še spodrsne pri vzgoji, da živimo v vse bolj ranljivi in šibki družbi, ki jo vsak prebrisan zaslužkar z lahkoto zapelje na svoj račun?
Kje in kdaj nastane izvirni greh te zgodbe?
Bi morali potem imeti že v šolah predmete, pri katerih bi namesto podrobnosti o električnem toku raje spoznavali, kako imeti dobro in zadovoljno nematerialno življenje?
