Kolumna Karoline Babič: Tomažu je profesor rekel, da je res brihten, meni pa je rekel, da sem res pridna

In nato je profesor dodal, da pa on tega osebno ne pozna, ker ima hčerki, deklice pa takih vprašanj o vesolju ne postavljajo. Hm. Pri prav tem istem profesorju sva imela s Tomažem, mojim sopiscem v rubriki ona, on, hkrati izpit pri nekem težkem predmetu. In ker sva bila oba zelo dobra študenta in sva odlično znala na izpitu, naju je profesor oba zelo pohvalil. Ko sva skupaj sedela pred njim v kabinetu, je Tomažu rekel, da je res brihten, meni pa je rekel, da sem res pridna. Hm.

To je bila samo ena od izkušenj v življenju, ki so me učile, da patriarhat ni zgolj stvar moči ali strukturne družbene nadvlade, ampak da je patriarhat stanje duha, ki se kaže kot pripisovanje pomenov. Pripisovanje pomena "bistvenosti" določenim pojavom (beri: t. i. moškim dejavnostim ali značilnostim) in pripisovanje pomena "postranskosti" drugim pojavom (beri: t. i. ženskim dejavnostim ali značilnostim). Patriarhat je sistem okamnelih prepričanj o pojavih in situacijah, ki se "deduje", četudi je bizaren ali celo protiustaven in seveda tudi sramoten.

Seveda si ta profesor ne bi drznil zagovarjati kakih mizoginih in šovinističnih znanstvenih teorij, ampak železobetonska konstrukcija zgodovine je pač spregovorila skozi njegova usta. Ja, bizarno, visokošolski učitelj humanistike, ki ni nič manj prenašalec patriarhalnih predsodkov in kvasovk kot kak robusten "fizičar", ki v vaški gostilni pošlje "babo za šporhet".

Ko sem dobila od urednika temo te kolumne, patriarhat, sem najprej pomislila: "E, zdaj si bo feministka v meni dala duška." Sem mislila, da se bom feministično razpištolila in se razpisala o nepravični nadvladi moških nad ženskami, da bi malo pojadikovala nad svojo usodo. Ampak, ne vem, rečem lahko samo to, da me kot žensko moja osebna neenakost v družbi ne skrbi toliko, ker sem ravno dovolj iznajdljiva in gajstna, da držim glavo nad gladino. Ko pa sledim informacijam o femicidih, da je na svetu več kot 50.000 žensk in deklic vsako leto umorjenih prav zato, ker so ženske, in da je femicid fenomen, ki ga patriarhalni pogled noče prepoznati kot takega, in da mnoge države sploh ne ukrepajo primerno proti storilcem in ne skrbijo za preventivo na tem področju ... Ko malo spremljam strokovne vire o tem, da ženske še vedno opravljamo veliko večino vsega čustvenega in skrbstvenega dela tako v ožjih in širših družinah kot v širših družbenih strukturah ter da to "delo" ni niti ovrednoteno niti priznano ... Ob vsem tem pa se mi zdi, da se je boj za pravice žensk do zdaj dobro izšel samo za peščico žensk in da sem deloma (na srečo) tudi sama med njimi. Patriarhat pa ostaja tukaj kot tista železobetonska misel, ki obtežuje naše poglede. Patriarhat nima samo podobe težke pesti ali dedne pravice ali višje plače ali močnejše družbene pozicije, ampak je najprej in predvsem okamnela misel v glavah tako moških kot žensk.

Kar strašljivo ob vsem skupaj pa je to, da Tomaža res vesolje zanima mnogo bolj kot mene in da vedno znova pozabim detajle iz njegovih navdušenih razlag o gibanju planetov. Hm. Verjetno samo naključje.