Kolesarjenje po Sloveniji: Haloški Paradiž

Filigransko razčlenjen svet vinorodnih Haloz, ki zaradi skoraj idealnega razmerja med toploto, svetlobo, vlažnostjo in sestavo tal sodijo v svetovni vrh vinorodnih predelov.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Začnemo z razgledom z gradu Borl. Foto: Slavica Pičerko Peklar
Slavica Pičerko Peklar

Ko je bog ustvarjal svet in je prišel do Haloz, je verjetno dobil v preizkušnjo mikroskop. Kako naj si drugače predstavljamo, da je na tako majhnem prostoru nastal tako razgiban svet, poln hribčkov in dolinic. Ob potovanju po teh krajih skoraj dobiš morsko bolezen, tolikokrat je treba iti gor, pa takoj spet dol. Da pa v tej kupčkasti pokrajini ohraniš še želeno smer, je že svojevrstna umetnost. Kdo je imel večjo vlogo pri nastanku Haloz, bog ali vode, ki so nekdanje dno Panonskega morja oblikovale v razgiban gričevnat svet, naj presodi vsak sam, ostaja pa dejstvo, da smo med Dravo in Dravinjo na severu in maceljsko-bočko gorsko pregrado na jugu dobili gričevje, ki zaradi skoraj idealnega razmerja med toploto, svetlobo, vlažnostjo in sestavo tal sodi v svetovni vrh vinorodnih predelov. Ta značilnost velja bolj za vzhodni del, ki ga imenujejo vinorodne Haloze, zahodni del pa zaradi večje gozdnatosti gozdnate Haloze.

Naša pot bo omejena na vinorodni del, začeli pa bomo na prepadnem skalnem pomolu nad Dravo, kjer so že sredi 13. stoletja pozidali grad Borl. Prevod imena izdaja rečni prehod, saj je bil pod gradom, v naselju Dolane, starodavni rečni prehod na nekdanji meji med ogrsko in habsburško monarhijo.

Nad gradom dosežemo sleme v Belskem Vrhu, prvem in najvišjem od mnogih slemenskih razloženih naselij, ki so tako značilna za ta del Haloz. Doline so namreč, če niso meliorirane, precej močvirnate in slabo naseljene - z izjemo večjih središč, kot so Cirkulane. Večina življenja se v Halozah odvija na sončnih slemenih, kjer so bile ob vinogradih sprva le občasno naseljene vinske kleti, kasneje pa so nastala stalna naselja. Viničarstvo kot značilen družbeni pojav v vseh goriških pokrajinah severovzhodne Slovenije je poselitev še okrepilo, saj so se na ta način vinske kleti spreminjale v stalno naseljene viničarije. Okoli njih so bili majhni vinogradi, nižje na pobočju, kjer sonce ni imelo več moči, da bi prineslo pridelek na vinski trti, pa so bili njive, travniki in sadovnjaki. Hladna osojna pobočja so prepustili gozdu. Tak vzorec izrabe tal se je obdržal, viničarstvo je prešlo v domeno zgodovine, nadvse uspešno pa ga je nadomestilo vikendaštvo.

Vse te značilnosti vinogradniške krajine in bogate vinogradniške dediščine se nam kažejo ob vožnji po slemenih. Seveda vmesne dolinice poskrbijo, da vožnja ni preveč monotona, pa tudi sama slemena so zelo razgibana. Že od daleč nam v oči pade piramidast vrh na slemenu naselja Gruškovec. Na njem kraljuje osamljeno drevo. Jagnjed - običajno so topoli - imenujejo take osamelce vrh slemen vinskih goric, niso pa samo v okras krajini, ampak so predvsem naravni strelovodi. Na Zgornji Hun, kot se vrh imenuje, je s ceste le nekaj korakov. Poleg počitka v samotarjevi senci bomo deležni še lepega razgleda. Tik pred nami se na glavnem razvodenem slemenu prikaže cerkvica svetega Florjana, ki stoji že nekaj metrov na hrvaški strani. Tudi sosednja slemena, po katerih si bomo še utirali pot, so nam kot na dlani.

Najbližje slemensko naselje nosi zanimivo ime. Kdo ve, kaj je prve prebivalce napeljalo na to, da so te strme bregove, kjer je treba gnoj v košu znositi v vinograd in prav tako pridelek iz njega, poimenovali Paradiž? Morda je posredi šmarnica, ki je nekoč spravljala ljudi v kaj čudna stanja.

Naslednje sleme pripada naselju Pohorje. Jedro je pri cerkvici svete Elizabete. Na idiličnem mestu pred njo pozabimo, da na svetu obstaja še kaj drugega kot mir haloških hribčkov. Nedaleč stran je državna meja, saj ta cerkev s sosednjim svetim Florjanom in nekoliko bolj oddaljenima cerkvama svetega Mohorja v Turškem Vrhu in svetega Avguština nad Ločino označuje prastaro mejo med Slovenijo in Hrvaško. Zadnje sleme na naši poti je pozidano s skromnimi domačijami naselij Mali Okič in Slatina. Z njega se pod nami na sotočju Bele in Belane, dveh od mnogih haloških potokov, ki si utirajo kratko pot do Drave, že prikažejo Cirkulane, kjer zaključimo obleganje haloških slemen. Cirkulane veljajo za kulturno središče Haloz z dolgo naselbinsko tradicijo. V starem župnišču ob propadajoči cerkvi svete Katarine se je že sredi 18. stoletja začel prvi pouk v Halozah.

Sidarta

Iz Cirkulan nas pot po dolini Bele ceste popelje do Drave, kjer pri gradu na strmi steni nad mirno tekočo reko končamo kratko, a razgibano haloško potepanje med prijaznimi ljudmi. Narava in nekdanja pregovorna revščina sta izoblikovali samosvoje, trmaste in ponosne ljudi, ki pa nikoli ne bodo pozabili na gostoljubnost.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta