Hej, ti, republika naša, zbudi se!

Ob nekdanjem prazniku nekdanje republike želim zapisati nekaj besed v bran zdajšnji, naši republiki, Republiki Sloveniji. Želim jo braniti pred paraziti, ki so se zajedli v njeno telo in jo hočejo prepričati o spremembi njene identitete. Hočejo jo na silo od znotraj preoblikovati v njeno nasprotje. Prepričujejo jo, preoblikujejo jo, preobražajo jo, eno po eno zamenjujejo njene celice, da bi se, ne da bi prepoznala trenutek metamorfoze, iz republike preobrazila v despotijo.

Grabim to republiko za ramena, jo tresem in sprašujem: A ne vidiš, kako se spreminjaš? Da tvoje roke niso več tople šape stare mame, ki pestuje vnučke? Ampak so trde in hladne cevi vodnih topov. A ne vidiš, da tvoje oči ne zrejo več bistro v prihodnost, ampak postajajo steklene in motne? A ne vidiš, da ti natikajo nerodne čevlje in se boš spotikala na obiskih pri sosedih? A ne vidiš, da te prepričujejo, da moraš sovražiti in jesti nekatere svoje otroke? Ej, ti, republika, a res ne čutiš parazitov na svoji koži?

Tako želim braniti to republiko, ki jo čutim, kako me vedno bolj sovraži. Kot sovraži in žre mnoge svoje otroke. Želim uporabiti hude in grozilne besede, ne vem pa, če se bodo v oznaki parazitov prepoznali tisti prvorazredni državljani, ki so si spremenili zakon tako, da bodo besede nekaterih proti nekaterim po uradni dolžnosti preganjane kot grozilne, besede nekaterih proti nekaterim pa ne. Torej, a komu grozim, če rečem "Ej, republika, daj se posipat z zatiralcem parazitov. Stisni si ampulo proti bolham za vrat. Vtakni si svečko proti glistam v rit"? Se kje prepozna kdo, ki mu s tem klicem republiki grozim? Me boš ti, republika moja, po uradni dolžnosti preganjala, če te pozivam, da se otresi parazitov, ki razjedajo tvojo notranjost? Ne boš pa mene, republika moja, po uradni dolžnosti branila, ko mi paraziti v tvojem kožuhu krčijo svobodo, teptajo moje dostojanstvo in mi grozijo z despotsko prihodnostjo?

Želim tudi hvaliti in spodbujati to našo republiko, naj ne obupa nad sabo, ker še ni povsem izginila v novem organizmu, ki se razrašča v njej. Še vedno je republika, še vedno je od ljudstva in za ljudstvo. Še vedno je v njej mnogo zdravih delov, ki se branijo pred razkrojem. Še vedno je mnogo borcev v kulturi, medijih, znanosti, nevladnih organizacijah, policiji, v šolah in še kje. Kmalu bo prepozno, a še ni prepozno. Hej, ti, republika, še slišiš na to ime? Republika? Kako si lahko ti, republika moja, na svojem telesu pustila prostor za sedlo despota? Otresi se ga, stresi ga s svojega hrbta kot divja kobila. Naj obleži v prahu zgodovine tisti, ki želi nadeti uzde tvojemu ljudstvu.

In ne želim obupati nad tabo, republika moja. Ne želim peti kot Zabranjeno pušenje v Dnevu republike: "Žao mu je što neki misle/Da je život negdje drugdje/I ne sanja se više stari san/Čekaju pasoš da odu van."

Hej, ti, republika naša, zbudi se, vstani iz blata, otresi svojo obleko, počeši si lase, izkašljaj zaspano grlo in se poglej v ogledalo, ni še prepozno. Ostani takšna, kot piše v tvojem rojstnem listu, v ustavi, da si republika in da si demokratična. Ne spreobrni se zaradi strahu ali malodušja ali lenobnosti. Obljubimo, vrnili ti bomo tvoj praznik, dan republike, če ostaneš z nami.